"Tudi po osmih kraljevih misijah se nismo premaknili niti za ped," ugotavlja vodilni frankofonski časnik Le Soir v uvodu v pregled ključnih postaj v letu brezplodnih poskusov premostitve politične krize.

Belgija je razdeljena na tri regije: severno, večjo in razvitejšo Flandrijo, južno Valonijo ter dvojezično bruseljsko regijo z večinsko frankofonskim prebivalstvom na flamskem ozemlju. V vsaki regiji volijo za svoje predstavnike.

Jezikovna simetrija je ključen element pri sestavi vlade. Mandatar za oblikovanje vlade običajno postane zmagovalec v večji Flandriji, vendar mora pri tem v vladajočo koalicijo pridobiti frankofonske partnerje.

13. junija lani so prvič v zgodovini Belgije zmagali flamski nacionalisti pod vodstvom populističnega Barta De Weverja, ki zelo spretno izkorišča medijsko pozornost in zna ohranjati naklonjenost javnosti.

Ker bi De Wever zaradi svojih radikalnih stališč - zavzema se za konec zvezne države Belgije - kot mandatar težko sestavil novo vlado, mu je kralj Albert II. po volitvah zaupal le vlogo "informatorja", da torej preveri stanje in pripravi teren za pogajanja.

Vloga neke vrste "predhodnega mandatarja" pa je nato pripadla zmagovalcu volitev v Valoniji, vodji frankofonskih socialistov Eliu Di Rupu, ki pa pri pogajanjih o novi vladi s sedmimi strankami ni prišel nikamor.

Nato je kralj v prizadevanjih za izhod iz krize imenoval dva "mediatorja", predsednika parlamenta in senata, Andreja Flahauta in Dannyja Pietersa.

Potem ko niti to ni prineslo preboja, je postal De Wever neke vrste "razčiščevalec" razmer. Nato je kralj imenoval "spravnika". To je postal Johan Vande Lanotte, ki je po 99 dneh neuspelih poskusov odstopil s položaja, brez kakršnega koli napredka.

Februarja letos je nato kralj imenoval finančnega ministra Didierja Reyndersa, tedaj vodjo frankofonskih liberalcev, za "informatorja". Njegova misija se je končala precej hitro - v bolj optimističnem vzdušju, a brez dejanskega napredka.

Marca je bil za "pogajalca" imenovan predstavnik glavne poraženke na volitvah, flamskih krščanskih demokratov CD&V, Wouter Beke. Njegova naloga je bila zbližati stališča. Beke je maja odstopil, ne da bi dosegel napredek.

Nato je štafeto spet prevzel Di Rupo, tokrat kot - "mandatar". Le Soir ob tem ironično pripomni: "Kakor da so sedaj razmere vendarle zrele za oblikovanje vlade?" Di Rupo naj bi do 20. junija pripravil osnovni predlog za nadaljnje ukrepanje.

A upanja na preboj je malo. Ne vzbuja ga niti nedavno objavljena javnomnenjska raziskava, po kateri bi Belgijci danes volili enako kot pred enim letom, torej tudi morebitne ponovne volitve najverjetneje ne bi prinesle prav nič novega.

Predčasne volitve v Belgiji so bile posledica trenj med flamskimi in frankofonskimi strankami zaradi večnih razlik jezikovne narave, sporov glede denarja med bogatejšo Flandrijo in revnejšo Valonijo ter zaradi vprašanja vpliva nad Brusljem.

Belgija je tudi že porušila svetovni rekord države brez polnopravne vlade, ki je pred tem pripadal Iraku.