"Bodimo realni, Slovenija ni najbogatejša država na svetu, čeprav bi si želel, da bi bila, zato nima dovolj denarja, da bi promovirala toliko različnih blagovnih znamk. To je preprosto predrago. Treba se je odločiti za eno, in če je to blagovna znamka Slovenija, mora ta postati pojem kakovosti. Turki so to naredili izjemno uspešno. Letos so predstavili turistično strategijo do leta 2020 in napovedali, da bodo imeli takrat deset milijonov nemških turistov. Vsi so se jim začeli smejati, kar so pričakovali, zato so jim predstavili še rezultate analiz za zadnjih deset let. Poudarili so, da so se jim smejali tudi leta 2000, ko so napovedali, koliko turistov iz Nemčije bodo imeli leta 2010, a jih imajo danes v resnici še deset odstotkov več, kot so takrat napovedali."

Turčija je v turizmu najhitreje rastoča država na svetu, na čem temelji njen uspeh?

Turki so v svetovnem turizmu najbolj marljivi. Naredijo vse domače naloge, in kar se pri tem naučijo, znajo v praksi zelo dobro uporabiti. So najbolj plastičen primer, ki ga lahko razume vsak. Vse svoje slabosti so dali na stran in v ospredje postavili prednosti. Izločili so tisto, glede česar ima ima večina Evropejcev predsodke, in naredili svoj produkt "all inclusive" oziroma ponudbo "vse je všteto v ceno". Toda to je njihovo, tega ne kopirajmo. Slovenija sicer mora imeti nekaj hotelov s ponudbo "vse je všteto v ceno", saj je po njej največje povpraševanje, mora pa izkoristiti tudi svojo majhnost in druge prednosti, predvsem bogato zgodovino in termalno vodo.

Turki so zelo skrbno analizirali potrošnike in tudi sami sebe. Kot sem že omenil, so pripravili hotelsko ponudbo "vse je všteto v ceno", da bi gosta odmaknili od Turka. Bi vi šli v Turčiji stanovat v zasebni apartma, kot greste na Hrvaškem? Zaradi predsodkov, povezanih tudi z vero, velika večina Nemcev tega ne bi naredila, a ima Turčija največ gostov ravno iz Nemčije. To kaže, kako uspešno je znala vse svoje prednosti dati v en koš. Imajo odlično hotelsko ponudbo "vse je všteto v ceno", saj so natančno preučili, kaj išče gost. To je predvsem nadzorovana poraba, da že doma ve, koliko bo porabil na dopustu, in se ne pusti presenetiti.

So pa ti hoteli, grdo povedano, kot geti, saj so odmaknjeni od naselij. Stik z domačini, če ga ne iščete posebej, težko dobite. Toda to ne pomeni, da hotelski gostje ne hodijo v mesta po nakupih. To so znali s pridom izkoristiti tudi turški gospodarstveniki, saj dobro vedo, kako drago je najeti ladjo, zabojnike, plačati špediterja in v Nemčiji najeti skladišča. To stane precej več, kot če nemškega gosta pripeljejo naravnost v svojo trgovino.

Turki so si zadali cilj število nemških gostov do leta 2020 povečati na deset milijonov, na koliko jih lahko poveča Slovenija z zdajšnjih nekaj manj kot 200.000?

To je odvisno od nas samih. Če bomo razumeli, kaj potrošnik hoče, bomo lahko število gostov iz Nemčije vsaj podvojili. Pri promociji nam mora biti vodilo prepoznavnost, ne razpršenost Slovenije, a je včasih težko, ker ni enotnosti. Ni kredibilne osebe, ki bi rekla, kaj bi bilo treba narediti. Poleg tega se v ozadju takoj pojavijo politične ali drugačne igrice. Pridejo ljudje z večjimi ali manjšimi lončki in vse se sprevrže v vrtičkarstvo. To je ključni problem. Čeprav imamo zelo dobre hotele, turistične kmetije, lepo naravo..., tega Evropi ne znamo ponuditi, za nameček vsaka tri leta pišemo novo turistično strategijo.

