"Za mene je stadionska atletika tista prava. Vse ostalo je subkultura. Pravi tek je štoperica in krog. Sledi kros, cestni teki, gorski teki gor pa dol. In čisto nazadnje, ko človek nič več ne more, je ultramaraton. To je moje mišljenje, ki sem ga vedno pripravljen povedat na glas," je na uvodu v hotelu Hilton v Izmirju, kjer je bila minulih pet dni nastanjena slovenska atletska reprezentanca, pokazal odločno razmišljanje in direktnost Martin Steiner. V nadaljevanju je le nekoliko povzdignil glas, ki pa je ostal na zmerni ravni: "Večina trenerjev se izogiba stadionski atletiki. Poglejte, kam nam bežijo kadri s fakultete. Kaj dela na primer tekaški trener Urban Praprotnik? Takoj sem ga povabil v vrste nacionalnih trenerjev, a je po enem letu odšel. Naj poudarim, da ga cenim in razumem. Je mlad, mora zaslužiti, kar mu v klubu na tej ravni ni omogočeno. A to je naš velik problem. Trenerji nam uhajajo na komercialno polje. Če trener nima dobrega atleta, ki ga drži pri življenju, da dokazuje svojo stroko, je slabo."

V Izmirju ste izpadli iz prve lige evropske ekipne atletike. Kako bi ocenili nastop?

Že pred odhodom v Izmir smo vedeli, da lahko obstanemo v prvi ligi le v primeru, da tekmujemo kompletni, da smo v dobri dnevni formi ter nimamo velikih "kiksov". V Turčiji se je zarotilo vse proti nam. Veliko točk smo "razprodali", z diskvalifikacijo obeh štafet in odstopom Boštjana Buča pa nismo imeli več nikakršnih možnosti. V izpadu je tudi nekaj dobrega. Lahko bomo odločnejše menjali generacijo, s katero se bomo skušali čim prej vrniti v prvo ligo.

So zlata leta atletskih ekipnih uspehov mimo?

Ne bi rekel. V športu ni nič drugače kot v življenju. Prihajajo vzponi in padci. Menjajo se generacije. Nedvomno pa je slovenska reprezentanca šibkejša, kot je bila pred dvema, tremi leti. Zavedamo pa se, da če smo kompletni in če imamo najboljše atlete dobro pripravljene na ekipnem prvenstvu, smo še vedno zelo močni. Žal se dogaja, da nimamo sosledja rezultatov ter da nimamo adekvatnih zamenjav. Iz tega vidika nam obstoječi način tekmovanja ni v prid. Za nas bi bilo precej bolje, če bi se rezultati vrednotili po madžarskih tablicah, se pravi, da bi reprezentanca dobila število točk glede na dosežke in ne uvrstitve. Madžarske tablice namreč bolj celovito odražajo moč reprezentance. A je to v sistemu, kakršen je, nepomembno. Ko pa je reprezentančna realnost takšna, kot je bila letos, ko zaradi poškodb in abstinenc manjkajo nekateri najboljši, je boj za obstanek med takšno druščino eminentnih reprezentanc zelo težak.

Abstinence?

Tu sem mislil na atlete, ki se ne odzivajo bodisi zaradi poškodb bodisi osebnih interesov. Takšnih primerov je nekaj tudi letos. Na 400 metrov ni tekmoval Sebastijan Jagarinec, na 800 metrov ni bilo Anje Puc, nastopila ni tudi Sonja Roman. Ko te primanjkljaje seštejemo, pomeni, da smo izgubili 20 točk. To pa lahko že pomeni razpon med izpadom in zlato sredino. Po drugi strani smo dobili nazaj metalca kladiva Primoža Kozmusa, dobro pripravljenega metalca kopja Matija Kranjca, Damjana Zlatnarja na ovirah.

Je v Sloveniji smiselno vlagati v ekipne rezultate ali bi se bilo bolje posvetiti individualnim uspehom, ki so v Sloveniji v zadnjih letih izjemni?

