Obračun s politično levico

Passos Coelho je za prihodnji četrtek ali petek napovedal prevzem vladne dolžnosti od socialista Joseja Socratesa, čeprav si v Bruslju želijo, da bi novo vlado predstavil na vrhu EU 23. junija. Socrates, ki je vodil vlado od marca 2005, je bil prisiljen vrniti mandat 23. marca letos zaradi krize in zavrnitve četrtega paketa varčevalnih ukrepov v parlamentu. To je prisililo njegovo vlado v to, da je zaprosila za finančno pomoč za preprečitev bankrota države, in v sklic predčasnih volitev. Dejansko je Socrates od leta 2009 vodil manjšinsko vlado s tiho parlamentarno podporo socialdemokratov. V ključnem trenutku pa je Passos Coelho iz politične preračunljivosti ter ne oziraje se na ekonomske in socialne posledice podporo Socratesovi vladi umaknil.

Po mnenju raznih analitikov naj bi desna opozicija - podobno kot je poskusila španska - ekonomsko krizo izrabila za dva cilja. Prvi cilj je, da sproži politično krizo in prevzame oblast, drugi pa, da na račun težke gospodarske situacije in varčevalnih ukrepov obračuna s socialno državo, sindikati in drugimi nadležnimi socialnimi partnerji. To pa pomeni tudi obračun s politično levico, ki se je ujela v zanko, ko je poskušala rešeti ekonomsko krizo z neoliberalnimi prijemi. Prvi cilj je novi portugalski mandatar Passos Coelho dosegel 5. junija, ko si je njegova stranka s predčasnimi volitvami zagotovila 105 sedežev v parlamentu. Njegova koalicijska partnerica CDS-PP, ki jo vodi Paulo Portas, jih je dobila 24, kar pomeni, da imata s 129 poslanci absolutno večino v parlamentu z 230 sedeži. Socratesovi socialisti so dobili 73 mest, preostala si delijo komunisti in levi blok.

Drugi cilj bo težje izpolniti, vendar ima nova vlada na svoji strani štiri leta časa ter strah in stisko ljudi. "V naslednjih letih bo potreben velik pogum vse Portugalske," je ob imenovanju za novega mandatarja poudaril Passos Coelho. Obljubil je, da bo storil vse potrebno, da si pridobi zaupanje evropskih držav in mednarodnih institucij, celo še več "od tistega, kar smo se z njimi dogovorili", je dejal.

Passos Coelho je obenem politik in finančni menedžer z izkušnjami v privatnem sektorju. Rodil se je podeželskemu zdravniku v Coimbri, otroštvo je preživel v Angoli, v mestu Silva Porto, danes Kuito. Prvič se je poročil s portugalsko pop pevko, drugič pa s fizioterapevtko iz Gvineje Bissaa in je oče treh otrok.

"V Afriki sem imel svobodno otroštvo," je povedal o sebi, čeprav se mu je iz tistega obdobja najbolj vtisnila v spomin šola, ki so jo vodile nune. "Pred poukom so nas poslale v kapelo, kjer smo stali z razprtimi rokami v znamenje kesanja, kar je bilo za šestletnega otroka nevzdržno," se spominja. Ni mu bilo všeč vzdušje in ustrahovanje otrok s pošastmi, hudiči ter peklom. V Afriki je prisostvoval tudi očetovim pogovorom o medicini, od tod mu je ostala navada, "da si sam postavlja diagnoze in predpisuje terapije", pravijo njegovi sedanji prijatelji.

Malo pred osvoboditvijo Angole se je leta 1974 s starši vrnil na Portugalsko, kjer so se nastanili v vasi Vila Real. Nekdanji sošolci se ga danes spominjajo kot resnega, a malo prismuknjenega najstnika, ki ni znal govoriti o ničemer drugem kot o očetu. Že pri 14 letih je začel sodelovati s socialdemokratsko mladino in postal tudi njen vodja. Leta 1990 je kot predsednik mladine PSD organiziral študentske proteste proti povišanju univerzitetne vpisnine in sprejemnim izpitom, ki jih je uvedel tedanji socialdemokratski mandatar (1985-1995) in zdajšnji predsednik države Cavaco Silva. Zaradi tega so med njima menda še danes dokaj hladni odnosi.

