Suverenost in polnopravnost Portoričanov se torej začne šele po tem, ko stopijo na ameriška tla. Kaj je torej minuli torek predsednik Obama počel v San Juanu?

V nekem lokalu s hitro prehrano je za preprosto, nepogrnjeno mizo strastno zagrizel v hamburger. Obama to rad počne, rad se znebi protokola, dietne hrane Bele hiše, se vrne v leta brezbrižnosti. Za partijo košarke ali golfa tokrat ni bilo časa. Po sedmih urah letenja bi moral obisk v Portoriku trajati pet ur. Trajal je eno uro manj. Poleg tega, da je med prigrizkom izmenjal nekaj stavkov z vodjo opozicije, je Obama v hangarju letališča nagovoril zbrane podpornike Nove progresivne stranke (NPP) guvernerja Luisa Fortune. Guverner je na oblasti od leta 2008, ko je na čelu bivšega kolonialnega ozemlja zamenjal Anibala Aceveda Vilo, vodjo Ljudske demokratske stranke (PDP). Aceveda je, preden je moral zaradi korupcije odstopiti, v volilni kampanji podprl Obamo. PDP je močan podpornik statusa quo Portorika. Demokrati, ki so zdaj v opoziciji, sicer želijo nekoliko več avtonomije, a ne odklanjajo pokroviteljstva ameriškega kongresa, ki ključe usode Portorika drži globoko v svojem žepu. Zavzemajo se za podobno avtonomijo, kot jo od Pekinga za svoj Tibet zahteva dalajlama.

Niti cerkev nima pravice do besede

NPP je iz drugačnega testa. Njen program je popolna integracija, državnost Portorika v sklopu federacije ameriških držav. Postali bi radi 51. ameriška država. A ne kakršna koli. Ameriškemu kongresu bi prepustili oblikovanje in razporeditev proračuna, sami pa bi Portoriko razprodali zasebnikom. Z univerzami vred. Zaradi tega in povišane šolnine so bile v San Juanu februarja študentske demonstracije, med katerimi je policija brez usmiljenja pretepala študente. "Čas je, da univerzo očistimo levičarjev," je dejal guverner. Luis Fortuno sicer slovi po tem, da je prvi portoriški republikanec. Ameriški seveda. Leta 2008 se je pridružil volilni kampanji Johna McCaina in Sarah Palin. Če se bo Timu Pawlentyju, republikancu iz Minnesote, uspelo preriniti do predsedniških volitev, bo Luis Fortuno njegov kandidat za podpredsednika. Fortuno si je med bivanjem v Washingtonu - bil je predstavnik Portorika v kongresu - pridobil volilno pravico. Gre za privilegij političnega in zelo skorumpiranega političnega razreda, trdijo poznavalci. V Portoriku mimo uradnih izvoljenih voditeljev ni političnih akterjev. Niti cerkev v procesu političnega odločanja nima pravice do besede. In ker civilna družba ne obstaja, še ribiči nimajo svojega lobija.

Ameriški predsednik se torej lahko pogovarja zgolj s politiki, ki dobivajo povelja iz Bele hiše.

"Ko se bo ljudstvo Portorika odločilo, vas bo Amerika podprla," je v torek Portoričanom dejal Obama. Identične besede je izrekel leta 2008, ko je med volilno kampanjo za nominacijo v demokratski stranki križaril po otoku. Obama je imel v mislih plebiscit, s katerim se morajo Portoričani odločiti o statusu svoje države.

Toda naj tej točki zadeve postanejo še bolj zapletene. Obama je prišel v Portoriko snubit Portoričane, ki živijo v ZDA. Kar pomeni, da je tudi sam podlegel shizofreniji zapletenih odnosov med državama. Toda če je Obama v San Juanu hotel narediti lepo gesto, pred tem ni opravil domače naloge. V San Juan je prišel nepripravljen.

Marca letos je posebna delovna skupina Bele hiše (Task force on Puerto Rico status) razgrnila dokument za razrešitev agonije polkolonialnega statusa otoka. Diktat Bele hiše za status Portorika predvideva štiri možnosti: državnost, to je pridružitev oziroma aneksija Združenim državam, ohranitev zdajšnjega commonwealth statusa (estado libre asociado), ohlapno asociacijo in popolno neodvisnost. Obamova administracija se je v predlogu oprla na pravico do samoodločbe, ki jo je Portoriku priznala Busheva administracija. Vodilne politične stranke imajo o statusu Portorika nespravljiva stališča. Ne morejo se poenotiti niti o postopku za pripravo plebiscita. Istočasno pa je povsem jasno, da zaradi politične razcepljenosti nobena od štirih možnosti ne more dobiti potrebne večine glasov. Washington seveda igra na to karto.

