1. V pisanju ni bilo odgovora, zakaj naša država potrebuje kar dva nacionalna programa, četudi sta visoko šolstvo in raziskovalno-razvojna (RR) dejavnost dokazano zelo prepleteni.
2. V obeh dokumentih (Nacionalni program visokega šolsta - NPVŠ ter Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije - RISS) je predvidenih zelo veliko zakonodajnih ukrepov. Še vedno verjamem, da se lahko o pomembnih stvareh pametni ljudje v političnih strankah dogovorijo in potem ni treba z vsako spremembo vlade spreminjati ustreznih zakonov.
3. Časovnica do leta 2020 je povsem nerealna, saj se cilji, napovedi in projekcije iz NPVŠ 2007-2010 še niso uresničili. Lizbonske strategije 2000-2010 tu sploh ne omenjam.
4. Gospod Leban precej dobro ve, kakšen je postopek izvolitve rektorja, saj je bil rektorski kandidat na predzadnjih rektorskih volitvah in eden od pobudnikov akcije, da se je pravilnik o izvolitvi rektorja Univerze v Ljubljani (UL) uskladil z zakonom o visokem šolstvu. Na žalost pa se tradicionalnih dogovorov na UL ne držimo več.
5. Vatli za ocenjevanje raziskovalnega dela so kljub nasprotnemu mnenju MVZT različni za univerzitetne učitelje-raziskovalce in inštitutske raziskovalce. Poenostavljeno, na univerzi večinoma raziskovalno delujemo formalno eno petino delovnega časa, na državnih inštitutih pa pet petin. Ko se ocenjuje rezultate tega raziskovalnega dela, se tega nesorazmerja ne upošteva. Na žalost tega niso vedeli zunanji strokovnjaki, ko so ocenjevali programske skupine in zato so bile univerzitetne programske skupine prikrajšane. Zelo rad bi videl raziskovalne dosežke centrov odličnosti na njihovih spletnih straneh.
6. Mreženje in nepotizem na žalost poznamo tudi pri nas. Bil sem namreč prisoten, ko so z določenim namenom sprejeli 2. stavek 2. odstavka 55. člena trenutnega zakona o visokem šolstvu, četudi za to po mojem mnenju ni nobenega razloga. V Romuniji so v letošnjem nacionalnem zakonu o šolstvu iz odločanja izločili vse sorodnike do tretjega kolena.
7. V državnem svetu je bila razprava o centrih odličnosti in izdan zbornik referatov "Kaj lahko pričakujemo od centrov odličnosti?" (marec 2010), kjer so zapisana različna mnenja. Kot recenzent znanstvenih prispevkov pa že opažam prenos tematik znanstvenega dela iz programskih skupin v centre odličnosti. Naj navedem še dodaten primer nesmiselnih večkratnih zaposlitev: če je nekdo redno zaposlen na univerzi, dopolnilno dela prek Agencije za raziskovalno dejavnost in še dopolnilno dela v centru odličnosti, mora ob izkazani bolezni prinesti tri bolniške liste verjetno ob splošnem začudenju zdravnika.
8. O državnih inštitutih in univerzah. Pohvalim lahko službo MVZT, ki je skrbno zbrala obilico podatkov in jih predstavila v "Analizi Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa 2006-2010 in oceni izvajanja Nacionalnega programa visokega šolstva 2007-2010". Zanimivo pa je dejstvo, da se analiza ne odraža v ustreznih ukrepih. Na primer: "V letu 2008 je bila več kot polovica (55 odstotkov) državnih virov za RR namenjena financiranju državnega sektorja, medtem ko je bilo za RR visokošolskega sektorja namenjenih 33 odstotkov državnih virov (na primer za Dansko so podatki za RR naslednji: državni sektor 10 odstotkov, poslovni sektor 7 odstotkov, visokošolski sektor 83 odstotkov).
V celotni strukturi porabe proračunskih sredstev za RR se je v letih 2005-2008 pri nas povečal tudi delež državnega sektorja, čeprav bistveno manj kot pri poslovnem sektorju, delež visokošolskega sektorja pa se je celo zmanjšal s 37 na 33 odstotkov. Primerjava strukture proračunskih vlaganj v izvajanje RR po posameznih sektorjih pokaže precejšnje odstopanje od povprečne strukture v EU27. Največja razlika je v velikem deležu, ki ga naša država namenja državnemu sektorju, in majhnem deležu, ki je namenjen visokošolskemu sektorju." Tej analizi sledi ukrep, ki predvideva le dvig števila in deleža raziskovalcev v poslovnem sektorju. Ukrep ne pove, kaj se bo dogajalo z državnim ali pa z visokošolskim sektorjem.
Zanimivo je tudi dejstvo, da RISS predvideva združitev le manjših raziskovalnih inštitutov, ki sredstva za delovanje pridobivajo skoraj izključno iz javnih virov, z univerzami na podlagi poglobljene razprave z deležniki. Veliki državni inštituti so v Sloveniji še vedno tabu tema. Pri tem še enkrat omenjam članek v reviji Science, 2008, 319, str. 396, kjer nemški univerzitetniki problematizirajo dejavnost inštitutov Maxa Plancka.
9. Za zaključek. Programa NPVŠ in RISS zelo malo govorita o raziskovalnih univerzah, o smiselnosti obstoja velikih državnih raziskovalnih inštitutov, ki so veliki porabniki proračuna, o izobraževanju in raziskovanju kot "javnih dobrinah", o človekovih pravicah ter posebej o socialnih, ekonomskih in kulturnih pravicah, o študijskih programih, ki bi vzgajali razmišljajoče študente, o delovanju Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), o izboljševanju študentskega standarda, o zaposlovanju diplomantov in doktorandov itn. Bojim se, da bo usoda NPVŠ 2011-2020 in RISS 2011-2020 podobna usodi lizbonske strategije iz leta 2000. Sem pa trezen pesimist, optimist namreč ni nikoli prijetno presenečen. S tem zaključujem dopisovanje.
Ivan Leban, Smrjene, Škofljica