V Sloveniji vedno bolj tonemo v gospodarsko krizo, Nemčija se je iz nje že izvila. Kako ji je to uspelo?

Najmočnejša kriza v Nemčiji je bila pred dvema, tremi leti. Ko so se pojavile težave s financiranjem in kreditiranjem gospodarstva, so se ljudje ustrašili za službe. Pred dvema letoma se je ogromno podjetij znašlo v težkem finančnem položaju. Kar nekaj velikih je šlo v stečaj, zato je desettisoče ljudi čez noč ostalo brez dela. To je seveda vplivalo na porabo, in ker človek pri elektriki ali stroških za stanovanje težko kaj privarčuje, so se začeli Nemci odpovedovati tistemu, kar prinaša zadovoljstvo - počitnicam in avtomobilom. Zato je bil v letu 2009 v Nemčiji poleg avtomobilske industrije najbolj prizadet turizem. Toda kriza je na srečo trajala le do polovice lanskega leta, ko so ljudje začeli znova več potovati.

In kako kaže letos svetovnemu turizmu?

Sezona je in bo dobra, razen za tiste, ki so zaspali. Kriza je na srečo preteklost. Letos se potuje več kot lani, zato ocenjujem, da se bo število potnikov v povprečju povečalo za deset odstotkov, boljši naj bi bil tudi finančni izkupiček, saj ne bo potrebnih toliko razprodaj turistične ponudbe kot v preteklosti. Poleg tega se v Nemčiji povečuje število potovanj z avtomobili, kar pomeni dobro sezono tudi za Slovenijo.

Toda uspešna sezona se ne zgodi sama po sebi. Zahteva veliko dela, analiz, poznavanja trga, stikov. Vsak prodajnik mora natančno poznati trg, svoje ciljne skupine, pot do gosta... Vedeti mora tudi, kdaj so v kateri državi počitnice. Letos je ogromno hotelov z grozo opazovalo, da jim je šel maj slabo v promet, saj niso analizirali trga in tega, katerim ciljnim skupinam ga lahko prodajo. Tisti, ki so šele aprila ugotovili, da lahko letos maja potujejo seniorji, so izpadli iz igre, saj seniorji dopusta ne načrtujejo šele dva dni pred odhodom, temveč precej bolj dolgoročno.

Tisti, ki so razmere pravilno ocenili in so vedeli, komu maja kaj ponuditi, bodo imeli letos odlično sezono, kdor je zamudil maj, pa slabo. Mnogi so sicer napovedovali rekordne številke, da bodo imeli celo dvakrat več gostov kot lani, a se sprašujem, kako. Je letos Nemcev več kot 80 milijonov? Imajo julija in avgusta, ko gre na dopust glavnina Evropejcev, te države dvojne prenočitvene zmogljivosti ali pa imajo od januarja do julija vse hotele polne?

Imajo pa, denimo, Hrvati dvojne cene glede na lani. V Dubrovniku stane pivo sedem evrov, kava 3,5 evra...

Velika večina zunajpenzionske ponudbe na Hrvaškem je cenovno zmerna in kakovostna. Je pa imela Hrvaška v preteklosti že težave s tem, kaj je dodana vrednost njene ponudbe. V Nemčiji so delali analizo vrednosti evra in izračunali, da en evro na Hrvaškem ni enak enemu evru v Nemčiji, saj kava ali pivo tam stane več kot v Nemčiji. Nad tem so bili nemalo presenečeni, toda posamezni turistični ponudniki, mislim predvsem na zunajpenzionsko ponudbo, na Hrvaškem poudarjajo, da imajo sezono le tri mesece in da morajo v tem času zaslužiti za vse leto... Takšna miselnost oziroma poslovnost pa je lahko zelo hitro dvorezni meč za vso Hrvaško. Kljub temu mislim, da ima ta država dobro turistično ponudbo in da bo imela letos od pet do deset odstotkov več gostov kot lani.