Imidž reprezentance mora biti. Močna reprezentanca se lahko razvije le iz močno razvite atletike. Vse to pa je povezano s klubi. Če greš v ostro specializacijo, ti lahko hitro spodrsne. Lahko imaš sicer tri zvezdnike, a ko pride do kakšnih poškodb, je zgodbe hitro konec. Močna reprezentanca je slika razvitosti atletskega športa v določeni sredini.

Kam pelje vlak slovenske atletike?

Če sem odkrit, me skrbi predvsem dejstvo, da so slovenski atletski klubi zelo šibki. Klubi so namreč osnovne celice, iz katerih se napaja reprezentanca. Atletska zveza Slovenije že šest let močno pomaga klubom, saj atletom nudi priprave, medicinsko pomoč, podpira trenerje. Vse z namenom, da bi klubi preživeli krizno obdobje. Prizadevamo si, da bi konsolidirali klubsko življenje, vendar nam najbolje ne uspeva. Če kot primer vzamemo pet, šest najmočnejših klubov, lahko ugotovimo, da so v precej slabšem stanju, kot so bili pred šestimi leti. Menedžment je slab, zato je posledično slabša organizacija, saj niso razdeljene naloge znotraj klubov. Gre za konglomerat, ki ne kaže pozitivnega trenda razvoja klubov. Ne glede na vse je atletska zveza tista, ki sploh ohranja klube med živimi, saj s pogodbami podpira 110 atletov. Smo pa naredili pozitivni premik v mladinskih vrstah. Veliko slovenskih atletov dosega norme za mladinska prvenstva, veliko pa je tudi izjemnih talentov. Čez pet, šest let se bo pokazala prava slika.

Bi se česa lotili drugače, če bi imeli to moč, da bi čas zavrteli šest let nazaj?

Delamo po najboljših močeh, žal pa se sredine v klubih niso znale organizirati drugače. Dokler klubi ne bodo uvideli, da je treba nekaj storiti, dotlej bistvenega napredka ne bo.

Slovenska atletika je, kar zadeva stroko, izjemno uspešna. Imamo precej prepoznavnih trenerjev, ki so vzgojili šampione in ki so cenjeni v svetu. Pa vendarle, kako lahko denimo trenerja, kakršna sta Vladimir Kevo in Albert Šoba, opravljata še funkciji predsednika atletskih klubov?

Vsa čast trenerjem, ki so hkrati še predsedniki klubov. A sočasno ne morejo delovati na vseh področjih. Da trenerji postajajo predsedniki klubov, je zame nedopustno. To dokazuje, da je pomanjkanje interesov za atletiko. Takšna struktura ne pelje nikamor. Predstavljam si, da mora biti klubski menedžment močan in organiziran, da mora imeti avtoriteto. A realnost je drugačna. Poglejte le primer Gorice in Ljubljane. Mislim, da ima tudi atletika v slovenski sferi zapostavljeno mesto, saj gre za globalni šport, ki je osnova vsem preostalim športom. Tudi sodelovanje z Olimpijskim komitejem Slovenije je zastarelo. Kategorizacija športnikov bi bila nujno potrebna revidiranja, a ostaja ista. Poglejte primer olimpijskih iger v Londonu. Atleti imamo šest kvot, medtem ko smo na zadnjih olimpijskih igrah s 17 člani pokrili tretjino individualnih kvot.

Omenili ste primer ljubljanske atletike. Ste lahko konkretnejši?

Za atletiko je denimo izredno slabo, da v Ljubljani sploh ni mednarodnega mitinga. V Ljubljani gre za največjo koncentracijo, saj je največje mesto in v Ljubljano hodijo atleti študirat. Tako velik klub, kot je Mass, bi bilo treba rešiti na nivoju Mestne občine Ljubljana. Županu bi bilo treba razložiti, za kaj gre, da bi nastavil predsednika, ki ima moč in avtoriteto in ki bi pripeljal v klub osnovna sredstva.

Atletska zveza Slovenije je med redkimi zvezami, kjer je relativno malo proračuna razdeljenega med zaposlene. Kako vidite prihodnost strukturiranja slovenske atletike?

