Išče odgovor, kako navdahniti ljudi, ki že 44 let živijo pod okupacijo, kjer vse poti vodijo v brezizhodnost. Kaj reči ljudem, ki so begunci že 63 let in ki jih postrelijo, ko hočejo nazaj domov? Politične "ideje" in "rešitve" so ljudi ponavadi ogoljufale. Hkrati niso navdihujoče. Navdih pa je prvi pogoj za kakršne koli spremembe, pravi Raja Shehadeh, ki je sodeloval na prvih pogovorih med Palestinci in Izraelci, katerih rezultat so bili sporazumi iz Osla.

O tem, kar je zapisal in o čemer sanja, danes na krilih arabske pomladi potihoma govorijo politiki v Ankari. Regijska skupnost, normalizacija preteklosti, obuditev povezav in odprtih prostorov nekdanjega otomanskega cesarstva. Zgodba pisatelja, ki je nemočen, oborožen le s pravom, aktivno opazoval, kako se prostor, ki ga kot Palestinec živi, oži, odkar pomni, govori o izjemni poti, ki so jo ti kraji preživeli, in kako zapletena je še pot pred ljudmi, ki tod živijo.

Kraji igrajo v vaših delih pomembno vlogo. Lahko razložite, kje sva?

Sva v severni Ramali, ki gleda na Mediteran. S strehe se ponoči vidijo luči na obali, čeprav zdaj nekoliko slabše, ker je vmes toliko naselij. Vidijo se tudi izraelska mesta na palestinski zemlji, ki se posebej hitro širijo severno od Ramale. Sva na drugi najvišji točki v mestu.

Je bila živeti tu strateška odločitev?

Hiša, v kateri sem bil rojen, ni daleč stran. Ramala je majhno mesto. Tudi tista hiša je gledala na hribe in proti obali. Moje prvo stanovanje je bilo v isti ulici, kjer smo živeli z družino. Tudi po poroki sva s Penny spet živela tam blizu. A mimo so hodili izraelski naseljenci iz Dolepa proti Beit Elu. Ustrelili so proti hiši, ravno ko je bila Penny na oknu. Bil je čas mirovnih sporazumov iz Osla in vedel sem, da prihaja kaos. Pravo sem dobro poznal in vedel sem, da ne bo delovalo. Če bi bil nemir tako zunaj hiše kot v hiši, bi bilo preveč.

Nikoli nisem nameraval graditi hiše. Starši so svojo v Jafi izgubili in nisem se želel navezati, kot so se oni. A najti sva morala miren prostor. V lasti sem imel zemljo nasproti hiše, kjer sem bil rojen. Prvi načrti so bili že narejeni, ko sem pomislil: "Ko bom ostarel in premišljeval o življenju, ki sem ga živel, bom prisiljen ugotoviti, da je bilo edino, kar sem v življenju naredil, to, da sem se preselil čez cesto. To bo prehudo!"

Hkrati je moj brat pametno ugotovil, da je zemljišče preblizu hrupu centra mesta, ki se je širilo. Našla sva zemljo tu. Imela sva izjemno srečo. Vselila sva se leta 1997 in užila nekaj let miru, preden je izraelska vojska vpadla leta 2002. Takrat sva bila ujeta. A če se v hiši dobro počutiš, jo imaš rad in imaš nekaj vrta, to ni najhujše, kar se lahko zgodi.

Tu pišete?

Da. A ko je človek pisatelj, piše ves čas. Vedno si beležim. Včeraj in predvčerajšnjim sva šla s Penny na pohod in naredil sem si ogromno zabeležk. Skoraj sem pisal med hojo. Ko potujeva, si veliko beležim. Če je potovanje daljše, tudi pišem. A večino pisanja opravim tu. Tu se beležke spremenijo v besedilo.

Kako to, da pišete v angleščini?

Arabščina je moj materni jezik. V šoli smo se angleščino učili že zelo zgodaj in vedno sem jo imel rad. Pri njej sem lahko eksperimentiral. Pri arabščini so bili učitelji zelo strogi in so hoteli, da se držim pravil. Ker sem grdo pisal, sem se kmalu naučil tipkati. Tipkal pa sem vedno le angleško. Po začetku vojne leta 1967 sem začel pisati dnevnik. Nikoli ni bilo dvoma, v katerem jeziku ga bom pisal. Kot odvetnik sem delal v arabščini in angleščini, a pisal sem izključno v angleščini. Blizu je mojemu temperamentu, všeč mi je struktura stavkov, njihova skromnost. Pišem zase. Šele nato tudi za druge.

