Jaz bi si raje vzela črtasto vrečko pomfrija iz

McDonald'sa ter škrnicelj, poln mastnega

pomfrija, iz kioska pri Daj-damu na Titovi, ki sem

ga vsak večer na poti iz gimnazije domov

nabadala z zobotrebcem.

Barbara Pešut

Kot se za otroka spodobi, so bili najini načrti fantastični in velikopotezni. Ne samo, da sva hotela jesti pomfri, hotela sva ga prodajati in s prodajo tudi zaslužiti. Papirnate vrečke so bile pripravljene. Po "rahlih" neprijetnostih, ko sva preveč segrela olje, da se je prelilo čez rob posode in vzplamtelo z velikim plamenom, ki bi se bil kaj lahko spremenil v požar, se nama je zdelo, da sva na pravi poti. Problem je nastal, ko je moral prijatelj domov in sem ostal za štedilnikom sam. Sam z ogromno količino pečenega krompirja. Lačnih ust, se pravi potencialnih kupcev, pa ni in ni bilo na spregled. Zdelo se je, kot da so se vsi moji prijatelji nenadoma odselili ali pa imeli hausarest. Mama se je vrnila domov in ni bila preveč navdušena nad obrtjo, ki sem jo imel namen odpreti. Poslala me je na stopnišče, da bi poiskal potencialne jedce. Našel sem le enega. Sanje o prodaji in zaslužku so propadle. Večino krompirja smo vrgli v smeti. Za nedoločen čas sem se pobral iz kuhinje in Šukri je lahko še naprej mirno spal in ohranil svoj primat v pečenju pomfrija na območju Trbovelj in tudi preostalega sveta.

V kino, potem pa k Šukriju

V osnovni šoli so hodniki in stopnišča med odmori oživeli in včasih je bilo mogoče tam, poleg razposajenih in nemirnih otrok, ki so skušali v tistih kratkih minutah nadoknaditi, kar so zamudili v tri četrt ure sedenja pri pouku, videti tudi fanta, ki je imel okrog vratu obešen nekakšen povečan pladenj, miniaturno premično stojnico, na njej pa različne stvari - priboljške. Med drugim je prodajal turški med in, to mi je najbolj ostalo v spominu, jabolka na kratkih palčkah, oblita s karameliziranim sladkorjem. Fanta, bil je bil iz številne albanske družine, ki se je v šestdesetih naselila v Trbovljah, so njegovi vrstniki hitro vzeli za svojega in ga namesto Nuri začeli klicati Jure. Ali pa se je, da ne bi preveč izstopal med Rudiji, Franciji, Janezi, Igorji itd., za Jureta oklical kar sam.

Istočasno s to "premično prodajo" se je neko jesen na glavni ulici pojavila tudi zelena hišica in ob njej plehnata peč, v kateri je najprej gorel ogenj in potem tlela žerjavica, na naluknjani okrogli plošči pa se je pekel kostanj, ki je potem romal v žakelj, ta pa v leseno škatlo. Ta stari Šukri, Nurijev oče - ne vem, ali se je tako pisal ali se ga je to ime (priimek, vzdevek) tako močno in za stalno prijelo, da se je preneslo tudi na njegove potomce in vnuke, vse smo namreč klicali zgolj in samo Šukri -, je z merico (kovinsko posodico) iz žaklja zajemal kostanj in ga stresal v škrniclje, zvite iz časopisnega papirja.

A ta ritual peke kostanja na ulici je bil pravzaprav še "prazgodovinski", resnični sestop v čas in sedanjost, sestop v sedemdeseta, se je Šukriju in tudi vsem nam zgodil, ko je zeleno leseno hišico (bila je vedno sezonska in takšna je tudi ostala, njen letni čas je bila seveda jesen) nadomestilo nekaj trajnega: precej velik kiosk. Kaj vse se je v kiosku prodajalo, se ne spominjam, niti ni zares važno, pomembno je le, da je bil tam štedilnik z dvema velikima fritezama. V njiju pa se je pekel pomfri.

Iti k Šukriju na pomfri je bila v sedemdesetih "gastronomska modna muha", vrhunec, a hkrati tudi edina možnost prehranjevanja na ulici, nekakšna socialistična oblika postopanja po pločniku s hrano v roki; oblika urbanega življenja, podobno kot so bili v tistem času stripovski vrhunec Bonellijevi stripi o Zagorju in kinematografski vrhunec kung fu filmi.