Na zadnji seji upravnega odbora smo sprejeli nov organigram atletske zveze, saj bo po Londonu šef stroke na zvezi profesionalec. Zveza mora delovati v dveh smereh, in sicer poslovnem in strokovnem delu. Strokovni direktor mora biti profesionalec, ki si bo preko trenerjev in organizatorjev nastavil svojo podrast. To je nujno, saj je stroka proizvodnja. Atleti so delavci, trenerji pa vodje in temu moramo dati več poudarka.

Bi bili pripravljeni voditi slovensko stroko tudi po Londonu?

Ne, sem pa vedno pripravljen pomagat. Šef stroke mora biti profesionalec, kar pri meni ne pride več v poštev. Na funkcijo mora priti mlajši človek, ki ima atletiko rad in ki je pripravljen investirati svoj čas.

Večkrat delujete precej utrujeni. Je funkcija, ki jo opravljate, prevelik izziv za vaša leta?

Včasih imam ta občutek. Predvsem zato, ker jemljem stvari zelo resno in sem vedno dosegljiv za atlete. Svoje delo želim opravljati čim bolje, v skladu s svojimi močmi. Da bom nekoč odšel s čisto vestjo, da je moje delo pomagalo pri slovenskih atletskih uspehih.

Večkrat kaj rečete brez dlake na jeziku. Se strinjate, do je to razlog, da imate tudi nekaj sovražnikov?

Vsekakor. Niti si ne želim, da bi me vsi marali in trepljali. Toda v svojih besedah sem iskren in dobronameren, izražam jih v dobro atletike, vsakomur sem pripravljen pomagati.

Letos ste izjavili, da so nekateri člani vrhunske selekcije atletov, se pravi slovenskega elitizma, cvekarji. Kaj ste pravzaprav mislili s tem?

Te besede so bile ostre. Toda povedal sem, kar sem v tistem trenutku mislil. Takrat, ko smo napisali pogodbe, smo vložili veliko truda. Prizadevali smo si, da bi atletom dali čim več denarja, pri tem pa smo od njih želeli le, da izpolnijo normo B za nastop na svetovnem prvenstvu v Daeguju. To pa je vendarle minimum za našo vrhunsko selekcijo. Tedaj sem bil res razočaran, saj je bila pogodba ugodna tudi za trenerje, ki jim pripada tretjina denarja. Poglejte, atletom smo želeli pomagati tudi s tem, da bi jim klubi prispevali tretjino denarja, ki ga dobijo od atletske zveze. A se z izjemo Velenja ni odzval nihče.

Kaj ste se naučili od borbe atletov za svoje pravice?

Naučili smo se, da je dobrota sirota. V Sloveniji imamo malo vrhunskih atletov, ki jih ne moremo menjati kot denimo razvite atletske države. Nekaterim atletom smo podaljševali status, čeprav niso dosegli minimalnih standardov. To se je izkazalo za slabo. Zato sem doživljal kritike. Naučili smo se, da je bolje, da se trdo in ostro držimo zastavljenih kriterijev.

Torej boste odslej bolj podpirali elitizem?

Še vedno bomo podpirali širino, a kriteriji bodo takšni, kot so zapisani.

Bojda ste pred podpisom pogodbe vrhunske selekcije z AZS Martini Ratej "vrgli" časopisni članek iz Dnevnika, v katerem ni rekla besede čez AZS, in se nanjo drli. Drži?

To ni pravi pristop in tega nisem storil jaz. Kljub temu, da sem direkten, sem bil pa vedno pošten do atletov. Ker imam atletiko rad in imam rad naše atlete. Oster sem, a ne zlonameren.

Za nami so trije mitingi mednarodne atletske lige, na dveh pa je prišlo do nedopustnih napak. V Slovenski Bistrici je bilo v disciplini 100 metrov ovire postavljenih premalo ovir, v Celju pa so sodniki napačno šteli kroge na 5000 metrov. Kako komentirate ti dve dejstvi?

To je res nedopustno. To je dokaz, da so sodniki premalo izobraženi. Problem je, ker v Sloveniji nimamo mladega roda sodnikov, zdajšnji pa vse skupaj jemljejo preveč rutinsko.