Kako bodo politični nemiri v severni Afriki vplivali na turistične tokove; Maroko, Egipt, Tunizija, Libija... bodo verjetno imeli precejšen upad gostov?

Te države imajo zelo velike težave. Njihova glavna sezona, zlasti turistično vodilnega Egipta, je zima, letos pozimi, konec januarja, pa je Egipt ostal povsem brez gostov. Trenutno se sicer zelo dobro prodaja, vendar se ljudje zanj odločajo šele dva do tri tedne pred odhodom. To je edina možnost preživetja severne Afrike, na račun katere lahko letos pridobijo predvsem topli španski otoki, ki so bliže ekvatorju. Še več gostov kot Španija bo Egiptu najbrž prevzela Turčija, saj imajo visokokakovostne hotele, alternativa za Tunizijo pa je lahko, zlasti cenovno, Bolgarija, ki pa ima zelo kratko sezono. Bolgari se poleg tega o turizmu šele učijo, saj so o njem do nedavna vedeli malo. Svojo ponudbo so kopirali po Turkih, kar pomeni, da so domačine ločili od gostov, ki bivajo v odličnih hotelih, zasebnih apartmajev ni. Največji problem bolgarskega turizma pa je ta, da jim manjka vsebine, ki bi jo ponudili gostom.

Španskemu turizmu je najbrž račune prekrižala afera z bakterijo E. coli, saj je Nemčija zanjo sprva okrivila španske kumare.

Ta nemška obtožba je bila neresno in prenagljeno dejanje. Središče dogajanja, povezanega z E. coli, je bila Nemčija, predvsem severna - Hamburg, ciljna skupina pa mlade ženske. Nemci so se na afero odzvali z manjšo porabo zelenjave, zaradi česar je bilo prizadeto predvsem kmetijstvo, medtem ko v turizmu ni bilo velike panike.

Zaradi potresa in jedrske nesreče v Fukušimi bo turistični osip najverjetneje doživela tudi Japonska.

Japonska je imela prvi carski rez takoj po Fukušimi. V Nemčiji je po jedrski nesreči v tej elektrarni prodaja turistične ponudbe padla za okoli 10 do 20 odstotkov, se je pa izjemno povečal nakup Geigerjevih števcev. To kaže na naivnost dela prebivalstva. Množično so kupovali te naprave, saj jih je zanimalo, ali se bo radioaktivnost povečala tudi v Nemčiji. Prodajni šok turistične ponudbe Japonske je trajal približno mesec dni, so pa še vedno težave z dobavo rezervnih delov v avtomobilski industriji iz Japonske, jedrska nesreča vpliva tudi na proizvodnjo materialov, ki se v nekaterih industrijskih panogah uporabljajo kot sestavina. Tudi tukaj je prišlo do izpada, ki lahko pusti posledice v Evropi. Ne glede na to pa menim, da je za Evropo in za evro precej bolj kot Japonska nevarna Grčija. Tamkajšnja politična in gospodarska kriza lahko v Evropi izzoveta veliko finančno krizo, zato upam, da bodo Grke končno spravili v red.

Kakšni so v Nemčiji odzivi na vladno in gospodarsko krizo v Sloveniji ter na zavrnitev pokojninske reforme?

Velike zaskrbljenosti ni, saj je Slovenija premajhna, da bi lahko ogrozila Evropo. Bi pa nastal velik problem, če bi imeli poleg Grčije in Irske ter negotovih razmer v Španiji še tri, štiri majhne države s krizo...

Lani ste dejali, da je letvica v svetovnem turizmu postavljena na višini 399 evrov, da je mogoče teden dni počitnic v hotelu z vsemi vštetimi stroški za hrano in pijačo ter z letalskim prevozom vedno najti že za 399 evrov. Je še vedno tako?

