Razmišljanja avtorja lahko strnemo v tri glavne sklope:

1. Parlament je maja z veliko večino sprejel nacionalna programa na področju visokega šolstva (NPVŠ) in raziskav in inovacij (RISS). Avtor jima očita široko podporo strokovne javnosti, ki jo primerja s sprejemanjem petletnih planov v "starih časih", po drugi strani pa utopičnost, saj je po mnenju avtorja za njihovo izvajanje potrebno soglasje vseh političnih strank. Slednje je res utopično. Res pa je, da smo še posebej v zadnjem času redko priča tako široki podpori strokovne javnosti, kot tudi političnih strank, kot sta je bila deležna omenjena dokumenta. To štejemo med velike dosežke ministra Golobiča. Precejšnje soglasje je predvsem posledica vključujoče večmesečne javne razprave z vsemi javnostmi, ki so se želele vključiti v sooblikovanje obeh dokumentov. Prav široka podpora in struktura dokumentov z akcijskim načrtom, ki jasno opredeljuje ukrepe, pristojnosti in časovnico, sta tudi poglavitno zagotovilo, da dokumenta ne bosta ostala zgolj utopija, temveč bosta krojila razvoj prihodnjega desetletja.

2. Velika moč raziskovalnih inštitutov v primerjavi z univerzami. Avtor meni, da je iz porazdelitve raziskovalnega denarja razvidna moč velikih državnih raziskovalnih inštitutov in predvsem osebnega vpliva njihovih ljudi, ki so umeščeni na pomembna mesta, kjer se o finančnih, infrastrukturnih in drugih, tudi zakonskih zadevah odloča (ministrstva, agencije, sveti, direktorati, rektorska konferenca, univerze).

Naj najprej omenimo, da je bila politika MVZT pod vodstvom ministra Golobiča usmerjena v uravnoteženje vseh svetov in komisij, glede na sestavo po spolu, regiji in vrsti institucij, iz katerih strokovnjaki izhajajo. Poleg tega ne minister, ne državni sekretar, ne direktorja pristojnih direktoratov za visoko šolstvo in znanost na MVZT v zadnjem desetletju niso bili zaposleni na raziskovalnih inštitutih. Insinuacija, da so inštituti "infiltrirali" svoje ljudi med rektorje univerz, kjer naj bi delali proti svojim institucijam v korist inštitutov, pa po našem mnenju ne vzdrži trezne presoje. Pričakovali bi, da gospod Leban ve, kakšen je postopek izvolitve rektorja. Prav tako niso resnične navedbe, da so raziskave na univerzah cenejše kot na inštitutih, saj je enota plačila "raziskovalna ura" enaka za vse glede na vrsto raziskav. Kot ni res, da so vatli za ocenjevanje za univerzitetne raziskovalce drugačni kot za tiste na inštitutih.

3. Pritlehna privatizacija znanosti. Avtor navaja, da v primeru centrov odličnosti država javni denar namenja za tajne raziskave, saj naj bi podjetja ne dovolila objav rezultatov. Poudarjamo, da je predmet raziskovanja v centrih odličnosti temeljno raziskovanje. V primeru, ko želi podjetje zaščititi ali komercializirati rezultate teh raziskav, se sredstva za ta razvoj povrnejo državi. V tem primeru torej ne gre več za javna, temveč zasebna sredstva. Podjetja so kot soustanovitelji skupaj z javnimi raziskovalnimi organizacijami vključena v upravljanje zavoda prek sveta zavoda, ki potrjuje letne načrte dela. S tem smo sledili priporočilom evalvacije centrov odličnosti v prejšnji finančni perspektivi, kjer je bilo kot pomanjkljivost izpostavljeno prav slabo upravljanje in sodelovanje med gospodarskim in javnim sektorjem. To so bile tudi ugotovitve dveh mednarodnih evalvacij (EU in OECD), ki smo jih imeli v letu 2010, in prav z instrumenti, s katerimi spodbujamo sodelovanje med obema sektorjema, kot so centri odličnosti in kompetenčni centri, poskušamo zmanjšati to vrzel. Zato centri odličnosti niso javni zavodi, ki bi bili izključno v domeni javnega sektorja, ne moremo pa jih primerjati niti z razpisom SMER (za spodbujanje tehnološko razvojnih projektov) iz leta 2009, s katerim smo razdelili 21 milijonov evrov razvojnih sredstev za 191 mikro, malih in srednjih podjetij, kar je predmet razprave avtorja Ivana Lebana.

Avtor pravilno ugotavlja, da se izbrani centri odličnosti financirajo z javnimi sredstvi - 85 odstotkov teh sredstev se zagotavlja iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, 15 odstotkov pa predstavljajo sredstva nacionalnega proračuna -, in sicer kot javne investicije za krepitev povezovanja in pospešena vlaganja v razvoj znanja, v višini 100 odstotkov upravičenih stroškov. Vsi izbrani prijavitelji so zavezani ministrstvu poročati o izvajanju programov in doseganju ciljev. Ministrstvo mora spremljati tako smotrno, gospodarno kot zakonito porabo javnega denarja in tovrstne informacije so v vsakem trenutku na voljo tudi javnosti. Sicer pa je bil namen ustanovitve samostojne pravne osebe (zasebnega zavoda) za izvajanje programa centra odličnosti tudi zagotavljanje aktivnega sodelovanja vseh partnerjev - tako raziskovalnih organizacij javnega prava kot podjetij - pri upravljanju centra odličnosti skladno z zastavljenimi cilji.

Centri odličnosti so v skladu s pravili razpisa ministrstvu dolžni poročati o deležu zaposlenih v zavodu, pri čemer morajo upoštevati zakonske podlage, ki urejajo delovna razmerja. Na osnovi teh težko govorimo o tem, da nekdo zaseda več delovnih mest hkrati, za mlade pa ni delovnih mest. Hkrati pa je napoved, da se bo "večina odličnih raziskovalnih dosežkov prenesla iz obstoječih državnih raziskovalnih programskih skupin v zasebne centre odličnosti", tendenciozna in nekonsistentna z zapisi avtorja, ki na eni strani dvomi, da bodo delne zaposlitve pripomogle k odličnim rezultatom, na drugi strani pa v delnih prezaposlitvah vidi strah pred prenosom odličnega znanja iz državnih institucij na zasebne zavode. Ob tem je treba poudariti, da ministrstvo spremlja doseganje kazalnikov (med njimi tudi FTE), ki jih morajo glede na prijavo centri odličnosti dosegati, saj lahko v nasprotnem ministrstvo zahteva povrnitev dela izplačanih sredstev.

Navkljub podpori strokovnih javnosti politiki ministra Golobiča, ki jo izpostavlja tudi avtor prispevka, seveda nikakor ni pričakovati, niti ni smiselno, da bi se z njo strinjali vsi. Ivan Leban ji močno nasprotuje, kar je povsem legitimno. Skladno s pogodbo o sofinanciranju bodo o kvaliteti centrov odličnosti že letos presojali mednarodni strokovnjaki in v primeru, da centri ne bodo dosegli zastavljenih ciljev, lahko ministrstvo skladno s pogodbo odstopi od pogodbe in zahteva vračilo sredstev oziroma zmanjša obseg nadaljnjega sofinanciranja v skladu s priporočili vmesne evalvacije. Poudarek na preverjanju kvalitete rezultatov javnih investicij je tudi sicer eden poglavitnih poudarkov nove Raziskovalne in inovacijske strategije, tako da bosta na večino dvomov odgovorila čas in strokovna presoja.

Nataša Gerkeš, Služba za odnose z javnostmi MVZT