Ali je vaš tisti zgodovinski gol Romunom v Bukarešti, za prvo slovensko svetovno prvenstvo, ki bo za Mladena Rudonjo ostal edini gol v reprezentančni karieri, v vseh petinšestdesetih tekmah, edini verjetno zato, da si ga bosta lažje zapomnila tako on kot vsa generacija? Ali pa je to tisti znameniti gol proti mrkim Rusom v mariborskem Ljudskem vrtu, ki si ga je zapomnil vsak Slovenec - dolga centrirana žoga Valterja Birse in po pobalinsko podstavljena noga Zlatka Dediča med dvema ruskima branilcema, potem pa v Južno Afriko?

In ko bodo vsi ti heroji odšli drug za drugim - jebiga, odšli bodo, saj so nesmrtni samo v patetičnih moških zgodbah -, bodo prav takšne, velike in patetične moške zgodbe izhajale v slovenskem časopisju: o igralcih, ki jih bomo pomnili po zgodovinskih golih, tistih, ki so za zmeraj zaznamovali kolektivni spomin celotne generacije. Ker ima vsaka svoj gol.

Gol moje generacije bi lahko recimo bil tisti mitični Radanovićev, v zadnji sekundi tekme z Bolgarijo na Poljudu leta 1983, ki smo si ga zapomnili po Mladenu Deliću in njegovem nepozabnem vzkliku: "Je to mogoče!?" Malokdo se danes spomni, da to ni bil prvi vzklik "je to mogoče": desetletje prej, proti Grkom v Pireju, za odločilno tekmo s Španci in za svetovno prvenstvo v Nemčiji smo potrebovali zmago z dvema goloma razlike, ko je pet sekund pred koncem Stanislav Karasi iz gneče zadel za 4:2, Vladanko Stojaković pa se je, pijan od sreče ali od vinjaka, saj je vseeno, drl v mikrofon: "A je to možno!?" Tudi to bi lahko bil gol moje generacije, a to vendarle ni. Ta gol je padel 13. februarja 1974 v Frankfurtu na Majni.

Tega dne so bili verjetno vsi naši gastarbajterji iz vse Nemčije na Waldstadionu, tako kot so bili vsi v Jugoslaviji pred televizorjem, čakajoč na začetek odločilne tekme proti Španiji: samo še enkrat, šest let kasneje, so bile ulice jugoslovanskih mest tako prazne, kot so bile prazne tistega večera. Nad Jugoslavijo še muhe ne bi slišali, ko je v 13. minuti Brane Oblak postavil žogo ob črto za avt, od nekod je pritekel Iko Buljan in žogo močno centriral v kazenski prostor. Tega, kar se je zgodilo potem, se spomni vsak na Balkanu, ki jih ima več kot petinštirideset: v petercu je visoko skočil Josip Katalinski, ki so ga klicali Škija, srednji obrambni iz sarajevskega Željezničarja, vratar José Ángel Iribar, rekli so mu El Chopo, je na kratko odbil žogo, Katalinski pa jo je v padcu z desnico zabil pod prečko za 1:0 in Weltmeisterschaft.

Bili so boljši in večji igralci, bile so pomembnejše tekme in pomembnejši goli, tisti s peto, pa tisti v zadnjih sekundah, vendar je ta Škijeva odbita žoga iz 13. minute ostala najznamenitejši gol nekega zgodovinskega obdobja. Vrag vedi, zakaj. Mogoče pa ve. Ni naključij brez vraga.

Tisto sredo, ko je petdeset tisoč naših gastarbajterjev v svojih belih mercedesih trobilo po Morfelder Landstrasse proti Waldstadionu, se je na koncu te ulice, na frankfurtskem letališču, mimo Jatove karavele, ki je čakala na konec tekme, peljal modro-beli tupoljev 154, last sovjetskega Aeroflota. Ko se je pripeljal do najoddaljenejšega terminala, je iz letala izstopil rdečebrad moški in iz rok nemške hostese prejel rdečo vrtnico: to je bil Aleksander Isajevič Solženicin, slavni nobelovec in avtor knjige En dan v življenju Ivana Denisoviča; tisto sredo, 13. februarja 1974, so ga komunistične oblasti deportirale iz ZSSR in ga vtaknile na letalo za Frankfurt.

Tiste hladne frankfurtske srede so se nam križale poti in na tem križišču na Morfelder Landstrasse smo bili največji na svetu: na ledenih vrhovih hladne vojne, med Nixonovim Vietnamom in Brežnjevovim Afganistanom, med Watergatom in Arhipelagom Gulag, Henryjem Kissingerjem in Ivanom Denisovičem, smo stali majhni, vendar zajebani, čisto in povsem prepričani o svoji zgodovinski pomembnosti. Tiste dni je Korni grupa na Pesmi Evrovizije pela rockovsko himno svobodi in "generaciji iz leta dvainštirideset", videti pa so bili kot Grateful Dead, preoblečeni v Abbo; Pink Floyd so jim, ko so bili na vrhuncu svoje slave, ponudili, naj bodo njihova predskupina, pa so jih zavrnili zaradi festivala Vaš šlager sezone!

Takšna Jugoslavija, ki je zavračala Brežnjeva in Pink Floyd, svetovna, a samosvoja, je tisto sredo slavila v Frankfurtu, ko se je Solženicin v črni limuzini vozil z letališča v Langenbroich in gledal kolone gastarbajterskih mercedesov z zastavami. Nikoli prej in nikoli kasneje se sami sebi nismo zdeli večji in pomembnejši kot tisto zimsko sredo 1974: zato, vidite, je bil gol Josipa Katalinskega najpomembnejši gol te generacije.

Že naslednji četrtek je Skupščina SFRJ sprejela novo ustavo, kar je bil začetek konca. Čez štiri mesece smo na istem stadionu odigrali prvo tekmo svetovnega prvenstva z Brazilijo, 0:0, s prav istega mesta na travniku Waldstadiona kot Škija je tudi Oblak z glavo zadel vratnico, na koncu smo bili osmi, skregani in vse skupaj je šlo v tri krasne. Tja je šlo vse skupaj tudi čez osemnajst let, 5. aprila 1992, ko so po Sarajevu odjeknili prvi rafali: gorel je stadion na Grbavici, kjer bi tisto nedeljo morala igrati Željezničar in beograjski Rad, dobri Josip Katalinski pa je reševal srbske nogometaše in jih z avtobusom čez Ilidžo izvlekel na varno. Samo kakšen dan kasneje so mu na tej isti Ilidži ubili mlajšega brata.

Prejšnji četrtek je v Sarajevu, na koncu našega sveta, tiho umrl Josip Katalinski - Škija. Na tej strani, v naših časopisih so bile objavljene zgolj kratke črtice kot takrat, ko umirajo pozabljeni ameriški igralci in sovjetski sekretarji. Naše velike in patetične zgodbe potrpežljivo čakajo na svoje junake, velike igralce in njihove zgodovinske gole, tiste, ki za zmeraj zaznamujejo kolektivni spomin celotne generacije. Vendar je pomnjenje Škijeve generacije prepolovljeno in okrnjeno: ostal je le kalen, meglen spomin na neki čas, en dan v življenju, ko smo verjeli, da smo največji, dan, ko je po frankfurtski Morfelder Landstrasse tekla reka belih mercedesov, bučnih in židane volje, ter en tihi, črni.

Po vsem skupaj ostane v življenju samo en tak dan, en tak gol. En gol Josipa Katalinskega.