Varčevalec s časom

Čas hiti vse hitreje, treba ga je loviti. Kdor ga ujame, ga lahko obdrži! Toda za to so potrebni spretnost, volja, trud, potrpljenje in veliko pameti. (Še več potrpljenja morata imeti mamica in očka spretnega lovca.)

Začeti je treba že zjutraj; rana ura, zlata ura. Brez poležavanja - hop - že sredi noči, ob desetih, iz postelje. In že smo prihranili vsaj dve uri. Saj bi lahko, če ne bi hiteli, dremuckali vsaj do kosila ali še dlje.

S kopalnico je treba opraviti še hitreje. Če človek ne izgublja časa s česanjem in britjem (nepotrebno!), kar gre in prihranek časa se veča. Za velike prihranke časa je zaslužen avtomobil - hvala, očka. (Čeprav bi mi lahko kupil dražjega…) Kdor zna pohoditi stopalko za plin, zacviliti z gumami, ignorirati prometne znake in voziti slalom med počasneti, lahko veliko privarčuje.

Prej pride do lokala, v katerem se zbirajo prijatelji. Ker je privarčevanega in s spretnostjo pridobljenega časa že kar nekaj, pač ni potrebe, da bi se še mudilo. Toda vseeno je treba piti in kaditi hitro; zaradi prehodnih naporov je žeja huda, pljuča pa hrepeneča. Kdor se ga prej nalije, lahko glasneje vpije, da bi še. Počasneti, ki se jim ne mudi in razmetavajo s časom, so dosti na slabšem. Sram naj jih bo, zlasti če se odpravijo na predavanja ali domov študirat.

Potem pa hitro na kakšen žur, v disko, le domov ne, saj je znano, da je povsod lepo, doma pa najhuje. Ali ni škoda časa za kozje molitvice starcev, ki nekaj bluzijo o študiju, prihodnosti, težkih časih in grozijo, da bom kazensko izseljen iz milega doma in da mi bo ukinjena žepnina? Najhujša je grožnja, da mi bodo poiskali službo. Tega, grožnje s službo, se bojim, saj ne bi šlo. Le kako? Službo, ki traja osem ur? Kje naj jih vzamem? Ni šans! Sicer pa služb ni niti za tiste, ki imajo časa dovolj. Tolažeče.