Letvica je bila lani nižje kot letos, predvsem do julija, ko se je v Nemčiji recesija v turizmu končala. Povprečen nemški izdatek za počitnice je po podatkih agencij, ki se ukvarjajo z analizo trga, 944 evrov na osebo za načrtovani dopust z vsemi izdatki. Klasična tričlanska družina je za počitnice pripravljena plačati okoli 2000 evrov. Za ta denar danes dobite vse na svetu. Samo vedeti je treba, kam želite in kdaj. Danes ni težko kakovostno potovati za zmeren denar. Za 500 ali 600 evrov si lahko privoščite tedenski dopust praktično kjer koli. Resda ne vedno, saj je pomemben dejavnik tudi letni čas.

Za nemške turiste so najzanimivejše države Španija, Grčija, Italija, Turčija...

Ne, na prvem mestu je Nemčija. Približno 35 odstotkov Nemcev, torej tretjina, dopust preživi v Nemčiji. Zakaj? Zaradi varnosti, zaupanja, kakovosti ponudbe, časa. Nikjer na svetu ni toliko zabaviščnih parkov, kot jih je prav tukaj, in v vsakem od njih lahko družina preživi tudi več dni. Drugi aduti so še Bodensko jezero, Stuttgart, Berlin, gore, kolesarjenje, Oktoberfest v Münchnu. Logično je, da se tretjina ljudi odloča za nekaj od tega. Časi, ko se je vsako leto za tri tedne potovalo v isti hotel in isto sobo, so mimo. Treh tednov počitnic skoraj ni več mogoče prodati. Sliši se sicer brutalno, toda tistega, ki ga tri tedne ni v službi, tam skoraj ne potrebujejo več. Če vas ni en mesec v službi, ne veste, ali boste sploh še dobili svojo pisalno mizo. Danes dopusti trajajo teden ali deset dni, običajno dvakrat do trikrat na leto.

Hrvaška raziskava je pokazala, da je povprečen nemški turist na Hrvaškem star 42,2 leta, ima srednješolsko izobrazbo, zasluži 2000 evrov na mesec, pot je načrtoval štiri mesece pred odhodom, na dopust gre z družino, o državi se pozanima prek interneta, prenočišče rezervira v turistični agenciji, na dan porabi 50,8 evra... Kako bi vi z očmi prišleka iz Slovenije opisali nemškega turista, je res tak?

Je in ni. Nemca v prvi vrsti vidim kot potrošnika, ki zna zelo dobro analizirati, kaj želi, in ki ve, kaj dobi za svoj denar. Če to vemo, mu lahko ponudimo svoje prednosti. Toda o Nemcih ne moremo govoriti globalno, govorimo lahko le o ciljnih skupinah, saj v termah ne bo nikoli isti gost, kot prenočuje v mladinskem hotelu v Ljubljani. Nemci so znani po delavnosti, skrbnosti, pedantnosti. Takšni so tudi pri načrtovanju dopusta in pri izbiri kraja počitnikovanja, hotela... Nemec se za dopust ne odloča intuitivno, ampak zelo dobro analizira in primerja. Sonce in morje lahko dobi kjer koli, zato ga zanima, kje lahko za svoj denar dobi več.

Kako vi Nemca, ki še ni bil v Sloveniji, prepričate, da se odloči za obisk?

Naše podjetje je lani v Slovenijo pripeljalo šest tisoč petsto Nemcev, letos naj bi jih okoli deset tisoč, saj smo že maja presegli lanske celoletne številke. V FTI imamo v novem katalogu za zimo, ki bo izšel v kratkem, 34 strani slovenske ponudbe, čeprav zima v Nemčiji, kar zadeva Slovenijo, ne pomeni veliko. Za uspeh je treba predstaviti Slovenijo kot celoto, ki ima veliko lepot. Začnimo pri Kranjski Gori, ki ima sicer smučišča, a bodimo iskreni, ne moremo jih primerjati z avstrijskimi, zato lahko pred vsakim Nemcem, ki se mimo vseh smučišč v Avstriji pripelje smučat v Slovenijo, snamemo kapo in mu rečemo: Hvala lepa, ker si prišel!

