Zaradi neporavnanih prispevkov iz tistega časa si zdravstvenega zavarovanja ne more urediti, nam pove. »To ni pravično. Leta sem plačeval prispevke, pa nisem bil nikoli pri zdravniku. Zdaj, ko imam problem, me nihče ne vidi,« poudari in se zravna na sedežu.

K zdravniku Aleksandru Dopliharju, vodji ljubljanske ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, je Radovan med drugim prišel zaradi previsokega krvnega tlaka. Med ponedeljkovimi obiskovalci ambulante je tudi taksist, ki ima v kriznem času neprimerno manj dela kot nekoč. Na terenu je tudi po pol dneva, pa kljub temu ne zasluži dovolj, da bi lahko pokril prispevke.  »Država je bila do obrtnikov mačehovska že prej, zdaj pa je še bolj,« pove gospod, ki ob različnih kroničnih težavah vse težje dela. Svojega imena nam ne želi povedati.

Prošnja »samo brez imen« je značilna. Podjetniki, ki jih je tja prinesla kriza, v čakalnici ambulante izstopajo. Iz njihove drže in gibov diha zadrega. Želijo si, da bi bilo čim prej mimo in da jih ne bi nihče videl. V ambulanto na Mislejevi prihajajo mnogi, ki jim je šlo še včeraj dobro, danes pa so se znašli v brezizhodnem položaju.

Število ljudi, ki najmanj eno leto nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, je v zadnjem času močno naraslo. Leta 2008 jih je bilo po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije 1778, naslednje leto 1850,  konec lanskega leta pa že  4860. Uradnih podatkov o vzrokih, ki so pripeljali do takšnega skoka, ni, glede na opažanja zdravnikov, ki se z njimi srečujejo,  pa je med nezavarovanimi vse več samostojnih podjetnikov. Na ministrstvu za zdravje priznavajo, da  zdravstvenega zavarovanja za nekatere od teh ljudi ob sedanjih pravnih podlagah ni mogoče urediti.

Najprej nehajo plačevati prispevke

»V našo ambulanto prihaja vse več samostojnih podjetnikov, ki jim zmanjka denarja, ker svojega dela ne dobijo plačanega. Najprej nehajo plačevati prispevke, nakar padejo v začarani krog. Dokler namreč podjetnik ne plača dolga, obrti ne more odjaviti, denarja za poplačilo dolga pa nima. Tako še vedno velja, da ima obrt, njegov dolg pa stalno raste. Ker obrti ne more odjaviti,  se na zavodu za zaposlovanje tudi ne more prijaviti kot iskalec zaposlitve. Ker ima status obrtnika,  na centru za socialno delo ne more zaprositi za finančno pomoč. Svetujejo mu prošnjo za odpis dolgov, ki pa je pogosto neuspešna. Kot obrtnik se posameznik ne more zdravstveno zavarovati niti kot občan niti kot iskalec zaposlitve,« opiše  dr. Aleksander Doplihar.

Za naraščanje števila nezavarovanih je po njegovem tako odgovorna tudi država, ki ne zna urediti plačilne nediscipline, hkrati pa se ne odzove na opozorila, da mnogi podjetniki ne najdejo izhoda iz statusa samostojnega podjetnika. 

Na težave samostojnih podjetnikov, ki ostanejo brez zavarovanja, so že opozorili ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo in varuhinjo človekovih pravic, je povedal. Poleg te nove skupine pacientov brez zavarovanja  v njihovo ambulanto prihajajo tudi brezdomci, izbrisani, ki še nimajo urejenega statusa, in tuji delavci, ki jim delodajalec ne plačuje zdravstvenega zavarovanja ali pa  v Sloveniji čakajo na neizplačane plače. V ambulanti tako srečujejo dve posledici sesedanja slovenskih gradbincev: na eni strani delavce, ki ne dobijo plač, na drugi strani obrtnike, ki kot podizvajalci niso dobili plačila.

»Ambulanta je bila zasnovana kot kratkotrajna rešitev v okviru projekta Ljubljana zdravo mesto. Ministrstvo za zdravje noče priznati, da naša ambulanta pokriva njihovo napako oziroma stvari, ki bi jih morali urediti sami. Ker nihče noče ničesar narediti, je ambulanta potrebna še danes. Trudimo pa se, da bi ljudem, ki so v škripcih zaradi malomarnosti države, situacijo vsaj malo olajšali,« je dodal dr. Doplihar.

