Odhod je za nacionalko simbolne narave. Označuje konec neke dobe skoraj v taki meri kot vse medijska histerija okoli dvajsetletnice osamosvojitve. Štancanje spominov in interpretacij postaja legitimnost vsakega, ki ima nekaj časa. In vsak je imel tudi vedno čas, da je kakšno rekel na račun oddaj, ki jih je podpisoval in vodil Mario. Ne glede na nostalgijo pa je slovo Maria absolutno dobra novica. Zakaj?

Prvič zato, ker so bili njegovi absolutno pozitivni pogovori z gosti čisti anahronizem časa. Medtem ko zijamo na ekranih eno samo sovraštvo, dretje in histerijo, so bila balzamirana čvekanja na tistih groznih sedežnih garniturah bolj podobna vakuumski terapiji kot pa odsev nekega časa. Morda se nam bo še kdaj kolcalo po vsej tej neproblematični kavarniški predstavi, ampak, oddahnili si bomo od raznih Nuš Derend ali Anik Horvat, ki ne spravijo skupaj kaj več kot vzklike v stilu "kako se imamo fajn, kako je tu lepo, kako čudovita publika je okoli in kako rožnata prihodnost je pred nami".

Drugič zato, ker se je z njegovim odhodom poslovil tudi humor, ki se je še vedno napajal pri izročilu Moped šova. Z izjemo obdobja, ko je s svojimi norostmi kraljevala Nataša Tič Ralijan v vlogi Ane Lize, je bilo vse drugo podpovprečno interpretiranje starih štosov in stereotipov. Vse skupaj se je vrtelo v istem krogu kot neuspelo štosiranje v oddaji Na zdravje. Na silo in smešno predvsem tistim, ki so te vice tudi teatralično prodajali kot suho zlato.

Tretjič zato, ker se bo zdaj nacionalka morala resno zamisliti, kako naprej. Mario je bil pač garant, da bo razvedrilni program nekako imel svojega paradnega konja. Ni bilo potrebnih nobenih razmislekov, nobenih strategij, nobenih pogledovanj po svetovnih produkcijah v smeri razvoja koncepta razvedrila na nacionalki. Poklicalo se je Maria in dobili smo spodobno porcijo vsega po malem. Zdaj je torej na potezi miselno kreativni trust nacionalke, da najde nekaj novega. Da se dokončno zmiga in odkrije še kakšno drugo stran zabave.

Četrtič zato, ker je Mariu enostavno zmanjkalo bencina. Zaloge pokurjene, izbor gostov pa tako minimalen in bizaren, da je vse skupaj postalo dolgočasno. Ni čudno, da je Mario na vprašanje, koga od znanih Slovencev je želel dobiti v oddajo in ga spoznati, pa mu to ni uspelo, odgovoril, da bi take raje povabil na kavo. Končno je priznal, da so bili gostje tam samo zaradi forme in ne vsebine. Da se tudi sam zaveda, kako so bili bolj okras kot akterji oddaje. In zato mu na koncu ni preostalo drugega, kot da je naredil intervju s samim seboj. Na prvi pogled morda samovšečno ali pa dobra forma, vendar v bistvu z enim jasnim sporočilom: v mojih oddajah je bil en sam zanimiv gost. Mario Galunič kot tak. Pika. Basta.

Je pa samointervju princip, ki se ga lahko posnema. V prvi vrsti med politiki. Pogovori z Janezom Janšo na nacionalki so v tem registru. Matej Hlebš pa novinar, rojen za to poslanstvo. Njegov intervju s prvakom opozicije je bil demonstracija bizarnosti in neokusa. Postaviti Janšo v neko učilnico pred razred mladih nadobudnežev podmladka SDS in potem reševati zadrege drugih, torej vlade, je nov pridonesek televizijskega novinarstva. Če pustim ob strani samoumevnost naklonjenih vprašanj, je vprašljiv že sam prispevek kot tak. A zdaj bomo pa letali s potencialnim novim mandatarjem po vseh privatnih strankarskih žurkah in posvetih ter iz tega delali zgodbe. Zgodbe, ki jih v bistvu ni. Je le pojavljanje in piarovsko trosenje enega pogleda. Brez distance, brez konteksta. Tako kot ni najverjetneje nihče pomislil, zakaj so vse kamere letele pred parlament in kot plejerje razkazovale tiste, ki so trosili sovraštvo do drugačnih. Ali pa raziskovalni podvig Rajka Geriča, ko je v prispevku v Tedniku preizkušal budnost tistih, ki varujejo slovenski FBI alias NPU. Jasno, Rajko je tako znana faca, da so ga morali zamaskirati. Ga našemiti v karikaturo terorista, ki se z eno kartonasto škatlo sprehaja pred stavbo in ga nihče ne položi na tla ali legitimira. Če je bil po eni strani Gerič razočaran, ker ga nihče ne šmirgla pet posto, pa smo bili mi pred ekrani deležni še ene porcije smeri razvoja resnih oddaj na nacionalki. Spremenile se bodo v burko, ki si sposoja junake iz Košnikove gostilne. Gerič je bil namreč neverjetno podoben liku, ki ga je tako rad igral Mito Trefalt. Morda pa tudi Mario presedla v informativni program...