V našem zimskem katalogu za Slovenijo niso predstavljena le smučišča, čeprav so pozimi desetletja prodajali izključno to. V njem boste našli tudi številne terme, saj takšne ponudbe s termalno vodo, kot jo imajo slovenska zdravilišča, v Evropi ni. Danes bazenov ni težko zgraditi, njihova arhitektura je lahko povsod enaka, termalne vode pa nimajo povsod. A tudi voda sama po sebi ni dovolj. Treba jo je povezati s produktom, wellnessom, lepotilnimi saloni, tudi z večernim wellnessom, ko se gre na bližnje kmetije na kozarec vina ali kaj drugega.

Toda težava je, ker so si slovenska zdravilišča zgradila strategijo na domačem trgu, na tujih pa še ne. Vedeti je treba, da to, kar je oddih za nekega Nemca, ni enako oddihu Slovenca. Nemec nima naše slovanske sproščenosti. Slovenci se radi poveselimo - žabe namreč ni težko prepričati, naj skoči v vodo -, Nemca pa je treba sprostiti z animacijo. Tudi on rad v svojem zabaviščnem parku popije pivo, popije pa ga zato, ker se počuti sproščeno, zato tudi z veseljem zapravlja. Je pa res, da pri Nemcu med zapravljanjem zmeraj gori rumena lučka.

Lani je našo državo obiskalo nekaj manj kot 200.000 nemških gostov (po številnosti so zasedli tretje mesto), pri nas so ostali v povprečju slabe tri dni. V zadnjih desetih letih se je število prihodov Nemcev zmanjšalo za četrtino, število prenočitev pa kar za 41 odstotkov. Bi jih lahko imeli več?

Lahko, vendar je treba razširiti sezono in predvsem ponudbo. V termah in zdraviliščih lahko sezona traja 12 mesecev, v Portorožu le nekaj mesecev, v Kranjski Gori pozimi dva in še mesec dni poleti... Terme imajo dobre hotele, kakovostno vodo, prijazne ljudi. To je treba izkoristiti in turistično strategijo usmeriti tako, da bomo na razpoložljivih posteljah ustvarili kar največ nočitev, v Alpah in na morju pa z dodatno ponudbo.

Pri nas se preprosto premalo dogaja. Največja napaka pa bi bila, če bi se Slovenija po zgledu Španije ali Turčije odločila, da bo imela vse hotele s ponudbo "vse je všteto v ceno". To ni rešitev, izkoristiti je treba naše posebnosti, tudi to, da smo majhni, smo pa lahko bolj ekskluzivni, kajne?

Vaš kolega Miro Mulej pravi, da so začeli Nemci v Slovenijo prihajati zaradi Avsenikov. Je še vedno tako?

Če bi bilo tako, bi bila le Bled in Begunje polna Nemcev, drugod jih ne bi bilo. Avseniki so bili v 90. letih prejšnjega stoletja del strategije Slovenske turistične organizacije, kar je bilo za prepoznavnost Slovenije zelo pozitivno. Z njimi smo nagovorili Nemce, predvsem eno ciljno skupino - seniorje, od katerih jih 30 do 40 odstotkov potuje z avtobusi, toda avtobusni turizem v Nemčiji predstavlja vsega šest odstotkov. Z Avseniki smo šli na ta trg v pravem trenutku, ko je na Balkanu divjala vojna.

Družina je namreč precej bolj previdna. Prepričajte mamo, da bo šla z otroki v neko krizno državo. Še na misel ji ne pride. Starejši, ki nimajo šoloobveznih otrok, pa se lažje odločijo za korak, ki ga ne poznajo. Predvsem takrat, ko potujejo z avtobusom, ko sta voznik in vodnik v avtobusu iz njihove vasi, njihova znanca. Takrat smo kot Slovenija uspeli vzpostaviti odlično komunikacijo, vendar z majhno ciljno skupino v Nemčiji, drugih pa nismo pritegnili k nam. Takrat jih verjetno tudi ne bi.

