V zadnjem času je o tem imel največ povedati akademik Slavko Splichal. Na straneh tega časopisa je najprej napisal članek o zatonu predstavniške demokracije (30. april), nato pa je novinar Uroš Škerl Kramberger z njim opravil izjemno obsežen intervju (4. junij), kjer so bila v ospredju vprašanja regulacije lastniške strukture medijskih hiš, koruptnosti strank, odnosa med kapitalizmom in demokracijo in še bi lahko našteli. Zdi se, da je kolega Splichal tu še zaostril svoja stališča o nelegitimnosti predstavniškega tipa demokracije in še posebej političnih strank kot glavnih akterjev v tem okviru.

Hkrati pa se je lotil še nekaj problemskih sklopov, ki bi jih bilo treba obravnavati ločeno in bolj poznavalsko. Sam se oglašam, ker menim, da gre za precej nedomišljene trditve, predvsem pa me moti, da se ponuja enostavne, pravzaprav simplificirane rešitve s pridihom hiliastičnega razmišljanja. Take rešitve v kompleksnih družbah ne morejo delovati.

Kaj je glavna teza in ponudba akademika Splichala? Nič več in nič manj kot ukinitev političnih strank in uvedba nekakšne direktne demokracije, ki bo (v skladu s starim J.J. Rousseaujem) zagotovila prevlado "obče volje" nad vsemi parcialnimi, partikularnimi interesi, obenem pa pometla z vsemi posredniki in intermediarnimi institucijami. To je sicer nekoliko v nasprotju s Splichalovo izjavo, da podpira institucijo državnega sveta oziroma politično vlogo poklicnih korporacij (kar je Durkheimova ideja, ki jo pri nas precej dobesedno zagovarja dr. Veljko Rus). V bistvu poskuša združiti ideje nestrankarske demokracije, deliberativno demokracijo (Habermas, Elster) in korporativistični model.

V prvi vrsti pa bi Splichal najprej ukinil politične stranke. O patologiji političnih strank in strankarsko obarvane politike je bilo že precej napisanega. O prepletenosti politike in ekonomije, o vplivih lobistov in posebnih interesnih skupin in omrežij vemo precej. Toda nekateri se zavzemamo za rekonstrukcijo pluralistične demokracije in politike in v tem okviru vidimo še vedno pomembno vlogo strank in interesnih združenj. Splichal je tu radikalen do skrajnosti.

Na vprašanje novinarja: "Torej v parlamentu ne bi smeli sedeti predstavniki političnih strank?" sledi odgovor: "To je pobožna želja." Ta pobožna želja pa se lahko uresniči s prepovedjo delovanja strank in podobnih združenj. To je logično. Če jih ne prepoveš, bodo stranke še kar naprej mešale štrene nestrankarskim državljanom oziroma njihovim predstavnikom. Lahko se spet zasidrajo v parlamentu. Prepoved pa zanika pravico do združevanja. To je osnovna človekova pravica. Kako dalje? Kdo bi bil zastopan v parlamentu? Po Splichalu naj bi šlo za predstavnike državljanov, ki jih "ne veže obljuba nikomur, razen državljanom". Je to nova "ljudska demokracija"? Je to moralna ali kulturna revolucija, ki bo zasnovana na neomadeževanih, altruističnih in nekoruptnih, tako rekoč prosto lebdečih državljanih? To bo nova doba!

Stranke bodo prepovedane. Državljani (in državljanke seveda) si bodo gledali iz obličja v obličje, presojali bodo moralnost svojih predstavnikov in jih držali v precepu, če se bodo izneverili danim obljubam in lojalnostim. Družbena razmerja bodo popolnoma razvidna in prosojna, vse bo na dlani. Državljani se bodo morali izpostaviti in v razpravljalni demokraciji izpovedati svoj credo. Vsi bodo vse vedeli o vseh. Le da nekateri več.

In tu nastopi Splichalov utilitaristični učitelj Jeremy Bentham z metaforo panoptikuma. Za steklom so stanovalci, ki jih opazujejo, vendar ne vedo, da so opazovani in nadzorovani. Morda bo kdo rekel, da pretiravam - saj res, Splichal prav gotovo ni pomislil na konsekvence svojega "modela demokracije" -, toda še bolj je pretiraval M. Foucault, ki je na podlagi Benthamove risbe panoptikuma napisal knjigo o nadzorovanju in kaznovanju v zahodni družbi. Bentham je bil namreč v osnovi liberalnega duha in ga moramo dojeti v zgodovinskem času, v katerem je živel (1748-1832).

V intervjuju je še več drugih protislovij in dilem. Tako Splichal trdi, da medijske svobode ne ogroža več politika oziroma država, temveč njihovi lastniki in sploh njihova vpetost v tržne okvire. Obenem pa v zvezi z nastajanjem medijskega zakona omenja "srhljive zgodbe" o ozadjih. Zakon pripravlja ministrstvo za kulturo, torej država. Je pa za vmešavanje v medijsko svobodo obsodil prejšnjo vlado. Zdaj pa je vse, kar je bilo v novinarski peticiji izpostavljeno, urejeno? Akademik zna pokazati svoje politične barve (zaveze), o tem ni dvoma. Dvomimo pa lahko o njegovih državljanih, ki so menda osvobojeni takih zavez...

Trditev, da ni razprav o odnosu med demokracijo in kapitalizmom, seveda prav tako ne drži. Slavko Splichal je prespal ali miselno preskočil diskusije o različicah kapitalizma (torej ne obstaja en sam kapitalizem), tezo, da je kapitalizem možen brez demokracije, demokracija pa ne more zaživeti izven kapitalizma (ker se to še ni zgodilo). Tu so še razprave o tem, ali je možen spoj trajnostnega razvoja in tržne ekonomije oziroma na kakšen je način je to možno, pa o cirkulaciji in reprodukciji elit... Lahko ugotovimo, da naš akademik ne verjame več stari izjavi Churchilla, ki pravi, da je predstavniška in strankarska demokracija slab sistem vladanja, toda nihče še ni iznašel boljšega. Morda se bo Splichalu ali kakšnemu drugemu akademiku to v prihodnje posrečilo, za zdaj pa lahko zelo dvomimo o konsistentnosti in verodostojnosti, celo dobronamernosti njegovega novega modela demokracije.

Pa še pripomba: ta model je še vedno model predstavniške demokracije, saj naj bi državljani izbirali najboljše in najmanj podkupljive med njimi, da bi jih zastopali v parlamentu. Morda pa je to le prehodna faza...

Dr. Frane Adam, Ljubljana