Čeprav takšno razmišljanje ne izkazuje ravno pretirane dobrodošlice tujcem, ki si uredijo življenje v novi državi, je po mnenju Blaža Kovača, pravnika pri Amnesty International Slovenija, povsem legitimno: "Državljanstvo je najvišja oblika pripadnosti in vezi med državo in posameznikom, zato ima država pravico postaviti višje omejitve," razmišlja Kovač, ki slovensko politiko izdajanja državljanstev tujcem ocenjuje kot dokaj restriktivno, vendar hkrati dodaja, da so za tujce bistveno bolj pomembni razumni pogoji in postopki za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Pri Amnesty International večjih pripomb na postopke za pridobitev slovenskega državljanstva nimajo, Kovač meni le, da se Slovenija malce preveč in nerazumljivo boji lažnih porok in zato vztraja pri dolgi preizkusni dobi "mešanih" zakonov.

Ministrstvo za notranje zadeve je od dneva slovenske osamosvojitve do konca leta 2009 slovensko državljanstvo izdalo 227.370 tujcem. Daleč največ slovenskih državljanstev je bilo izdanih v prvih dveh poosamosvojitvenih letih, ko je leta 1991 slovenski potni list prejelo 27.277 državljanov nekdanjih bratskih republik, leta 1992 pa še 140.551 tujcev, ki so si v času skupne države uredili življenje v Sloveniji in niso bili med tistimi nesrečniki, ki jih je doletelo bržkone najbolj črno poglavje slovenske osamosvojitve - izbris. Tudi sicer prihaja večina slovenskih državljanov s tujimi koreninami iz bivših jugoslovanskih republik, slovensko državljanstvo pa so na upravnih enotah izdali tujcem iz več kot stotih držav.

Po 40. členu zakona o državljanstvu, ki ureja državljanstvo državljanom drugih jugoslovanskih republik, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji in so pri nas tudi dejansko živeli, je leta 1993 državljanstvo prejelo še 2507 tujcev, medtem ko je bilo v naslednjih letih takih primerov bolj ali manj le še za vzorec. Naraščati pa so začeli primeri naturalizacij po 12. in 13. členu zakona o državljanstvu. Prvi ureja primere tako imenovane redne naturalizacije, ki velja za izseljence in njihove potomce, tujce, ki se poročijo s Slovencem ali Slovenko, begunce in druge primere, 13. člen pa je namenjen izbrancem, v katerih Slovenija vidi potencial, ki ji bo še posebej koristil na športnem, znanstvenem, kulturnem in drugih področjih. Slednje čaka precej krajša in hitrejša pot do potnega lista, po kateri je do konca leta 2009, do koder sežejo obdelani podatki notranjega ministrstva, do slovenskega državljanstva prišlo 6739 tujcev. Za več kot tri tisoč tujcev so v istem obdobju ocenili, da ne izpolnjujejo pogojev interesa države, zato so njihove prošnje bodisi zavrnili, zavrgli ali ustavili postopek pridobitve statusa državljana.

Po redni in tudi daljši poti redne naturalizacije (12. člen) se je do leta 2009 v evidenco slovenskih državljanov uspelo vpisati 32.090 tujcem, 10.177 pa jih je dobilo bodisi negativen odgovor ali pa se je njihov postopek pridobivanja državljanstva iz različnih razlogov ustavil. Po vstopu Slovenije v EU naš potni list ni postal še bolj zaželen, kot bi morda pričakovali. Število leta 2004 izdanih državljanstev je bilo resda nekaj višje v primerjavi z leti pred vstopom Slovenije v EU (leto pred tem so upravne enote sicer prejele daleč največ prošenj za državljanstvo), vendar število izdanih državljanstev kljub temu ne izstopa toliko, da bi lahko trdili kaj bolj gotovega. Po drugi strani pa se je število izdanih državljanstev po letu 2007 skoraj prepolovilo in na tej ravni ostalo vse do leta 2009.