S postankom za dotakanje/odtakanje! Nostalgično sem se spomnil na zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja - kako primordialno zveni omemba prejšnjega stoletja - ko si, če ti je bila sreča mila, z avtomobilom v tem času iz Ljubljane dosegel šele Domžale. Kjer se je stalo. Dolgo stalo. Posebno ob petkih popoldne, ko so se iz prestolnice usule horde Štajercev na začasnem delu v tujini, se je cesta mimo Trzina, Depale vasi, Domžal, Vira in naprej spremenila v malo plehnato kjotsko katastrofo. Izkušeni so imeli v avtu vedno košaro pohanih pišk in hladne pijače, občasni uporabniki ceste pa le slabo voljo in vroč avto.

Kako drugače je danes: statistični urad trdi, da je pot iz Lendave do Kopra zaradi novih avtocest in hitrih cest dve uri krajša kot leta 1991, ko je povprečen šofer potreboval zanjo 4 ure in pol. Pot od Jesenic do Obrežja naj bi se v tem času skrajšala za vsega 45 minut. Bolj kot sodobnemu voznemu parku se imamo za ta transportni pospešek zahvaliti predvsem novim avtocestam, hitrim cestam in drugim javnim cestam, ki so jih statistiki izmerili za 528 kilometrov. Predvsem Štajerci se časov iz začetka zgodbe spomnijo kot časov, v katerih se je "nekaj namesto hitre ceste" začelo v Hočah in končalo v Arji vasi, danes pa je ves odsek zalit v večpasovni asfalt...

Selitev za volan

A leta 1991 se je na cestah drenjalo precej manj avtomobilov kot danes, precej več pa nas je uporabljalo javni prevoz. Številke so več kot zgovorne: od 603.000 registriranih avtomobilov leta 1991 jih je konec leta 2009 nosilo slovenske registrske tablice že več kot milijon ali 76 odstotkov več. Na drugi strani motorizacije Slovencev je žrtev javni prevoz. V letu osamosvojitve so avtobusarji prepeljali 205.000 potnikov ali skoraj 562 potnikov vsak dan. Leta 2009 le še 100 potnikov na dan. Ostali so se preselili za volane svojih avtomobilov, zato niti ne čudi, da bodo kjotski cilji ostali verjetno le cilji. Leta 1998 se je Slovenija zavezala, da bo izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za 8 odstotkov glede na leto 1986, a se vsako leto le oddaljujemo od tega cilja. Edina svetla točka našega kjotovanja je bila gospodarska kriza, ki je zaprla nekatere velike onesnaževalce in nekoliko zmanjšala promet, s tem pa tudi količino izpustov. In nam z zdravstvenega stališča nekoliko polepšala življenje, ki sodeč po anketah statističnega urada, ki je državi ob dvajsetletnici podaril zrcalo v obliki statističnega prereza Slovenije, nima prav veliko temnih plati. Ne glede na to, da bi si lahko povprečen gledalec oddaj tipa Svet na Kanalu A - nekakšnega "jerryspringerskega" paranoičnega prereza družbe - ustvaril sliko, da smo izrazito nezadovoljni z vsem, da naša življenja iz različnih razlogov niso vredna počenega groša, da se slabe stvari lepijo na nas kot čebele na med, statistiki pravijo, da ni tako. Približno dve tretjini sta nas z življenjem dokaj zadovoljni, ena petina je celo zelo zadovoljna. Le trinajst odstotkov Slovencev se ne more prav odločiti, ali bi bili nezadovoljni ali zadovoljni, vsekakor pa so nezadovoljni, ker se ne morejo odločiti, kaj bi bili...

A razlogov za veselje je več kot dovolj, začenši pri otrocih: med učenci je daleč največ odličnjakov, sledijo jim prav dobri, pa dobri in zadostni. V posmeh teoriji o Gaussovi krivulji, kar so očitno dojeli tudi šolski strokovnjaki, ki so leta 2008 ukinili splošni uspeh, čeprav je delež odličnih in prav dobrih naraščal, delež dobrih in zadostnih pa vztrajno padal. Štafetno palico uspeha so nato prevzeli tudi maturantje, saj je od leta 1995 do 2010 sistem proizvedel vsako leto več zlatih maturantov. Leta 1995 jih je bilo 1,8, leta 2010 pa že 3,7 odstotka. Kljub splošnemu prepričanju, da študentje bolj kot na študij mislijo na zabavo in se zato podaljšuje čas od prvega vpisa do diplome - takšni argumenti so bili na mizi pri razpravi o študentskem delu - statistični urad dokazuje nasprotno. V zadnjih šestih letih je večina študentov diplomirala v šestem letu po vpisu, več kot 6 let potrebuje 40 odstotkov diplomantov in to razmerje se zadnja leta ni spreminjalo. Sicer pa so statistiki ugotovili, da je največ ponavljalcev v prvem letniku, vseh ponavljalcev med študenti pa je le 10 odstotkov.