Ko sem bil mlad, mi je bil pri srcu James Joyce; pravil je, da umetnost ustvariš iz stvari, ki sestavljajo življenje. Pišem, da se osvobodim stvari, ki me težijo. Ko knjigo končam, odložim breme, ki sem ga nosil, in lahko grem naprej.

V svoji knjigi Zareza v času pišete, da so bili številni palestinski arhivi in knjižnice leta 1948 požgani ali pa preneseni v izraelske arhive. Vračate s pisanjem palestinske zgodbe in zgodovino v roke Palestincev?

Eden od učinkov je morda tudi ta. A veliko je zapisanega in se piše z različnih zgodovinskih perspektiv. Odpira se vse več arhivov. Nimam se za akademika ali raziskovalca. Moje pisanje ne sledi pravilom. Prepustim se in vedno imam srečo, da srečam zanimive zgodbe. Če si dober poslušalec, slišiš veliko. Ljudje povedo marsikaj. Ko si v procesu pisanja, si bolj dojemljiv. Srkaš kot goba. Od ljudi, ki se pojavijo v knjigi, sem intervjuval le starega gospoda, ki je začel kričati in me nahrulil, da to delam katastrofalno. Ljudi v knjigi nisem iskal. Prišli so mimo. Vzel sem, kar so mi dali. Zareza v času ni biografija mojega strica Najiba Nassare.

Kaj pa je?

Je zgodba o zemlji. Ko so ljudje v težki situaciji, te situacije ne morejo dobro videti, tudi tega ne, kako iz nje. Smo na eni najnižjih točk v naši zgodovini. Naša življenja so zelo čudna. Obstajajo zidovi, vojaške zapore in meje. Počasi smo vse to začeli sprejemati kot resnično in večno. Pisatelj mora navdahniti ljudi, da pogledajo prek tega. Da si zemljo in pokrajino na novo zamislijo. To je moj cilj.

Prav to se je zgodilo meni, ko sem hodil in pisal to knjigo. Za sabo sem pustil osrednje jeruzalemske hribe in se spustil proti Jerihu, proti dolini reke Jordan; šel sem že mimo številnih vojaških zapor, mnoge so bile še pred mano. Pred menoj je bila reka Jordan, ki je postala meja. Vse je zamejujoče. A nato sem pogledal in videl. Dolino, pokrajino, kot je - brez mej. Vse meje so umetne in nove. Skozi Najibova potovanja po teh krajih odkrivam bralcu drugo resničnost, ki je obstajala nedolgo nazaj.

Pred manj kot sto leti je Najib prečkal reko Jordan na konju, ne da bi pomislil, da morda prečka kakršno koli mejo. Danes stojimo na mostu Allenby, da bi lahko vstopili v Jordanijo. Nešteto je ponižanj, zamud, problemov, vprašanj… Mnogim ni dovoljeno iti čez. S primerjavo teh dveh popotovanj, mojega danes in Najibovega, želim opozoriti na spremembe in na to, kako nesmiselna in nora je današnja situacija. Nimam namena razlagati ali ponuditi politični program.

Ne?

Ne. Če je ljudem dan navdih in jim je ponujena vizija, četudi se zdi morda danes nemogoča, bodo vseeno imeli nekaj, k čemur bodo lahko stremeli. To jim bo dalo moč, da se izkopljejo iz sedanje situacije. Ki ni ne smiselna ne vzdržna. Sčasoma si bo pokrajina vzela nazaj, kar ji pripada, in bo spet združena. K temu bi morali stremeti. Naša življenja bi bila mnogo boljša; za izraelske Jude, Libanonce, Jordance, Sirce, Palestince… Samo predstavljajte si.

Že da sem si to zamislil, je bilo izjemno težko, ker sem tako ponotranjil današnjo geografijo. Ob jezeru Quaroon v Libanonu sem gledal proti Golanski planoti in se zavedel, da si ne znam predstavljati, da je bila vsa ta zemlja nekoč eno. Popolnoma sem posvojil naše popačene zemljevide. Ko to razkrijem in povabim bralca v ti dve geografiji, zunanjo in notranjo, preteklo in sedanjo, resnično in fizično, mu želim pomagati, da se iztrga iz zatiralnih okov, v katerih živimo.

