Na novinarski konferenci v Kranju so finančno neizpolnjevanje pogodbe predstavili Jernej Damjan, Robert Kranjec, Mitja Mežnar, Jurij Tepeš, Peter Prevc, Rok Zima, Primož Pikl in Dejan Judež. Pri večini, izjema sta Kranjec in Damjan, gre v odnosu do smučarske zveze Slovenije že za vprašanje nadaljevanja kariere, saj so ostali praktično brez sredstev za preživljanje in so tudi, kljub medalji na svetovnem prvenstvu, spet odvisni od svojih staršev. Zadnji prejemek so dobili za november 2010, nekaterim so sredstva dolžni tudi iz sezone 2009/10.
Kot je povedal Robi Kranjec, so imeli zadnji sestanek o neizplačanih dohodkih z direktorjem SZS Matijo Vojskom konec aprila in maja so jim obljubili denar. Zgodilo se ni nič, SZS perečega problema ni niti obravnavala, čeprav je predsednik zbora za skoke Ljubo Jasnič zvezo seznanil z nastalim položajem. Neposredno pred novinarsko konferenco so nekateri vodilni sicer skušali prepričati skakalce, naj težav ne izpostavljajo v javnosti, a slovenski reprezentanti so, kot so povedali, siti praznih obljub. Tudi izgovora, da je za vse težave krivo ministrstvo za šolstvo in šport, ki je v predolimpijskem letu zaradi spremenjenega načina financiranja spravilo v težave številne panožne športne zveze.
Izpostavili primer Mazejeve
Še več, slovenski skakalci so zgroženi nad nekaterimi dejstvi znotraj SZS. Tudi proračun zvez, ki je težak kar devet milijonov evrov, je po njihovem mnenju dovolj velik za izpolnitev skromnih obveznosti, nagrada za ekipno medaljo denimo znaša 4000 evrov bruto za vso četverico. Na drugi strani se čudijo, da so posamezniki v zvezi vendarle dobili vsa zahtevana sredstva, nagrade in se jim je uspelo dogovoriti za naprej. Pri tem so izpostavili predvsem Tino Maze, ki ji, kot pravijo, privoščijo prav vsak evro, a ne razumejo, zakaj je odnos vodilnih do medalj s svetovnega prvenstva tako različen in zakaj so se sami znašli v tako težkem položaju.
Kot so zapisali v skupni izjavi za javnost, ne morejo sprejeti dejstva, da zveza na eni strani za medalje s svetovnih prvenstev alpskim smučarjem obljublja po 100.000 evrov nagrade, skakalni ekipi pa ne more plačati niti 4000 obljubljenih evrov za medaljo, oziroma 600 do 700 evrov iz pogodbe na mesec ter skromnih premij. Prav tako ne sprejemajo dejstva, da si nekateri vodilni na zvezi redno izplačujejo bajne dohodke, akterji, ki ustvarjajo šport, pa ne dobijo niti minimalnih zneskov iz pogodb (eden od skakalcev ima denimo letno bruto pogodbo v višini 2500 evrov, op. p.). Obregnili so se tudi ob predsednika SZS Tomaža Lovšeta, ki se je v pogovorih pokazal za popolnega nepoznavalca skokov, saj je slovenske orle spraševal, zakaj ne trenirajo v Planici.
Izpolnili vse zahteve
"Mi smo bili vedno korektni. Izpolnili smo vse, kar je od nas zahtevala zveza in tako korektni bi morali biti tudi oni. Še naprej treniramo in garamo, saj verjamemo, da se bodo stvari uredile, a od danes naprej se zato v javnosti ne pojavljamo več s sponzorskimi simboli. Sponzorjem bi se radi opravičili, ker na žalost ne najdemo skupnega jezika z zvezo, a to je edini način, kako se lahko upremo. Radi bi poudarili tudi, da so vodilni na zvezi tam zaradi nas in ne mi zaradi njih in sprašujemo se, ali je tudi Matija Vojsk brez plače že od takrat. Mi od obljub ne moremo kupiti mleka in kruha ter živeti normalnega življenja," je sklenil Jernej Damjan in poudaril, da bo bojkot sponzorjev trajal do izpolnitve obveznosti s strani zveze in da novih pogodb skakalci ne bodo podpisali, dokler ne bodo poravnane obveznosti za nazaj.
Težave so še širše in skakalce boli dejstvo, da so sredstva na zvezi bila, zdaj pa jih ni več. Pri novem vodstvu v primerjavi s starim pa obžalujejo, da ni več posluha za športnika. Imajo tudi težave s slabo opremo, ki vse bolj odloča na tekmah in jo je za nameček premalo, s treningi so začeli šele prvega junija, tekmeci že aprila, in vsaj v začetku sezone zaradi tega ne morejo računati na uspehe. A kot pravijo, so jih težave še močneje povezale in na treningih je vzdušje enkratno.