Najprej smo šli v kino, na prvo predstavo, ki je bila običajno ob petih, nato pa, da bi se med oponašanjem bojnih krikov pomirili in spustili nazaj na Zemljo, še k Šukriju na pomfri. Obakrat smo seveda morali čakati v precej dolgi vrsti. Ko smo potem v ustih okusili prvi krompirček, smo bili vedno pripravljeni priseči, da nikjer nismo jedli boljšega krompirja kot pri Šukriju, in zdelo se nam je, da Šukri pozna posebno skrivnost, da je pravi mag in čarovnik peke (cvrtja) krompirja. Njegov krompir je bil vedno enak, vedno nekako v ravnovesju, vedno ravno prav pečen, vedno ravno prav slan in čvrst. Po nekaj letih je Šukri uvedel tudi dva znamenita dodatka h krompirju: majonezo in gorčico. Moja izbira je bila običajno gorčica.

V otroštvu sem imel obdobje - in to obdobje je trajalo skoraj celotno desetletje, vsa sedemdeseta -, ko je bil pomfri moja glavna hrana. Ne le najljubša, kar glavna. Ko smo jedli v gostilni, sem običajno jedel tri jedi: govejo juho, pomfri in solato. Lahko bi rekel, da sem bil v tistem času pred časom, kajti bil sem skoraj vegetarijanec. Ta vtis je delno pokvarila le moja precej velika ljubezen do Gavrilovićevega mesnega doručka.

Tudi z mamo sva v zvezi z mojo najljubšo hrano sklenila nekakšen sporazum, tih dogovor: ob uri, ko ob nedeljah angleška kraljica in tudi vsi drugi Angleži pijejo svoj nedeljski čaj, jaz dobim svojo nedeljsko porcijo pomfrija. Ta ritual se je avtomatiziral in je postal v mojem otroškem gastronomskem vesolju najvišji dogodek.

Vsako nedeljo sem se okoli petih popoldne zavalil v fotelj, še prej prižgal barvni televizor, kjer so ravno takrat predvajali filmski serial, mogoče nadaljevanko o Arsenu Lupinu ali pa Vidocqu, na kolenih pa sem imel krožnik, poln pomfrija. Vendar pa se mami nikoli ni uspelo dokopati do Šukrijevega magičnega recepta, njen krompir je bil navadno nekje med pečenim in kuhanim. Razlog: v trgovinah sta na policah kraljevali dve znamki olja: Zvezda in Cekin. Očitno sta bili dragi kot sodček nafte za časa prve velike naftne krize, zato je mama z oljem vedno varčevala in dala preveč krompirja v premalo olja. A mene to ni posebej motilo. Tisti krompir je imel specifičen okus in ta okus se je nekako prepletel z nedeljskimi popoldnevi in svetlobo, ki je predstavljala kuliso našim počasnim in mirnim življenjem.

Babičin komfri

Tudi babica se pri pečenju pomfrija ni izkazala bistveno bolje od mame. Očitno kuharske novotarije, ki jih je prinesel čas, niso bile ravno njena močna stran. Bila je tradicionalist in tradicionalist je tudi ostala. Niti si ni zapomnila, da se pomfriju reče pomfri in ne komfri, kot ga je imenovala sama, kaj šele, da bi vedela, da je treba v globoko ponev vliti precej olja, celo steklenico, če smo natančni. Bila je še precej bolj stiskaška od mame. Njeno početje je spominjalo na zamenjavo receptov. Očitno je pri pripravi komfrija, to se je seveda vedno dogajalo na mojo željo, mislila, da pripravlja pražen krompir. V pripravi praženega krompirja je seveda dosegla najvišjo stopnjo mojstrstva. Na žalost pa pravila iz te panoge niso veljala v panogi peke komfrija. Njeno izvedbo komfrija bi še najbolje opisali besedi surov in zažgan hkrati.