Tudi ljudje brez zavarovanja  imajo, če gre za nujni medicinski ukrep, pravico do zdravljenja v sistemu javnega zdravstva. V tem primeru je plačnik ministrstvo za zdravje. Kot pojasni dr. Doplihar, pa se zatakne takoj, ko gre za zdravljenje kroničnega bolnika. Izvajalec mora namreč podpisati izjavo, da so bili ukrepi pri nekem pacientu nujno potrebni:  »Zdravnik, ki je pacienta pregledal zastonj in se odločil za določen ukrep, bi lahko dobil račun, ker se bo nekdo odločil, da to ni bilo nujno zdravljenje. Ko so zdravstvenim ustanovam razposlali te izjave, so se zaščitile tako, da so administrativne delavce začele opozarjati, naj ne sprejemajo ljudi, ki nimajo ne kartice zdravstvenega zavarovanja oziroma ustrezne dokumentacije ne denarja. Rezultat je bil primer v Celju, ko je bolnik, ki so ga v urgentni ambulanti bolnišnice poslali po napotnico v zdravstveni dom, umrl na poti tja,« ugotavlja  dr. Doplihar. Zgodilo se je tudi že, da so nezavarovanemu pacientu odrekli inzulin, ki je bil za sladkornega bolnika življenjsko pomemben, je opozoril. 

Zapleti celo pri otrocih

V uradu varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik so lani opozorili, da se dostop do zdravstvene oskrbe omejuje celo otrokom ljudi brez zavarovanja. Po informacijah Čebašek-Travnikove se taki primeri še vedno dogajajo, čeprav je minister za zdravje Dorijan Marušič ob lanskem pogovoru obljubil, da bodo poiskali rešitev. 

»Informacije o tem dobimo neformalno. Če bi zdravstveni delavci, ki poskrbijo za otroke brez urejenega zavarovanja, to obelodanili, bi bili kaznovani zaradi izvajanja storitev brez finančnega pokritja. Zato smo predlagali, da zdravstveno zavarovanje otrok do 18. leta ne bi bilo vezano na zdravstveno zavarovanje staršev,« je dejala Zdenka Čebašek Travnik.

Zakon je treba po njenem »spremeniti tako, da bo dostop do zdravstvene pomoči mogoč ne glede na plačevanje prispevkov, ko gre za nujne in življenjsko pomembne storitve. To pomeni večjo stopnjo solidarnosti do ljudi, ki se znajdejo v resnični stiski.«  Tudi varuhinja človekovih pravic pa opaža, da je naraščanje števila ljudi, ki so ostali brez obveznega zavarovanja, v tesni povezavi z gospodarskim dogajanjem. »Dokler je gospodarstvo dobro stalo in so samostojni podjetniki plačevali prispevke, problema sploh nismo opazili. V novi državi smo menili, da smo vprašanje dostopa do zdravstvenega varstva uredili pravično, ob krizi pa se je izkazalo, da to ne vzdrži. Če smo nekoč kritizirali ZDA, kjer za reveže skrbi tako imenovani Medicaid, imamo zdaj pri nas ljudi, ki so popolnoma izpadli iz zavarovanja.

Da bi lahko samostojni podjetnik prešel med brezposelne in si tako uredil zavarovanje, mora poravnati svoje stare davčne obveznosti, kar pa je neizvedljivo. Loti se osebnega stečaja, kjer pa so postopki dolgi, prav tako je problem plačilo teh postopkov. Zakonodaja, ki ureja zdravstveno zavarovanje, tega vprašanja ni pokrila, saj sedanjega stanja prej nismo poznali,« ugotavlja Čebašek-Travnikova.

Ambulante za ljudi brez zavarovanja, kakršni delujeta v Ljubljani in Mariboru, po njenem ne morejo biti rešitev. V obeh primerih gre namreč za »dobro voljo mestnih občin, ki zagotavljata lokacijo in del kadra, predvsem pa ne bi mogli delovati brez prostovoljnega dela zdravnikov«.

Čebašek-Travnikova, ki je po poklicu psihiatrinja, ob tem opozarja, da bi morali misliti tudi na duševno zdravje ljudi, ki so znašli v škripcih. Pri mnogih samostojnih podjetnikih, ki ne zaslužijo dovolj za plačevanje obveznosti ali pa ne morejo urediti svojega statusa, se stiski pridružita še depresija in tesnobnost.

»Če ne pridejo do zdravljenja, lahko pride do poskusov samomora, v mnogih primerih so samomori žal tudi uspeli. Za te ljudi je v krizi toliko huje, saj so bili vajeni, da imajo usodo v svojih rokah, potem pa so se znašli v položaju, ko so ostali brez vsega, in to ne po lastni krivdi. To je sistemski problem, ki se je zdaj pokazal v vsej svoji teži,« je dejala.