Meje postanejo meje šele, ko jih sprejmemo in ponotranjimo. Lahko me ustavijo in mi preprečijo, da grem naprej, a še vedno lahko pogledam okoli sebe in ugotovim, da sem svoboden. Če si pripravljen okrniti svojo svobodo in sprejeti vezi, okrniš svojo človečnost. Vendar ljudje na koncu tega ne naredimo. Na koncu potrdimo in utrdimo svojo svobodo.

Se ljudje prilagajamo?

Seveda. Smo zelo prilagodljivi. A prilagoditev se moramo otresti. Morda tudi z branjem.

Knjigo začnete s citatom Briana Ena, da z umetniškim izrazom mogočega to postane moč misliti tudi v resničnem življenju. Je to dovolj, da to postane tudi možno?

Živimo v času, ko vlade v navezi s korporacijami delujejo tako, da nas prepričajo, da nimamo moči. Da ni poti, po kateri bi lahko dosegli spremembo česar koli. Da je vse v rokah vlad, superstruktur, globalnih organizacij… To ni res. Prav zdaj je pomembno, da verjamemo, da imamo moč. Na koncu ostane nauk južnoafriške izkušnje. Apartheid se je sesul zaradi malih dejanj posameznikov po vsem svetu. Vlade so bile zadnje, ki so pristopile. Vlade ne bodo prinesle sprememb, ker so konservativne. Ne bodo vodile. To lahko naredijo ljudje. A verjeti moramo v svojo moč in imeti domišljijo. Če je vse, kar si želimo, mirno, prehodno obdobje, to ni vznemirljivo. Moramo se zbuditi in si dati polet z nečim, kar se zdi nemogoče.

Ko v knjigi gledate proti Golanski planoti, zapišete, da ostajate ujeti. Ni samo razkosana in pregrajena pokrajina tista, ki vas drži ujetega, kajne?

Ne. Vsi ostajamo ujeti v silnice situacije. Vživeli smo se vanjo. Ker sem dovolj star, se spomnim, da pred dvajsetimi leti ni bilo mej med Izraelom, Gazo in Zahodnim bregom. Nismo si mislili, da se bodo kdaj spet dvignile. A so se. Hkrati smo dobili tudi meje med deli Zahodnega brega. Vse bolj smo ujeti. Neprestano se je treba boriti že samo za to, da ne izgubimo občutka, da je to naša zemlja. Ko grem v Jafo, se moram potruditi, da ozavestim, da so tod živeli moji starši. Hkrati je zares težko priti v Libanon ali v Galilejo.

Se ljudje še vedno borijo?

Lažje je, če se ne. Mnogo lažje. Grozljivo je, da so nekateri opustili že misel na to, da bi kam šli. Nekateri že leta niso odšli iz Ramale. Ne želijo se soočiti z vojaškimi zaporami, vojaki. Nekaterim se svet neprestano krči, dokler celo svoje hiše ne zapustijo več. Če bi začeli spraševati naokoli, bi našli precej ljudi, ki živijo tako. Varneje je ostati doma. In svet postane vse manjši.

Lahko poveste zgodbo o mandljevcih?

S Penny sva hodila po Galileji. To je prelepa pokrajina, kjer so bile včasih palestinske vasi z izjemnimi razgledi. Ko sem stal tam, sem lahko videl ruševine le ene vasi. Želel sem slediti Najibovi poti. Iz Haife je odšel proti Nazaretu. Potem je nadaljeval pot proti Galileji, se ustavljal v vaseh in beduinskih taborih. Imel sem zemljevid, na katerega sem vrisal te kraje, in hotel sem iti po njegovih stopinjah. Stal sem na vrhu hriba in gledal zelena pobočja, ki so se spuščala pod mano. Prekrivali sta jih pšenica in detelja. Gledal sem z današnjimi očmi. Kar sem videl, je bilo zelo drugačno od pogleda mojega očeta, ki se je še spominjal pokrajine, polne življenja in vasi.