Enotni v nemoči

Portoričani so si enotni v nemoči, zavedajo se, da poteze vlečejo v Washingtonu. Vse dokler ima ameriški kongres neomejeno pravico, da status Portorika kroji po svoji volji, so plebisciti brezpredmetni. Izidi plebiscita Washingtona ne zavezujejo, kajti kongres si pridržuje pravico, da izide razveljavi, enako kot lahko ukine ustavo ali Portoričanom odvzame pravico do ameriškega državljanstva. Skratka, ohranitev pravic, ki si jih je Portoriko v odnosu do ZDA pridobil od leta 1917, je povsem odvisna od dobre volje ameriških zakonodajalcev.

Seveda ni nikjer zapisano, da bo kongres Portoričane dejansko potisnil v morje. Toda čeprav je predsednik Obama zatrdil, da njegova administracija Portoriku zagotavlja pravico do samoodločbe, Bela hiša za to, da bi razrešila paradoksalni in anahronistični status otoka, še ni storila ničesar. Nasprotno, Obamova administracija je Portoriku postavila časovni ultimat. Če Portoriko do konca tega leta ne bo izpeljal plebiscita, bo prihodnje leto pobudo v svoje roke vzel kongres.

Iz Portorika se na ameriška tla vsako leto preseli vsaj 40.000 domačinov. V Ameriki zdaj živi več Portoričanov kot na otoku, ki ga razjedajo 17-odstotna nezaposlenost, korupcija in kriminal. Toda tisto, kar najbolj skrbi domoljube, ki se zbirajo okoli stranke za neodvisnost Portorika, je beg možganov.

In če večina Portoričanov že prebiva v ZDA (nekaj manj kot pet milijonov), to še ne pomeni, da imajo v novi domovini več vpliva in besede, kot so ju imeli doma. Angelo Falcon, ki v New Yorku vodi National Institute For Latino Policy, navaja pomemben element, zaradi katerega Portoričani v Ameriki ne obračajo kolesja. V primerjavi z afriškimi Američani, ki so bili dolgo časa vrelišče družbenih gibanj, so ameriški Portoričani ostali politično anemični. Afriškim Američanom, kot tukaj dosledno imenujejo predstavnike temnopolte rase, so gibanja odprla vrata do družbene promocije. "Zdi se, da je zastopanost Afričanov v nekaterih javnih sektorjih celo pretirana," pravi Falcon, ki fenomen razlaga z liberalizmom ameriške družbe. Portoričani, ki so začeli v Ameriko prihajati po koncu druge svetovne vojne, so se v New Yorku, na primer, oprijeli poklicnih dejavnosti, ki so danes, v obdobju storitvenega gospodarstva, v krizi. Toda če newyorškim Portoričanom ni uspelo zapustiti Harlema, to še ne pomeni, da se jim drugod po Ameriki dogaja isto. A razslojevanje Portoričanov prihaja z zamudo, opaža Falcon, ko opozarja na skupnosti na Floridi, v Teksasu in drugod. "Naša socialna zastopanost še zdaleč ni zadovoljiva, čaka nas še veliko dela," trdi Falcon. Žal pa je notorično lenobna skupnost v Ameriki trčila ob nove težave. Zalila jo je plima novodobnih imigrantov španskega izvora. Brez domovinskih pravic se novi val imigrantov loti vsakega dela, ki mu pride pod roke. Portoričani, ki se kot ameriški državljani počutijo superiorne, so manj agresivni.

Pomembnosti hitro naraščajoče skupnosti španskega izvora so se najprej zavedele korporacije, ki so s španskimi imigranti pridobile nov trg. Šele ko je njihovo število naraslo na 50 milijonov, so se nove realnosti zavedeli tudi politiki. "Latinos" so na volitvah leta 2008 postali odločilni volilni rezervoar. V njem se zdaj ponovno utapljajo Portoričani. Grozi jim, da bodo izginili z zemljevida Amerike, še preden se jim bo uspelo postaviti na noge. Počutijo se ponižane, da so jih kot ameriške državljane uvrstili v družino Latinosov, da njihova teža ni večja od listka v volilni skrinji. Razen takrat, ko izračun pokaže, da mora zaradi njihovih glasov ameriški predsednik sesti za sedem ur na letalo.