Ampak očitno v skladu z vsem, kar spremljamo zadnje čase. Obglaviti krive in nekrive, zbrisati s prizorišča vse, ki so imeli prste vmes pri tem, da sta se v ta prostor naselila depresija in pesimizem.

Depresija je potem zijala z zaslonov ves teden. Nobenega zmagoslavja nasprotnikov, ampak eno samo tarnanje in zaskrbljenost. Depresivni so bili celo tisti poročevalci, ki so potem pač ugotovili, da je nesprejetje pokojninskega zakona še večja depra. Dobro, da ti televizijski apologeti ne spremljajo tekem naše nogometne reprezentance. Ker bi bilo potem jasno logično, da bi po vsaki tekmi, ki jo naši izgubijo, takoj navalili na selektorja Matjaža Keka in celotno moštvo samo z dvema vprašanjema: "Boste kot selektor odstopili?" in "Ali boste igralci sami nehali igrati za ekipo?". No, včasih bi lahko ista vprašanja zastavili tudi takrat, ko naši zmagajo z igro, ki ne sodi niti v tretjo slovensko ligo. Kot na primer v petek zvečer na Ferskih otokih. Ok, pač slab dan. Pač bolj njivi podobno igrišče. Pač nedostojen nasprotnik. Ja, športniki imajo opravičila.

Politikom teh opravičil ne priznavamo. So odgovorni za vsako besedo. Vsako izgubljeno tekmo ali referendum. Predvsem pa se jim ne sme zgoditi to, kar smo gledali v nedeljo zvečer. En tekoči trak izmikanj in okolišanj ter verbalnih akrobacij. Če bi kaj morali odgovorni politiki početi, potem je to izražanje jasnih stališč. Stališč, ki bi jih lahko napisali že vsaj teden dni pred odločitvijo ljudstva. Saj je bilo jasno, kakšen bo rezultat. Tako kot tudi za tistega na nogometni njivi nekje na severu.

Edini, ki je bil res pripravljen, je bil Janez Janša. Napisan govor je bil prebran ravno prav dramatično, ravno prav državniško in ravno prav osebno. Tudi domislica dan kasneje, da hiša gori, gospodarji pa, namesto da bi gasili, le menjajo vrata in ključavnice, sodi v ta register. Register, ki potrebuje jasne slike in primerjave. Ne pa nedoločno razpredanje o definicijah politične krize in terminoloških razlikah med rekonstrukcijo, obnovo, odstopom in novo vlado. Vladni ekipi je bilo lahko le žal, da v svojih vrstah nima več Karla Erjavca, ki bi turobno vzdušje zabelil s kakšno domislico. Tokrat je tako mimogrede navrgel, da se njegova stranka pripravlja na volitve in na to, da premaga Janeza Janšo.

Je pa res, da bi bili v nasprotnem prikrajšani za vse, kar smo gledali ves teden znotraj informativnih oddaj. Stole v studiih so si vsi podajali po tekočem traku in se soočali s hamletovsko dilemo: odstopiti ali ne odstopiti. To je zdaj vprašanje!

In kaj so prve vidne posledice na ekranih? Najprej imamo spet Igorja Omerzo, ki se je zapodil v arhive. Upam, da ne bo edini in da se bo tja kmalu preselila vsa Slovenija. Če prav razumem, je ves štos zavrnitve zakona o arhivih prav v tem. Da gremo v arhive past firbce in iskat razloge, zakaj smo tako v depri. Najt tiste, ki so že zdavnaj vse zafurali in razprodali drugim. Obenem pa nas nacionalka še v tridesetsekundnem spotu nagovarja, naj jim zaupamo osebne arhive iz časov osamosvajanja. Pod sloganom "da naši skupni spomini ne bodo šli v pozabo" hočejo v bistvu lomastiti še po naših zasebnih arhivih. Očitno so tisti uradni premajhni.

In res ne vem, kaj bodo počeli z mojo sliko jazbečarskega mešanca, ko opravlja malo potrebo na barikadnih španskih jezdecih sredi Celovške. Lahko, da stvar ni tako nedolžna. Bo to le zabaven motiv pasjega nezavedanja dramatičnosti trenutka vojne ali pa dokaz, da sem kot lastnik odgovoren za njegovo početje? Skratka, preko te male pasje zverinice sem lahko sumljiv. Sumljiv v smislu, da sem ogrožal našo samostojnost. Saj veste: najprej nedolžno lulanje, na koncu bombe v nahrbtniku.

Potem nas je Ljerka Bizilj razveselila z dokumentarcem, ki je razkrival poti medijske svobode pred osamosvojitvijo. Razveselila z arhaično podobo nekega starega časa in obenem s poanto, da nam svobode ne more dati noben zakon, ampak le posamezniki s svojo držo. Da pa so tudi ti posamezniki zdaj razmetani po celotnem spektru političnega neba od leve do desne, je samo še razlog več za zaskrbljenost. Tisto splošno prevladujoče mnenje, da je vse skupaj ista pašta. Depresija pač...