Molitev je na videz intimno, včasih individualno, včasih skupinsko početje. V religijah, ki so njena domovina, ima svoje značilne utemeljitve in upravičenja. Praviloma se navezuje na vero v osebno - človekoliko nadnaravno bitje in možnost vzajemne komunikacije med posameznikom in tem bitjem. Težko si predočimo neznansko količino podatkov, ki so se v tej hkrati imaginarni in stvarni komunikaciji v zgodovini pretočili med pošiljateljem in namišljenimi naslovljenci. Če bi bili naslovljenci stvarni, bi lahko govorili kar o nadlegovanju. Zato pravijo, da je bog najsrečnejši v sekularizirani Franciji, kjer ga še ob nedeljah komaj kdo pocuka za brado.

Po vsebini lahko molitev zadeva kar koli: družino, znance, svetovne probleme, izpoved grehov, zdravje, lokalne hidrološke, celo geološke razmere. Sem je merila lanskoletna ljubljanska protipotresna molitev. Molitev je vozlišče številnih verskih protislovij: vztrajno molitveno obračanje na tega ali drugega boga se zdi kot izražanje nejevere, da ta svojega dela ne bo opravil. Nekaj neprepričljivega je v tem, da molijo tisti, ki pravijo, da verujejo. Molitev ni nujno strpna in dobronamerna. Katoliška tridentinska molitev na veliki petek je Jude stoletja obtoževala duhovne "slepote" in jih pozivala k spreobrnitvi. Ob njeni ponovni oživitvi leta 2008 je bilo prvo opuščeno, drugo pa ne. Med islamskimi skrajneži se dandanes kar odkrito moli za vremenske kataklizme na Zahodu. Molitev je tu namesto raket dolgega dosega. Kaj bi bilo, če bi bile vse molitve uslišane? Dvomiti je, da bi bil svet boljši. In če bi en svet sploh zadostoval.

Sociološka raziskovanja odnosov med družbenimi dejavniki in molitvijo so pokazala, da je molitev - kakor koli intimna in osebno izbrana se zdi molilcu - opazno pogojena z vrsto zunanjih okoliščin - s silami, ki vladajo nad ljudmi. Delež ljudi, ki v neki družbi molijo, pogostost molitve, njen tip in njeni motivi so v povezavi z družbenim položajem, družbeno strukturo, z družbenoekonomskimi in zgodovinskimi okoliščinami. Nagib, ki se zdi tako zelo notranji, ima mnoge zunanje vzgibe - ali zavore. Molilec se jih morda zaveda kot svojih življenjskih problemov in okoliščin, pogosto pa se jih ne zaveda kot ključnih družbenih določilnic svojih molitev.

Nižji ko je dohodek, bolj se moli

Ameriška sociologa Pipa Norris in Ronald Inglehart (2004), ki sta upoštevala 59 izbranih držav iz raziskave WVS (Svetovna raziskava vrednot), sta na ravni držav ugotovila negativno povezanost med pogostostjo molitve in kazalci družbene razvitosti, kot so indeks družbenega razvoja (HDI), bruto družbeni proizvod per capita in delež mestne populacije. Višji ko so ti kazalci, manj se praviloma v neki državi moli. Obvladovanje narave znižuje pogostost obračanja na namišljene (poosebljene) nadnaravne sile, bi lahko dejali.

Pozitivna in visoka pa je povezanost med pogostostjo molitve in kazalci družbene neenakosti. Višji ko je kazalec družbene neenakosti, kakršen je Ginijev koeficient neenakosti, bolj se moli. Tako se v državah blaginje z Ginijevim koeficientom pod 0,30 moli približno pol manj kot v državah z visokim koeficientom. V državah, v katerih se neenakost naglo poveča, se prej ko slej poveča tudi količina molilcev. To potrjujejo številne postsocialistične družbe. Družbena neenakost se zdi tako močan dejavnik molitve, da uveljavlja relativno visoko pogostost molitve tudi tam, kjer so kazalci družbene razvitosti sicer visoki. Avtorja poudarjata, da je pomembno predvsem, kdaj posameznik izkusi eksistenčno negotovost, ki jo ustvarjajo razmere velike družbene neenakosti in krize. Ključna so formativna leta. Molitev bo zelo verjetno ostala vseživljenjska praksa tudi, če se bodo nato razmere izboljšale.