Ko sem v drugi polovici osemdesetih začel malo potovati po Evropi in svetu, sem se prvič srečal z vonji velikih mest. Predvsem vonji, ki so jih imela ta mesta okrog železniških postaj ali pa avtobusnih terminalov. Te vonje sem potem vedno povezoval z nekim obdobjem iz življenja, z nekimi hipnimi sanjarijami in pričakovanji. Nisem se zares zavedal, od kod prihajajo, niti jih nisem enačil z vonjem kuhinj in hrane. Šele čez leta, ko sem vstopil v prvo ljubljansko restavracijo s hitro hrano Dairy Queen, ki je bila na križišču Dunajske in Cankarjeve, tam, kjer je bila nekoč Emona in v njeni bližini seveda tudi Daj-dam in je danes trgovina z oblačili Zara, ter odkril enega teh vonjev, ki sem jih nosil v duhu in spominu, sem ugotovil, da je bil vonj velikih mest, vonj pričakovanj in sanjarjenj, pravzaprav vonj po hitri prehrani; Amerika mi je "dišala" po McDonald'su, Burger Kingu, Taco Bellu..., Evropa pa manj po McDonald'su in bolj po döner kebabu.

Okus in videz pomfrija, ki so ga stregli v obratih s hitro prehrano, sta bila seveda popolnoma drugačna od okusa in videza pomfrija, ki sem ju poznal iz otroštva in socializma. Pomfri so stregli v majhnih kartonastih škatlicah. Porcije so bile majhne in ostale so majhne, tudi če si naročil veliki krompirček. Jedel si ga s prsti. Pri nas so pomfri stregli v škrnicljih, in mast, če krompir ni bil dobro odcejen, se je prebila skozi tenek papir in zamastila prste. Palčke pomfrija v obratih s hitro prehrano so bile tanke, industrijske, rezane s strojem, vsaka je imela isto debelino, razlikovale so se le po dolžini.

Dobri gosti, stalni gosti

Šukrijev pomfri je bil lupljen in rezan na roko ali pa mogoče z nekim strojčkom, pripravo, ki se je takrat že dobila, a palčke so bile vseeno precej debelejše, a ne predebele. Nabadal si ga z zobotrebcem. Tudi okus je bil drugačen. Na eni strani je šlo za informiranost, masovnost brez odstopanj, na drugi strani pa za individualnost, ki je lahko presenetila ali pa razočarala.

Ne vem, kakšen trik uprizarja moj spomin in kakšna "skrajna neobjektivnost" se seli vame, a prepričan sem - in prepričan sem bil že pred časom, pravzaprav po vsaki kinopredstavi in vsakem sprehodu mimo kioska, ne šele zdaj, ko preteklost največkrat jem kot lačni jé kruh -, da tisto, kar smo mislili kot otroci, drži: nikoli namreč nisem jedel boljšega pomfrija, kot ga je v svojih rokohitrskih predstavah jemanja iz friteze, odcejanja, stresanja v plehnato posodo in soljenja pekel kdo iz rodbine Šukrijev in zraven mrmral mantro, podedovano prav tako, kot so bile podedovane kretnje in skrivnost peke, glasila pa se je: "Dobri gosti, stalni gosti."

Čas se je od obdobja prvih stripov o Zagorju in obdobja kung fu filmov in vrst pred okencem za prodajo kart v kinu in vrst pred Šukrijevim kioskom precej spremenil. Kiosk je še vedno na svojem mestu, a mislim, da ni več v lasti Šukrijev, in pomfri je postal le ena alineja v ponudbi. Iz glavne jedi se je spremenil v bežno opombo pod črto, marginalno zadevo v kraljestvu raznih kebabov, pleskavic in podobnih novodobnih uličnih specialitet, ki so se pojavile v upanju, da bo raznovrstnost ponudbe pri potencialnih strankah povzročila še kaj več kot neodločnost in zmedo.

Moja otroka sta še premajhna, da bi eksperimentirala v kuhinji, in četudi bi to počela, bi verjetno eksperimentirala s čim drugim, ne s pomfrijem, vendar pa je neka čisto iracionalna ljubezen otrok do pomfrija ostala in se ni nič spremenila. Pomfri jesta z istim veseljem, kot sem ga jedel jaz. In ko ju gledam, se mi zdi, da bi lahko imel v življenju nekaterih generacij pomfri tisto vlogo, ki jo je imela za Marcela Prousta magdalenica, namočena v čaj; njegov okus bo mogoče vračal izgubljeni čas in dogodke, vračal jih bo kljub dejstvu in ravno zaradi dejstva, da so mesta, kjer smo jedli najboljši pomfri, že izginila ali pa popolnoma spremenila svojo namembnost.