"Imeti ob sebi na startu Matica Osovnikarja je vedno velik izziv. Matic je v svoji karieri dosegel veliko in prepričan sem, da tudi veliko še bo. Občutek, ko ga premagaš, je odličen. Veš, da si prehitel pravega profesionalca, ki vsak trenutek svojega življenja posveti atletiki. Tedaj veš, da si na pravi poti. Ko me je denimo prejšnji konec tedna v Celju Matic premagal v fotofinišu, sem vedel, da imam precej rezerve. V teku nisem bil dovolj sproščen," opisuje občutke Gregor Kokalovič, ki je letos dopolnil četrt stoletja življenja. Matica Osovnikarja namreč zelo ceni.
Zadnji dvoboj na finalu atletskega pokala Slovenije v Celju je dobil Osovnikar, ki si je s tem prislužil tudi vozovnico za nastop na 200 metrov na evropskem ekipnem prvenstvu v Izmirju, kamor je slovenska reprezentanca z nekaterimi izjemami pripotovala včeraj s čarterskim letom z brniškega letališča. "Po eni strani sem vesel, da bom nastopil le na 200 metrov. Tako se bom lažje posvetil le tej preizkušnji. Če pa bi dobil priložnost tudi na 100 metrov, bi jo z veseljem izkoristil. A je že prav tako, da bo nastopil Matic, navsezadnje nas v Turčiji čaka še pomemben nastop v štafeti 4 krat 100 metrov," vedno najde pozitivno stvar Kokalovič.
Največja želja novomeškega sprinterja je, da bi že v tej sezoni dosegel normo za nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji. Norma B na 200 metrov znaša 20,70, na 100 metrov pa 10,25. "Čeprav sem v zadnjih tekih dosegel nekoliko slabše čase kot na začetku sezone, sem prepričan, da krivulja rezultatov ne gre navzdol. Dosežki so primerni vremenskim razmeram, ki niso bile najboljše," odgovarja Kokalovič ter dodaja: "Menim, da lahko dosežem normo na 200 metrov in se ji približam na 100 metrov. Menim, da bom to najlažje dosegel na mitingu v Novem mestu ali na državnem prvenstvu."
Kokalovič pravi, da je v tej sezoni naredil velik napredek naprej predvsem v eni stvari: "Začel sem sodelovati s Severinom Lipovškom, ki mi svetuje pri prehrani in pomaga pri regeneraciji. V tem pogledu sem naredil velik preskok. Tudi precej bolje se počutim. Hkrati pa se zavedam, da imam v športu še zelo veliko rezervo. Dokler ne bom profesionalec, ki bo treniral dvakrat dnevno, nikoli ne bom vedel, kje so moje prave meje. A sem si zadal cilj, da moram najprej diplomirati, saj imam s fakulteto veliko breme nad glavo. Ko mi uspe ta podvig, se bom lažje posvetil popolnemu profesionalizmu."