Najtemeljitejša novejša nacionalna raziskava na to temo je morda Baylor religion survey (2005) religiološkega inštituta Univerze Baylor v Teksasu. Na nacionalni ravni potrjuje, kar sta prej omenjena avtorja ugotavljala na ravni držav. V ZDA, kjer se na splošno veliko moli, saj je to dežela velikih družbenih razlik in religioloških posebnosti, znatno pogosteje molijo pripadniki deprivilegiranih in marginaliziranih družbenih skupin. Nižji ko je dohodek, bolj se moli. Dohodek je tudi najzanesljivejši prediktor vsebine molitve. Če potujemo po dohodkovnih razredih navzgor, je poudaril Joseph Baker (2008), pogostost molitve z vsakim razredom upade za 20 odstotkov, ko gre za zadeve finančne varnosti, in za 14 odstotkov, ko gre za zdravje. Podobno upada z vsako višjo izobrazbeno ravnijo. Na dnu je najpogostejša molilka: starejša, manj izobražena črnka z vročega juga - iz krajev, kjer pojejo najlepše gospele.

Po podatkih raziskave WVS 2005 moli ali meditira 49 odstotkov Slovencev. To je manj od evropskega povprečja. Najbliže nam je (združena) Nemčija s 47 odstotki. Seveda je anketno združevanje (tradicionalne) molitve in meditacije kočljivo, saj ima slednja modne novodobne oblike, ki se povezujejo z drugimi družbenimi značilnostmi kot molitev. A se tudi v tej kombinaciji tudi v Sloveniji molitev negativno povezuje z izobrazbo, dohodkovnim razredom in (subjektivnim) družbenim razredom: višja ko je izobrazba, dohodkovni razred ali družbeni sloj, manj se moli. Med samouvrščenimi pripadniki najvišjega in najnižjega sloja je ta razlika 30 odstotnih točk.

Po podatkih raziskav WVS iz let 1992 in 1999, ki ne združujeta molitve in meditacije, temveč merita pogostost molitve zunaj cerkve, je to še očitneje. Medtem ko v višjem in srednjem razredu tako nikoli ne moli 72 odstotkov, pogosto pa le 4 odstotki Slovencev, je v nižjem razredu prvih 21 odstotkov in drugih 32 odstotkov. V najvišjem dohodkovnem razredu pogosto moli manj kot 3 odstotke Slovencev, nikoli 66 odstotkov, v najnižjem pogosto 26 odstotkov in nikoli 30 odstotkov. Podobne so razlike glede na izobrazbo.

Simptom kriznega stanja

Videti je, da je molitveno obračanje na nadnaravne sile prizadevanje za občutek nadzora nad težkimi življenjskimi okoliščinami, ki so za manj premožne in manj izobražene objektivno težje kot za druge. Nad glavo jim ne visijo le nepredvidljivost in bivanjske negativnosti, ki so lastne človeškemu življenju kot takemu, ampak še cel splet družbenih sil, ki uveljavlja njihovo prikrajšanost za družbene nagrade. V subjektivnem smislu je molitev v takih okoliščinah odrešujoča pomiritev, ki je ne kaže podcenjevati, še manj pa kakor koli prezirati. Zmanjšuje stres, tesnobe, skrb, izboljšuje počutje, toda - ali more biti prava rešitev?

Čeprav bi bilo zelo zgrešeno molitev v celoti reducirati na navedene družbene dejavnike, so ti dovolj prepričljivo pomembni, da narekujejo jasen komentar protikriznega molitvenega maratona in Capudrovega molitvenega tisočletja.

Nagib k molitvi sam je v marsičem simptom kriznega stanja. Zato ga ne more pozdraviti. Od tega, da se skuša s to predstavo krizi dati pečat nečesa metafizičnega, ne more biti nobene posebne koristi. Eventualno lahko izboljša počutje molilca in poveča veljavo institucije, ki tiho stoji za amaterskim odrom. V tej instituciji sami pa bi lahko našli celo vrsto tehtnejših povodov za molitveni festival, kot je prenizka rast bedepeja: ekonomski krah na lokalni ravni in spolno iztirjenost na svetovni ravni. Če bi izpuhtele milijone in zlorabljene otroke pretvorili v leta molitve, potem bi jih bilo res za cela tisočletja.

Glede na navedene ugotovitve socioloških raziskav si ni mogoče želeti, da bi (klečeča, molčeča ali kričeča) molitev zaznamovala tretje tisočletje. To bi bilo tako, kot da bi si želeli čim več družbeno pogojenih duševnih stisk. Če naj bi molitev občutno bolj zaznamovala prihodnost Slovencev, bi to (prej kot duhovnostni pribitek) najverjetneje pomenilo, da smo postali globalizacijski poraženci - ponižanci in razžaljenci, ki samopodvojeni v vernike in "boga" pomilujemo svoje negotovo življenje. Če naj bi molitev vse bolj zaznamovala ves svet, bi to pomenilo, da si človeštvo ni znalo organizirati življenja, ki bi bilo za večino ljudi znosno brez imaginarnih pomagal. Zato si od srca zaželimo (ali pa molimo), da nam in zanamcem ne bi bilo treba nikoli moliti.