Vse več nezakonskih

Statistiki nas torej skušajo prepričati, da je naša slika o povprečnem študentu povsem zgrešena. Skoraj tako zgrešena, kot je zgrešena predstava o edini pravi družini z očetom in mamo, po možnosti poročenima, in otroki, rojenimi v taki zvezi, zvezani pred zakonom in bogom. Porok je vedno manj - leta 2009 petina manj kot leta 1991, zunajzakonskih skupnosti vedno več - ob zadnjem popisu že 7,6 odstotka od skupnega števila družin, otroci, rojeni na koruzi, pa so po številu prehiteli tiste, rojene v zakonski zvezi. Resda jih je le dobrih osem odstotkov več, a vsaka zmaga nekaj šteje. Tako kot lahko za svojevrstno zmago štejemo tudi očetovsko udeležbo pri porodu. V letu, ko smo Jugoslaviji rekli zbogom, je v porodni sobi svetilo 9,5 odstotka očetov, leta 2009 pa že 74 odstotkov porodov ni moglo miniti brez ponosnih očetov.

Morda se da junija 2011 res hitreje priti iz točke A v točko B, a hitreje človek pade tudi v sistem fleksivarnosti. Od leta 1999 do leta 2010 se je tako delež zaposlenih za določen čas povečal za dve tretjini, tako je lani imelo 17 odstotkov zaposlenih v rokah le pogodbo za določen čas. A ti so imeli vsaj delo, kar ne bi mogli trditi za zaposlene v Tovarni sladkorja Ormož, ki smo jo tako premišljeno zaprli leta 2007. Slovenski kmetijski prostor je z zaprtjem, kot delom evropske reforme trga sladkorja, izgubil eno najbolj profitabilnih kultur, pri tem pa so od 38 milijonov evrov, kolikor jih je EU namenila za zaprtje tovarne, 35 milijonov evrov dobili tujci, ki so kupili slovensko tovarno sladkorja v Ormožu. Danes je Slovenija popolnoma odvisna od uvoženega sladkorja, medtem ko je do leta 2006 proizvedla do 84 odstotkov potrebnih količin. Pa ni težava le pri sladkorju, ki so nam ga tako sladkobesedno speljali iz EU, vsa hrana postaja vedno bolj domena uvoza. Medtem ko se je leta 2000 na mizah dobrih jedcev - in Slovenci smo dokazano dobri jedci - 92-odstotno pojavljalo domače meso, je leta 2009 17 odstotkov mesa k nam prišlo, ne da bi za časa življenja slišalo slovensko besedo. Zelenjava? Le 38 odstotkov je vznikne na slovenski prsti.

Kjer jo mora nekdo pobrati in se skloniti, kajne? Zato ne čudi podatek, da je bilo leta 2007 najpogostejše bolezensko stanje bolečine v križu in druge kronične okvare hrbta, šele na drugem mestu je bil povišan krvni tlak. Med odraslimi je bilo tega leta 3,8 odstotka obolelih za rakom, bolj šokantna pa so predvidevanja, da bo do svojega 75. leta starosti za rakom zbolel vsak drugi moški, rojen tega leta, in vsaka tretja ženska. Čeprav so se z absentizmom ukvarjali že skoraj vsi ministri za zdravje, kar jih je sedelo v ljubljanskem Nebotičniku, se je v 20 letih odsotnost z dela zmanjšala za vsega 12 odstotkov. Statistična analiza kaže, da je z dela odsotnih več žensk, vendar se te hitreje vrnejo na delo, medtem ko moški na bolniški ostajajo dlje. V primerjavi z letom 1991 se je za 20 odstotkov povečala odsotnost zaradi poškodb in zastrupitev, za več kot polovico pa je večja odsotnost zaradi raka. Prištevši temu podatku še dejstvo, da se je število izdanih receptov od konca 90. let do danes povečalo za 30 odstotkov, se nehote poraja vprašanje, kako hudiča potem v povprečju živimo dlje.

Kadimo manj, pijemo pa... nič kaj manj

Deloma se odgovor skriva v zmanjšanju razvad. Med redne kadilce se je leta 2007 prištevalo le še 19 odstotkov sužnjev nikotinske razvade, vojska kadilcev pa se je še dodatno zmanjšala, saj je prav poleti 2007 začel veljati drakonski kadilski zakon, ki je globoko zarezal v samo bit gostilniškega druženja in kadilce pregnal pod milo nebo. Ne pa tudi od šanka. Od začetka devetdesetih let se količina popitega alkohola, ki ga po grlu spustita povprečna 165 centimetrov visoka in 68 kilogramov težka Slovenka ter njen 178 centimetrov visok in 83 kilogramov težak sonarodnjak, ni bistveno spremenila. 11 litrov čistega alkohola je še vedno povsem standardna mera, ki je po kvalificiranih ocenah v alkoholizem pognala 10 do 15 odstotkov odraslih. V tem času je postala naša prehrana bolj raznovrstna, vnašamo 21 odstotkov več kalorij, kar se navsezadnje pozna tudi pri tehtanju - leta 2007 je bilo kar 55 odstotkov Slovencev čezmerno težkih ali debelih.