Nisem mogel razbrati, kje bi lahko bile vasi, kjer se je Najib ustavljal in našel zavetje. Hodila sva. Tlakovana cesta iz časa britanskega mandata ali celo otomanskega cesarstva je bila napol razpadla, ker je že desetletja ni nihče uporabljal. Zraven je bila steza za traktorje. Upal sem, da bom našel vsaj kamenje, kaktuse... Kaktuse so ljudje uporabljali kot ograjo in so znamenje, da je bila tam po vsej verjetnosti nekoč palestinska vas. A jih ni bilo. Nato sem zagledal samotno drevo. Zanimalo me je, kaj bi lahko raslo sredi polj. Stopil sem s steze. Ko sem stal ob njem, sem videl, da je mandljevec. Nekdo ga je moral posaditi, kajti mandljevec potrebuje skrb.

In tedaj sem razumel. Stal sem, kjer je bila nekoč palestinska vas. Ko sem se ozrl naokoli, sem zagledal kamenje, ki bi lahko bilo ostanek hišnih temeljev in zidov. Na svoji koži sem izkusil, kako lahko, če pogledaš z drugačnimi očmi, vidiš nekaj drugega, kot si videl minuto prej. Nenadoma opaziš stvari, ki jih prej nisi. Pogledal sem na stari zemljevid in poskušal ugotoviti, kje sem. Ko sem se še enkrat ozrl po dolini, z novim zavedanjem, kaj morda samotni mandljevec pomeni, sem zagledal še druga drevesa, ki so prej popolnoma ušla moji pozornosti.

Nenadoma so se zarisale možne lokacije drugih vasi, ki so bile tam nekoč. Pokrajina se je spreminjala pred mojimi očmi. Primerjal sem svoj stari zemljevid, stare fotografije z mandljevci, ki sem jih videl. Kjer je bila prej le poplava zelenega, sem nenadoma videl življenje. Življenje, o katerem ni bilo prej ne duha ne sluha. Gre za način gledanja, kako si lahko na novo zamislimo pokrajino. Stojimo v sedanjosti, a vendar vidimo tudi preteklost.

Toda kako se navezati na prihodnost, ne da bi se ujeli v nostalgijo?

Mnogo ljudi je ujetih v preteklosti. Še vedno živijo v stari Jafi in stari Palestini. Toda če se hočemo osvoboditi preteklosti, tega ne moremo doseči z zanikanjem, kot je to dolgo počel Izrael. Zanikal je etnično čiščenje med nakbo, kako so ljudi pregnali z domov, kako so pobijali, razstreljevali in uničevali vasi. To naredi ljudi negotove in zato se še bolj oklepajo preteklosti. Knjige, kot je ta, pomagajo ljudem, da se lahko spet vrnejo v preteklost, jo priznajo in se nato morda od nje odtrgajo in pogledajo v prihodnost. Preteklost, kot je bila, se ne bo vrnila. Vendar ne moremo v prihodnost, če ne pripoznamo in ne sprejmemo preteklosti. Palestinci in Izraelci.

Rekli ste, da so Izraelci dolgo zanikali, kar so naredili leta 1948. Kdaj so priznali? So res?

Danes je toliko knjig. Nimam dokaza, a verjamem, da večina Izraelcev danes priznava, da so med vojno leta 1948 ljudi pregnali z njihovih domov, in čutijo krivdo za to. A istočasno trdijo, da se to pač godi med vojnami. Niso sprejeli posledic svojih dejanj. Morajo jih priznati in popraviti. Bil bi presenečen, če bi večina Izraelcev še vedno zanikala, da so leta 1948 pregnali Palestince.

Ampak saj to še vedno počnejo.

To drži. Nikoli niso zares spremenili svojih ravnanj in izhodiščnih idej. Še vedno sledijo ideji, da morajo vsi Judje priti sem. Velik problem je obuditev verskega govora in verske identitete. Temu sem bil priča. Najbolj zagrizeni cionisti so bili nekoč sekularni Judje. Celo Jeruzalem se jim ni zdel tako pomemben. V zadnjih desetletjih, po okupaciji leta 1967, pa je prišlo do izjemne utrditve in razcveta biblijske povezanosti z zemljo. S številnimi Izraelci se enostavno ne moreš pogovarjati o mednarodnem pravu. Pravijo, da je zanje vse, kar šteje, zapisano v bibliji. Ko ti nekdo to reče, kaj mu lahko odgovoriš? S tem se ne moreš prerekati.