Odlične strategije Avsenikov, ki so pripomogli k prepoznavnosti Slovenije in nam odprli vrata v turizem v Nemčiji, nismo nadaljevali. Ostali smo bolj ali manj pri eni ciljni skupini, nadgradnja z drugim adutom in argumentom, s katerim bi nagovorili tudi druge ciljne skupine, nam manjka še danes. Zakaj ne bi, denimo, mladi Nemci prišli 22. junija na Zuccherov koncert v Ljubljano?

Eden naših velikih adutov je lahko tudi kulinarika, saj imamo boljšo kuhinjo kot Nemci. V Sloveniji se lahko zelo dobro je, cene pa so sprejemljive. Kar zadeva gastronomijo, je evro v Sloveniji vreden več kot v Nemčiji, toda upoštevati moramo, da Nemec ni gurman, zato ga ne bi mučil z učenjem, kako se je škampe. Povprečen Nemec od rib najraje je tiste iz Severnega morja. Toda mi imamo kranjsko klobaso, žgance, gibanico, potico, da ne govorim o vrhunskih vinih...

Glavno prevozno sredstvo nemških turistov je avto, od 60 do 65 odstotkov jih na morje potuje na tak način. Vendar po cesti v Slovenijo povečini pridejo le kot tranzitni gostje - torej jo prečkajo na poti na Hrvaško. Podatki državnega statističnega urada kažejo, da jih je v letu 2010 od desetih tujih potnikov sedem Slovenijo zgolj prečkalo, julija in avgusta je bil delež tranzitnih potnikov kar 80-odstoten. Kako bi jih vi vsaj za kakšno uro zadržali pri nas?

Na hrvaško obalo se čez Slovenijo vsako leto pelje približno 1,7 milijona Nemcev. Praktično se skozi našo trgovino zapeljejo dvakrat, zato moramo govoriti o približno 3,5 milijona potencialnih gostih, ki jih moramo znati prepričati, zakaj naj se ustavijo pri nas. Postojnska jama, Lipica, Bled... so v bližini avtoceste. Zakaj na Bled? Zakaj Nemec ne ve, da so tam najboljše kremne rezine? Zakaj za ogled Postojnske jame plačati 20 evrov; zakaj nimajo tam družinskih dnevov, zakaj gostom ne ponudimo kosila?

Na poti, ki traja od pet do petnajst ur, kolikor Nemec potuje do hrvaške obale, se mora nekje ustaviti. Če bo to storil na bencinski črpalki, je stvar strategije Petrola ali OMV, kako mu bodo prodali sladoled, ga zvabili na kosilo in mu ponudili, da si ogleda še kakšno zanimivost. Zakaj ne bi gosta pred Postojno animirali s popustom, ki jih v Nemčiji ponujajo na vsakem koraku: če kupi dva para čevljev, dobi tretjega zastonj, če kupi tri plastenke vode, mu četrto podarijo, a ne zato, ker je imajo preveč, ampak zato, ker jo želijo prodati. Pri vseh drugih proizvodih je enako. Zakaj ne bi animirali gosta, naj se ustavi v Postojni, in mu ob pogledu jame brezplačno ponudili kosila?

To je psihologija potrošnje, ki jo pozna nemški gost, in temu se je treba približati. Ni težko prodajati, če ljudje stojijo v vrsti in prosijo, ali lahko kaj kupijo. Toda tega danes ni. Potrošnika vsi bombardirajo z najrazličnejšo ponudbo, zato je v poslu potrebna hitra odzivnost. Ne zadostuje več, če ob cesti napišete "Postojnska jama 5 km", pa četudi napis opremite s prekrasno fotografijo. To ni marketing potrošnje. To je le predstavitev. Kako gosta prepričati, da se bo tam ustavil? Napišite: Pridite v Postojnsko jamo in dobili boste brezplačno kosilo. Vsi bodo zavili tja in iz enega milijona gostov jih boste imeli čez noč dva milijona. Vsaj 1,7 milijona Nemcev se na poti v Istro ali Kvarner pelje mimo Postojne, in če se tam ne ustavijo, ne pomeni, da je Postojnska jama grda ali nezanimiva, ampak da je ne tržimo na način, da bi gosta privabili.

