Prav je, da slikarstvo opozarja na minljivost človeka, celo na njegovo temno plat, hudobijo, nebogljenost in razpadanje, ki je posledica bolezni in tegob - kar vsekakor ne gre v tok s prevladujočo spolirano lepoto in dekorirano komercialno kulturo. V nasprotni tok gredo pri aktualnih delih tudi ceneni materiali in revna podlaga, kar je v sijajnem kontrastu z mojstrstvom slikanja. Dela so izjemno čutna, poigravajo se z optičnim in haptičnim učinkom ter predstavljajo vrnitev k narativnosti, fikcionalnosti in figurabilnosti mita.

Vseh teh bitij na platnu, lesu, blagu in kartonu pravzaprav ne povezuje nič, razen idejnega sporočila obeh umetnikov: tragičnih podob in simbolov še ne znamo brati ali pa smo jih pozabili, manjka nam skupna osnova, kot je bil denimo grški univerzum ali nebeški Jeruzalem. Pomanjkanje skupne zgodbe oziroma mita se kaže v drobljenju same substance slikarskega materiala. Ta bitja niso zbrana skupaj v neko enotno dejanje preko nekega medsebojnega odnosa, ampak prej v abstraktni simbolizaciji herojske razsežnosti "človekovega" odziva na negotovost in grozečo prikazen smrti. Skupni sovražnik bolj zbližuje kot kar koli drugega, zato je obsesivno naslanjanje na tragično ostanek krščanskega mita. Grdo je podoblika zastrašujočega in diaboličnega tako v Stari kot v Novi zavezi, še posebej pa v Janezovem Razodetju (Apokalipsi). Kasneje je "grdo" preko gotske umetnosti vstopilo v romantične in neoromantične predstavnosti in se naposled ukoreninilo v današnji gotski subkulturi.

Značilno je severnjaško-romantično slikanje bitij in obrazov, ki so človeško grdi, a naslikani tako skrbno, da s svojo skoraj božansko lepoto zbujajo sublimna občutja. V tem domišljijskem svetu vladajo pošasti, mutanti, zveri in - smrt. Umetnika se navdihujeta pri podobah ZF in nadrealizma, uprizoritvah sanjskih in bolnih domišljijskih svetov človekove podzavesti, kar nadgrajujeta z radikalno materialnostjo, sladostrastno barvitostjo v ustvarjalnem kolažiranju nenavadnih materialov. Še bolj temačno vzdušje zbuja soočenje grotesknih podob umetnosti 21. stoletja in starih grajskih zidov iz 15. stoletja, pa čeprav so slike kljub vsemu prevelike za ta prostor. Dela Jakšeta in Tratnikove so metafore sodobnosti in kažejo, da se svet seseda, da živimo v času konca zgodovine, nekakšne permanentne apokalipse. V njih gre za stališče osebne svobode, kjer ti je figo mar, ali si izbran ali ne.