Takole piše:

"Zakaj ste bili v vzorec izbrani prav vi? Vzorec za raziskavo je izdelan na podlagi Statističnega urada RS. V vzorec so lahko vključeni posamezniki s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji in so na dan začetka raziskave stari najmanj 18 let. Za tokratno raziskavo smo, kot običajno, v vzorec vključili približno 3600 oseb, ki so bili izbrani iz registra prebivalcev Slovenije (podčrtal M.L.). Izbor vzorčnih enot in oseb za anketiranje je enakomerno razpršen po celem ozemlju Slovenije. Izbor je povsem naključen, tako, da ima vsaka oseba iz populacije enako možnost, da bo vključena v vzorec.

Letos ste bili v vzorec tako izbrani tudi vi. Ker je uspeh ankete in kakovost zbranih podatkov odvisna od vsakega posameznika, ki je vključen v vzorec, vas prosimo, da si vzamete čas, sprejmete našega anketarja in odgovorite na anketo. Vaših stališč in odgovorov ne more nadomestiti nobena druga oseba. Zato je pomembno, da na anketo odgovarja prav tista oseba, ki je bila izbrana v vzorec - torej vi. Za sodelovanje se vam vnaprej iskreno zahvaljujemo! Zbrani podatki se uporabljajo zgolj v raziskovalne namene. Podatki se vedno prikazujejo združeno, bodisi po demografskih kazalcih (država, starost, spol, izobrazba) bodisi po kakšnih drugih kriterijih. Nikoli niso prikazani tako, da bi bilo iz njih mogoče prepoznati anketiranca."

Še enkrat sem dobil potrdilo, da živim v skrajno nemarni, rekel bi naravnost šlampasti državi. Kot nalagajo predpisi, sem po mamini smrti nemudoma obvestil pristojne organe, predložil mrliški list, žaro s pepelom smo položili k zadnjemu počitku v družinski grob na ljubljanskih Žalah, ime vklesali v nagrobno ploščo, osebno sem obiskal pristojne organe in jih obvestil o smrti ter oddal osebne dokumente. Obveščen je pokojninski zavod, upravna enota, MOL, obvestil sem njeno ambulanto v zdravstvenem domu, da lahko uničijo zdravstveni karton.

Res pa je, da o njeni smrti nisem obvestil statističnega urada, prepričan, da podatke o rojstvu in smrti temu uradu posredujejo pristojni organi. Izplačilo pokojnine je bilo nemudoma ustavljeno, do zadnjega stotina je bila poravnana pogrebnina, hranilna knjižica oziroma TRR je v banki zaprt, skratka za njo je ostal napis na nagrobni plošči in spomini njenih najbližjih. A da spomin ni povsem izginil, so ob vsakokratnih volitvah in referendumih še kar naprej prihajala vabila tudi na njeno ime. In jaz sem jih vsakokrat odnesel na volišče in volilno komisijo obvestil, da mame Olge ni več med živimi. Skupaj s svojim vabilom sem oddal tudi njeno.

Vsiljujejo se mi vprašanja: kako to, da je za Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja mama mrtva, za statistični urad in volilni seznam pa je še kar naprej živa?

Prvič slišim, da statistični urad uporablja imena in priimke občanov. Navadno posredujejo statistične podatke o tem, koliko oseb je umrlo, koliko se jih je rodilo, koliko prebivalcev šteje Slovenija, koliko oseb je šoloobveznih, koliko je upokojencev itd. Do tega pisma prof. dr. Nika Toša pa nisem vedel, da statistični urad razpolaga z imeni, priimki in naslovi konkretnih oseb, katerih podatke brez njihovega dovoljenja posreduje raznim ustanovam. To pomeni, da je varstvo osebnih podatkov v tej državi zgolj mrtva črka na papirju. Pokojnine materi ne izplačujejo, na volitve in sedaj še k raziskavi javnega mnenja pa jo še kar naprej vabijo. Če so raziskovalci javnega mnenja prof. dr. Nika Toša bili pozorni na mlade, ki so morali biti ob začetku navedene raziskave stari najmanj 18 let, kako to, da niso ugotovili, da so med starejšo populacijo izbrali žensko, ki bi bila ob začetku raziskave stara 104 leta? In če bi bila še živa, bi ji, kot se v civiliziranih družbah spodobi, prišel nekdo v imenu upokojencev voščit, predstavnik četrtne skupnosti bi ji prinesel skromen šopek cvetja, morda pa bi jo obiskal sam spoštovani gospod župan. Nič od tega, čemu neki, saj je mrtva.

Po glavi mi začnejo bloditi grde misli: volilni komisiji na James Bondovem volišču (007) pri svetem Florijanu (tako pravimo našemu gasilnemu domu) sem vedno oddal tudi njeno vabilo s pojasnilom, da je mrtva. Kaj pa, če so ga izpolnili in ga pripisali eni od strank, s katero simpatizirajo? Kaj pa, če bi njena snaha (ali katera druga ženska oseba), morda celo anketarka (?) odgovorila na anketo in jo predstavila kot odgovore pokojne mame Olge? Pri nas je vse možno! Mrtvim dušam se pripišejo odgovori o tem, kako dobro živimo (upam, da ji na Žalah ni hudega!), kako ceni vrednote družinskega življenja (počiva v skupnem grobu z možem in svojo mamo). Očitno je vzorec anketiranih oseb skrbno izbran, kot je skrbno sestavljen volilni imenik, poln mrtvih duš.

Spoštovani gospod profesor dr. Niko Toš je v nedeljo, 5. junija 2011, v pogovoru z g. Ladom Ambrožičem na prvem programu Televizije Slovenija izjavil, da mu pred leti takratna vlada ni podpisala pogodbe in s tem finančno podprla dela na področju raziskovanja javnega mnenja. Po tem, kar sem opisal, bi tudi jaz ne podpisal pogodbe, ne te ne kake druge.

Čez čas nas je na domačem naslovu obiskala anketarka Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij in zahtevala razgovor z gospod Olgo. Ženi, ki ji je odprla vrata, ni bilo nič jasno in je poklicala mene, gospa pa je vztrajno zahtevala razgovor z gospo Olgo. Gospa anketarka se je v hipu spremenila v strelovod, ki je moral prenesti vse grmenje, bliskanje in strele z jasnega, ki so letele na račun dr. Nika Toša in njegovega Centra za raziskovanje javnega mnenja. Žal ni mogla pojasniti, zakaj so jo poslali prav na ta naslov in ji naložili anketirati prav to osebo, ki je od leta 2005 ni več med živimi.

Ne morem se otresti suma, da gre za manipulacijo, tako pri volilnem imeniku kot pri javnem mnenju.

Prevzemam moralno in kazensko odgovornost za resničnost vseh navedb v tem zapisu. Za nejeverne Tomaže pa hranim pismo prof. dr. Nika Toša z ovojnico in naslovom pokojnice.