Rešitev šele z novo zakonodajo 

Slovenska zakonodaja je sicer poskrbela za zavarovanje za socialno ogrožene prek občin, ki pa ne rešuje težav samostojnih podjetnikov. Prav tako ne spadajo med socialno ogrožene, pri katerih razliko do polne cene zdravstvenih storitev pokrije proračun in jim zato ni treba plačevati dopolnilnega zavarovanja. Po drugi strani pa je zdravljenje predrago, da bi ga človek v finančni stiski plačal sam. Že polna cena obiska pri splošnem zdravniku stane po podatkih zdravstvene blagajne od 20 do 65 evrov, pri operacijah pa gre za več tisoč evrov. Zamenjava kolka na primer stane tudi do 7000 evrov.

»Želim si, da bi se približevali stoodstotni zavarovanosti, ne pa da se od nje oddaljujemo. Univerzalna pokritost je usmeritev v ustavi pa tudi v tezah nadgradnje zdravstva, od katere ne odstopam. Prizadevanje Aleksandra Dopliharja in drugih, ki v ambulantah za nezavarovane zapolnjujejo praznino, je hvalevredno, a to ni sistemski pristop. To je bila začasna rešitev, ki pa se je očitno zelo prijela. Vsaka sistemska umestitev teh ambulant bi pomenila, da nismo za univerzalno pokritost,« je dejal minister za zdravje Dorijan Marušič. 

Marušič dodaja, da bi predlagana nadgradnja zdravstva odpravila tudi težave ljudi, ki si ne plačujejo dopolnilnega zavarovanja. Vsem bi bila namreč na voljo osnovna košarica pravic, ki bi se pokrivala iz ene blagajne. Če se ne bo postavilo prioritet, se bo iz javnih sredstev, torej obveznega zavarovanja, v prihodnje pokril še manjši del zdravstvenih storitev kot danes, je opozoril.
»Neplačevanje dopolnilnega zavarovanja je sicer osebna odločitev, ki ni nujno povezana s posameznikovim socialnim statusom. Nekateri živijo rizično, nekateri pa imajo lahko tudi tako visoke prejemke, da menijo, da to ni potrebno,« je dodal.

 Zakonske podlage za zavarovanje samostojnih podjetnikov, ki dolgujejo za prispevke, po besedah generalne direktorice direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje Barbare Jamnik ni, prinesla pa jo bo nova zdravstvena zakonodaja. Za zdaj imajo možnost zdravljenja v obeh ambulantah za ljudi brez zavarovanja, v primeru nujne zdravstvene oskrbe pa tudi drugod.

»Gospodarska kriza je pokazala na primanjkljaje, na katere nismo prej niti pomislili,« je dejala Jamnikova. Strinja se, da bi bilo treba zdravljenje zagotoviti tudi ljudem, ki imajo težave z osebnim stečajem oziroma poplačilom dolgov. Neurejeno področje dolgoročno vodi v invalidnosti, zdravljenje teh ljudi pa mora država financirati prek nujnih stanj, ugotavlja. 

Na nedorečenosti je opozoril tudi primer makedonskega delavca Ferita Saitija, ki je v ljubljanskem zdravstvenem domu z bolečinami v prsih iskal pomoč, dobil pa informacijo, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Ob tragični smrti delavca je ministrstvo za zdravje zdravstvenim zavodom poslalo navodila za sprejem pacientov v ambulante nujne pomoči. Pri tem so jih spomnili, kaj vse spada pod nujno zdravljenje, je pojasnila Jamnikova. Med drugim gre tudi za  »preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij«. O tem, kdaj gre za nujno stanje, pri posameznem pacientu presodi zdravnik.

Žrtve tudi otroci

Na ministrstvu za zdravje pa, kot kaže, v letu po opozorilu varuhinje človekov pravic še vedno niso našli ustrezne rešitve za otroke nezavarovanih.  

»Zavarovancem in njihovim družinskim članom se v času, ko nimajo poravnanih obveznosti iz naslova plačevanja prispevkov, zadržijo pravice do uveljavljanja zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato lahko na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje,« so na naše vprašanje glede teh otrok povzeli veljavna pravila. Vsi neplačniki prispevkov lahko zaprosijo za odlog plačila ali za obročno plačilo dolga iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, so spomnili, samostojni podjetniki brez prihodkov pa si lahko uredijo osnovno zdravstveno zavarovanje prek občine.

Naj spomnimo, da se je Slovenija s podpisom Konvencije o otrokovih pravicah zavezala, da »priznava otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo«.

V praksi so otroci, ki potrebujejo zdravljenje, še vedno lahko žrtev smole ali nespameti svojih staršev. Četudi se zgodi zelo redko, je to v razviti državi 21. stoletja težko doumljivo. Tudi odrasli, ki jih prizadela kriza in so ostali brez zavarovanja, si težav niso nujno nakopali sami. Kljub temu so do nadaljnjega prepuščeni sami sebi in zdravnikom prostovoljcem v ambulantah za nezavarovane, ki vskočijo, kadar država zataji.