A še ti tranzitni nemški gostje imajo na slovenskih cestah smolo. Pred leti se je na avto z nemškimi turisti usul strop iz šentviškega predora, v zadnjih štirinajstih dneh pa sta na istem avtocestnem odseku v jarku končala dva nemška avtobusa. Čemu to pripisati? Je, kot za večino drugega, kar gre v Sloveniji narobe, tudi za to kriv premier Borut Pahor?

(smeh) Gospod Pahor ima morda posrečene, morda neposrečene odločitve. Politično dogajanje v Sloveniji poznam le iz medijev. Na podlagi tega ocenjujem, da je premier izgubil veliko zaupanja. In v politiki je najbrž enako kot v turizmu - če ni zaupanja, tudi gostov ni.

Predsednik slovenske vlade že več let obljublja, da se bo slovenski turizem odprl tujemu kapitalu. Bi vi vanj spustili tuje naložbenike?

Da, saj brez njih ne bo velikega koraka naprej. Toda treba je zelo natančno opredeliti, kaj, kje in kako graditi. Bomo imeli v Portorožu 55-nadstropno stolpnico? To zame ni naložba v Portorož. Še manj kje v Kranjski Gori ali na Bledu. Potrebujemo jasen koncept, kako privabiti tuje vlagatelje in v katere projekte, kajti vedeti morate, da bo tujca, ki bo prišel k nam, zanimalo samo to, kdaj se mu bo povrnil vložek in kakšne dividende bo dobil. Zatorej ne razprodajajmo družinske srebrnine.

V zadnjih letih so vašo rojstno Kranjsko Goro precej pozidali. Vas to moti?

Črnogorce v Budvi zmeraj zafrkavam, da so edini kraj na svetu, kjer oken ni mogoče odpirati navzven, saj so vse pozidali. Kranjska Gora se je po moje lepo razvila, mislim pa, da mora narediti še turistični korak naprej. Ne sme ostati le kraj, ki ima svetovni pokal v alpskem smučanju in smučarske polete v Planici. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da bodo ti dogodki pozabljeni, saj je smučanje v Kranjski Gori glede na otoplitve, ki se nam dogajajo, pod vprašajem. Treba je razmišljati, kaj potem. V Sloveniji premalo razmišljamo kot Arabci, ki so dolga leta stavili le na črno zlato, potem pa so se nenadoma spomnili, da ga bo nekoč morda zmanjkalo. Tudi Kranjskogorčani bi se morali zavedati, da danes sneg je, jutri ga pa morda ne bo več.

So rešitev terme, katerih gradnjo načrtujejo?

To je zelo zanimiva dodana vrednost in odlična ideja. Ljudje, ki so jo dali, vedo, kaj delajo, saj so sami na tem področju naredili nekaj konkretnih zadev - Terme Olimia v Podčetrtku, Tuheljske toplice na Hrvaškem... Ni pa to vse. V turizmu so temeljna vodila razvoj, širitev, obnova, dodatne izboljšave, nadgradnje.

Kaj pa Bohinjska Bistrica, tam poleg Koble načrtujejo novo smučišče?

Temu bi rekel smeli načrt. Glede na otoplitve ozračja so nizkoležeča smučišča pod velikim vprašajem. Sneg na 800, 1000, 1500 metrih čez deset let: ja ali ne? Sam bi si želel ja, kaj pravi mati narava, pa si ne upam napovedati.

Med nekajdnevnim bivanjem v Sloveniji ste najbrž opazili, da je Ljubljana te dni polna turistov.

O ljubem ali neljubem ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću lahko govorijo marsikaj, če je osebno sodeloval pri tem, kar se je zgodilo v starem delu mesta, pa lahko rečem samo: Kapo dol! Kritiki se sploh ne zavedajo, kako sta zaprtje prometa in odprtje številnih lokalov ob Ljubljanici oživila staro mestno jedro. Presenečen sem, kako zelo se razvija Ljubljana. Upam, da se bo ta trend nadaljeval in da bo ponudila nekaj tako mladim kot petičnežem. Danes Ljubljana ima ponudbo, z ureditvijo starega jedra je spet dobila dušo. Ima ponudbo več kot samo za mlade. Imamo Cankarjev dom, koncerte v Stožicah...