Religijo se je včasih razumelo mnogo bolj pragmatično. O tem pišete tudi v knjigi. Kako je religiozni govor postal tako ekstremen in prevladujoč?

Ne vem. Stvari, ki se danes dogajajo, so nore. Morda je to v primeru Izraela naravni razvoj stvari. Izraelski izobraževalni sistem igra zelo veliko vlogo v vse večjem fanatizmu njihove družbe. Šolstvo je vzgojilo generacijo, ki pozna le izmaličeno verzijo zgodovine. V začetku osemdesetih let je prominentni Izraelec, očetov prijatelj, hodil po šolah in delal raziskavo. Spomnim se, da je očetu rekel: "Moraš se zavedati, da bo v nekaj letih mnogo več fanatizma. Kot Palestinec boš živel mnogo težje življenje." Imel je prav.

Več kot ena generacija je vzgojena na ideji, da sta Judeja in Samarija (izraelska izraza za Zahodni breg) "njihova zemlja, zemlja biblije, zemlja za Izraelce, za judovska plemena". Poznajo biblijska imena krajev. Otroke vodijo na pohode in jim razlagajo, da je tu hodil ta in ta, da se je ta in ta biblijski dogodek zgodil tam in tam. Da so Palestinci prišli šele kasneje, ker je cionizem tu ustvaril pogoje za boljše življenje. Verjamejo, da je bila prej zemlja prazna. Izobraževanje je igralo zelo negativno vlogo. Seveda se pritožujejo, da palestinski starši učijo svoje otroke antisemitizma, a njihovo učenje je ravno tako, če ne še bolj nevarno.

Lahko pravni jezik tu sploh kaj doseže?

Delal sem pri številnih zemljiških primerih in poskusil vse mogoče načine in argumente. Na koncu, tudi če misliš, da imaš vse argumente, ne moreš zmagati. Izrael ima moč razlagati in spreminjati zakone. In to počno. Dokler vse temelji na domnevi, da je beneficiar javne zemlje judovska družba, ne moreš nič. Četudi to v celoti nasprotuje mednarodnemu pravu.

V knjigi zapišete, da ste pravo precenili, tako kot je Najib precenil moč novinarstva. Oba sta nasprotovala vojni strategiji. Kaj bi lahko delovalo?

Ljudje se na različnih ravneh borijo na različne načine. Vedno sem verjel, da se je bolje upirati, kot se predati. Mlad sem verjel, da je pravo eno in edino. Verjel sem, da lahko zmagamo, če razkrijemo izraelsko zlorabljanje prava. Precenil sem svoje zmožnosti in možnosti Al Haqa. Najib je verjel, da se lahko z ustavitvijo prodaje zemlje cionistom prepreči, da bi tu razglasili svojo državo. Oba sva se motila.

Na koncu pretehta nasilje. Še leta 1948 so bili Judje, kljub vsemu denarju, ki so ga prinesli s seboj, lastniki le približno sedmih odstotkov tedanje Palestine. Drugo so si vzeli z vojno. Danes je znotraj pravnih okvirov, ki so jih sami postavili, 40 odstotkov zemlje, na kateri stojijo izraelska mesta tu na Zahodnem bregu, v lasti Palestincev. To piše v poročilu izraelske vlade. A to ničesar ne spremeni. Lastnikom se zemlja ne vrne. Ukradli so jim jo. Ker imajo moč in to lahko naredijo. A verjamem, da je delo, ki smo ga opravili, pomembno. Pomembno je, da je nedvomno ugotovljeno, da Izraelci in izraelski naseljenci živijo na ukradeni zemlji.

Kdo ste? Kako mislite svojo identiteto?

Ni mi blizu ideja ozke identitete. Ena od tragedij časa, v katerem živimo, je, da te lahko prisili, da začneš gledati navznoter in postaneš defenziven. Sam sem zelo zaseben človek. A hkrati me to, da sem v tej družbi in regiji Palestinec, reši arogance - na vojaški zapori sem nič. Moje znanje in potenciali mi dajejo občutek svobode. Kjer koli po svetu lahko navežem stik z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, želje ali ustvarjalnost. A hkrati je tu moj dom. Pomembno mi je, da me moje izkušnje definirajo, a ne omejujejo. Mislim jih, presežem, se jih osvobodim, a hkrati jih ne zanikam.