Največji misterij statistične obdukcije našega poosamosvojitvenega življenja je zagotovo trditev, da zaslužimo več, kot porabimo. Od leta 1995 vsako leto za povprečno 5 odstotkov BDP, pri čemer se je razpoložljivi dohodek gospodinjstva na prebivalca z nekaj manj kot 3500 evrov leta 1995 povečal na 11.200 evrov, kolikor so imela gospodinjstva na voljo leta 2009. Misterij se tu ne konča: menda tudi veliko varčujemo in smo v letu 2006 privarčevali kar 18 odstotkov razpoložljivega dohodka. Res pa je tudi, da je velik delež teh 18 odstotkov končal v delnicah, ki so nato izgubljale vrednost hitreje kot Pahor zaveznike. Še dobro, da so vrednost pridobivale plače in pokojnine. Tistega leta, ko smo živeli v dveh državah, je bila povprečna pokojnina 31 evrov, povprečna plača pa 43 evrov. Leta 2010 je povprečen delavec v roke dobil plačilni list, na katerem je pisalo, da je zaslužek 967 evrov - izkušnje nedavne preteklosti sicer sejejo resen in upravičen dvom o verodostojnosti plačilnih listov -, upokojenci pa se skušajo skozi mesec prebiti s 625 evri. Razlika res deluje enormno velika, a pomeni le nekaj več kot 50-odstotno povišanje pokojnin in nekaj več kot 70-odstotno realno povišanje plač.

Življenjski slog, ki ga je prineslo povišanje prihodkov, je mogoče povzeti zelo na kratko: manj zapravimo za hrano, pijačo in transport, več pa za zdravstvene storitve in proizvode. Mobilni telefon je izrinil stacionarnega, internet je postal novo okno v svet in v gospodinjstva je z odločnim korakom vstopil pomivalni stroj. Leta 2009 je povprečen Slovenec na mesec porabil 114 evrov za hrano, 49 evrov za gorivo, 39 evrov za nakup avtomobila, 36 evrov za obleko, 26 evrov za pijačo, za mamila pa 5 evrov, prostodušno priznavajo statistiki. 25 odstotkov prihodkov namenjamo za opremo stanovanja, ki se je od leta 1991 razširilo s povprečnih 69 kvadratnih metrov na današnjih 77 kvadratnih metrov.

Načeloma kar velja, da je bilo leta 1991 marsikaj drugače. Živimo dlje, zaslužimo več, razpoložljivi dohodek na prebivalca se je zvišal za skoraj 50 odstotkov, vozimo še enkrat več avtomobilov, poročamo se precej manj, ločujemo precej več, pojemo bistveno več zelenjave, sadja in zdravil na recept, živimo v večjih stanovanjih z manj stanovalci, cene življenjskih potrebščin so za 1155 odstotkov višje, kar nekaj dlje buljimo v televizijo, po kateri nam politika sporoča, kaj je pomembno in kaj ne. Kaj si mislimo o tej politiki, pa povedo druge številke: odstotki udeležbe na volitvah in referendumih vztrajno padajo, država vztrajno zapravlja več, kot "zasluži", porabnikov proračunskega denarja je 40 odstotkov več kot leta 1991, dolg te države pa je bil lani 12,45 milijarde evrov ali 35 odstotkov vsega, kar je ustvarila v enem letu. Optimizem, ki veje iz našega narodnega bistva, tako kar malce čudi.

Ampak nekaj drži kot pribito: ko ste prepričani, da so stvari tako črne, da bolj črne ne bi mogle biti, so tu statistiki, ki nam z medaljami športnikov polepšajo dan. Slovenski športniki so namreč od leta 1991 do lani osvojili 22 olimpijskih medalj in ko so statistiki te medalje razdelili na vse nas, ki si tako radi lastimo medalje - 'mamo jo, je najbolj običajen navijaški vzklik ob vsaki osvojeni kolajni, ki je na trenutke celo bolj naša kot od tistega, ki jo je priboril -, so prišli do razveseljivega podatka. Majčkeno večji košček medalje dobi le vsak Norvežan(ka) in Avstrijec(ka), potem pa je tu že slovenski živelj. In Kitajci se lahko skrijejo pred nami: 3,44 milijona Kitajcev si mora deliti eno medaljo, medtem ko pri nas na vsako medaljo sede le 90.000 ljudi. Ali povedano drugače: skoraj 6 minut na leto je vsak od nas lastnik medalje, za katero ni treba prepotiti krvavega znoja. Sosedje Hrvati lahko v medalji uživajo le nekaj sekund več kot 3 minute vsako leto, Kitajci pa... Da ne bo zamera prehuda, recimo le, da se njihovo lastništvo nad medaljo meri v sekundah.