Zasebno je stiskač

Leta 1991 je bil Passos Coelho izbran za poslanca PSD v volilnem okraju Lizbone. Leta 1999 je zapustil politiko in po nedokončanem študiju matematike leta 2001 diplomiral iz ekonomije. Delal je kot univerzitetni profesor in kot direktor portugalske finančne skupine Formentinvest. V politiko se je vnovič vrnil leta 2008 in poskušal prevzeti vodenje PSD, kar mu je uspelo šele dve leti kasneje z 61-odstotno podporo njenih članov. Njegova prva naloga je bila reorganizirati stranko, v kateri so se po volilnem porazu leta 2009 pojavile različne struje in je bila brez pravega vodstva. Passos Coelho je sprva izrazil podporo Socratesovi vladi v drugem mandatu in njenim prizadevanjem za izhod iz krize. Leto kasneje, ko je presodil, da je pravi trenutek, pa jo je umaknil, kar mu je omogočilo zmago na predčasnih volitvah.

S tem je pokazal svojo pragmatičnost in da daje prednost predvsem oblasti. Nekateri mu očitajo neizkušenost v vladanju, sam pa se rajši primerja z nekdanjim britanskim prvim ministrom Tonyjem Blairom in sedanjim premierjem Davidom Cameronom, ki sta bila prav tako neizkušena, ko sta prevzela vlado. "Morda nisem idealen, toda so trenutki, ko je izkušnja manj pomembna od zdrave pameti in sposobnosti nekaj spremeniti," zavrača očitke. "Res nisem pripravljen - nisem pripravljen prepustiti te države bankrotu," še pravi. Med njegove adute šteje to, da v zasebnem življenju ni zapravljiv, sam celo priznava, da je stiskač, zato njegovi privrženci pričakujejo, da bo to znal uvesti tudi v vlado.

V volilni kampanji se skorajda ni govorilo o varčevalnih ukrepih in njihovih posledicah, kar je pravzaprav presenetljivo. Kriza je močno načela zaupanje ljudi. "Navdaja nas tesnoben občutek, pa ne zato, ker bi prišli prepozno do diagnoze, marveč zato, ker je prepozno prišla terapija in noben zdravnik ni ravnal tako, da bi mu lahko zaupali," pravi David Pontes, namestnik direktorja Portugalske tiskovne agencije. Uradno je nezaposlenost 12,6-odstotna, med mladimi na severu države pa celo 37,4-odstotna. Majhna in srednje velika podjetja gredo v stečaj kot po tekočem traku, proračunski primanjkljaj dosega 8,7 odstotka BDP, javni dolg pa presega 92,4 odstotka BDP.

To je grob prikaz gospodarske in socialne slike, s katerima se bo moral soočiti Passos Coelho, ki kot terapijo zagovarja neoliberalni model nove generacije. To pomeni privatizacijo celotnega gospodarstva in storitev ter stroge varčevalne ukrepe. Z drugimi besedami: naj se reši, kdor se more. Svojega vladnega programa še ni predstavil, a po zahtevah trojice - ECB, EU in IMF se bo moral lotiti reform na področju trga dela (znižanje odpravnin ter višine in trajanja socialne pomoči), nižanja socialnih prispevkov za podjetja, ukinjanja regulirane cene elektrike in liberalizacije energetskega trga, dviga DDV, krčenja administracije na vseh ravneh, privatizacije državnega sektorja v gospodarstvu in postavitve meje zadolževanja. Novi premier je optimist in meni, da mu bo do leta 2013 uspelo izvleči državo iz krize, medtem ko najranljivejši sloj trepeta pred zdravilom, ki zna biti hujše od bolezni.