Moja vizija je v prihodnje bolj poudariti tudi zgodovino naše države. Slovenija je namreč veliko starejša kot Avseniki. Ne pozabimo, da imamo izjemna arheološka najdišča, stara rimska mesta, vključno z Ljubljano, prečudovito naravo. Zakaj tega ne izkoriščamo? Slovenija je vrt Evrope, imamo marsikaj, pogledati moramo, kje so naše prednosti, jih združiti in se s ponudbo približati psihologiji potrošnika.

Kaj pa menite o slovenski obali, katere turizem je vrsto let obvladoval Bavčarjev Istrabenz?

Igor Bavčar je bil zame v tranziciji človek, ki je naredil velike korake. Imel je nekaj dobrih idej, nisem pa prepričan, ali so bili taki tudi vsi njegovi sodelavci. Ko vodiš tako velik holding, moraš imeti na vodilnih položajih ljudi, ki jim lahko zaupaš. Tega, ali so vsi upravičili Bavčarjevo zaupanje, ne vem, zato težko ocenjujem, ali je boljši politik ali gospodarstvenik. S portoroškim hotelom Palace so mu dali zelo nehvaležno nalogo. Obnoviti dotrajan hotel, ki bi ga bilo po vseh svetovnih normativih najbolje takoj porušiti in nikoli več videti - razen na razglednicah - je bil velik podvig. Tega projekta, ki ni bil poceni in ki je bil zavozlan z različnimi lastništvi in financiranji, se je Bavčar lotil.

Hotel danes stoji in je lahko Portorožu v ponos. Ali je rentabilen, je drugo vprašanje, in če bi me vprašali, ali bi dal osebni denar za obnovo Palacea, bi verjetno rekel ne, saj se ta denar ne bo tako kmalu povrnil. Imamo pa enega najlepših hotelov v Sredozemlju, zato lahko gospodu Bavčarju rečemo hvala, ker se je tega sploh lotil. Po drugi strani pa je vprašanje, ali si take igre lahko privoščimo.

Kako ste vi zašli v turizem, saj ste bili v mladosti športnik?

Šport je bil v mojem življenju vselej zelo pomemben. Športnik sem po duši in srcu, v mladosti sem bil zelo uspešen atlet, danes pa sem aktiven kot strelec. Doma, v Kranjski Gori, sem začel kot učitelj smučanja, kar je bil pogoj, da sem lahko obiskoval smučarsko gimnazijo v Škofji Loki. V turizem sem prišel povsem naključno. Turistično pot sem začel kot receptor v hotelu Kompas med počitnicami, pozimi kot smučarski učitelj in vodnik na turah ter enodnevnih izletih iz Poreča in Portoroža v Benetke. Tam sem začel spoznavati, kaj je turist, kako se trži turizem, saj so bile razlike v razmišljanju v Jugoslaviji in Benetkah velikanske.

Najbrž ste že po službeni dolžnosti prepotovali velik del sveta. Kje je za vas raj na Zemlji?

Najlepši kotiček na svetu je tam, kjer se najlepše počutite. Zame je bilo to na jugu Aljaske, kjer je narava ostala prvobitna. Tam jo doživite takšno, kot so jo poznali naši predniki, a ne pred sto, temveč pred tisoč leti. Na Aljaski sem imel tudi prijetno ali neprijetno, vsekakor pa nenačrtovano srečanje. S soprogo sva hotela videti grizlija, zato sva z avtomobilom prečesala vso Aljasko. Z daljnogledom v rokah sva ga iskala v daljavi, a sva nanj naletela pri grmu tik ob avtu. Medved jo je na srečo popihal v gozd, jaz pa še hitreje v avto.