"Siva gospa", kot na Manhattnu imenujejo časopis, pri svojih 160 letih okoli sebe še vedno združuje svet, ki drugod ne obstaja več. Časopis je splet kvalitetno napisanih člankov, ki morajo, preden zagledajo luč sveta, pod drobnogled dolge vrste urednikov, izvedencev in lektorjev. Članki, objavljeni na naslovni strani, običajno potujejo skozi roke ducata oseb, z zgodbo, objavljeno na notranji strani časopisa, pa se v povprečju ukvarja pet do šest članov uredništva. New York Times ima zato najdaljši produkcijski proces, ki se zaključi šele, ko avtor preveri "playback" v redakciji metaboliziranega članka. Nič čudnega ni torej, da New York Times s kvaliteto in izvirnostjo poročanja tudi v globaliziranem in z informacijami prenatrpanem svetu še vedno daje ritem življenju, dviga adrenalin oblastnikom in oblikuje konverzacijo med milijoni bralcev. In četudi bi lahko trdili, da je časopis zaradi profesionalnosti uredništva in novinarjev neke vrste samodejni stroj, vloga izvršnega urednika ostaja izredno pomembna.

Ekstravagantna v vsem

"Vedeli smo, da se bo prej ali slej zgodilo, a zamenjava je prišla nepričakovano kmalu," mi je dejal eden iz skupine urednikov, redaktorjev, kolumnistov in novinarjev, s katerimi sem se pogovarjal, potem ko je Times objavil zamenjavo na vrhu. Nihče od mojih anonimnih sogovornikov nikoli ni podvomil, da bo Abramsonovi uspelo. Bilo je zapisano v zvezdah. Bilo je, kot bi se uresničila prerokba. Nekako tako kot tetovaža simbola newyorške podzemne železnice, ki si jo je Abramsonova dala narediti na desno ramo, ko je leta 2003 iz Washingtona, kjer je bila šefica Timesovega biroja, prvič vstopila v matično hišo.

"Moj tatu je enosmerna vozovnica," je po objavi novice dejala Abramsonova. "Službe nisem dobila, ker sem ženskega spola, temveč zato, ker sem daleč najbolj sposobna oseba," je Abramsonova že prvi dan po imenovanju zarezala z mečem. Dala je razumeti, da ji služba izvršne urednice ni bila podarjena. Da Arthur Sulzberger, lastnik časopisa, ni podlegel liberalizmu in na odgovorno mesto postavil žensko. Ne, Abramsonova je prepričana, da se je na vrhu znašla zato, ker je najboljša. Boljša od Kellerja.

Abramsonova je ekstravagantna. V vsem. V svojem izražanju, s svojimi razvlečenimi in zelo poudarjenimi samoglasniki, ki prebijajo ušesne bobenčke sogovornikov. V oblačenju, ko se dan potem, ko je blestela v elegantni opravi, v redakciji pojavi v roza trenirki. "Ko govoriš z njo, imaš občutek, da si odprl kovček starih fotografij," zabavlja sogovornik, ki trdi, da se Abramsonova izraža v že zdavnaj izumrlem newyorškem žargonu. A ne pri Abramsonovih doma, kjer je New York Times že davno nadomestil religijo.

Abramsonova se je rodila leta 1954 v New Yorku, diplomirala je na Harvardu. Prvih deset let je delala kot poročevalka neke pravniške revije v Washingtonu. Leta 1986 je postala glavna urednica Legal Timesa, od leta 1988 do 1997 je bila zaposlena v washigtonskem biroju Wall Street Journala. Takrat so jo na priporočilo Maureen Dowd, zdaj slovite kolumnistke NYT, zaposlili kot šefico Timesovega biroja v Washingtonu. V najbolj viharnem obdobju časopisa, ko je moral zaradi plagiatorstva novinarja Jaysona Blaira NYT zapustiti izvršni urednik Howell Raines, je bila Abramsonova še v Washingtonu, takoj po imenovanju Kellerja, leta 2003, pa je postala njegova pomočnica oziroma odgovorna urednica. Meteorska kariera Abramsonove se je zaustavila ob napornem vsakodnevnem celjenju ran, ki jih je za seboj pustil osovraženi Raines. "Morda najbolj tipičen primer spremembe znotraj časopisa po odhodu Rainesa je bilo dejstvo, da v preteklih sedmih letih praktično nismo slišali povelja tipa 'Bill je rekel, Bill hoče'," mi razliko med Rainesom in Kellerjem slikovito pojasni član redakcije.

Bodo s prihodom Abramsonove v treh nadstropjih redakcije ponovno doneli ukazi tipa "Jill zahteva, Jill hoče"? Večina vseh 1100 zaposlenih novinarjev in urednikov meni, da v hiši radikalni preobrati niso mogoči. V New York Timesu, kjer so v primerjavi z drugimi časopisnimi hišami delovni pogoji skoraj optimalni, nihče ne verjame v revolucijo. Pa tudi rane, ki jih je s svojo napadalnostjo, krutostjo in histerijo povzročil Raines, se še niso povsem zacelile. Keller je vedel, kaj mora storiti. Odrekel se je lastnemu egu, novinarjem in urednikom je puščal avtonomijo. Kot izvršni urednik je bdel nad obrtno kvaliteto izdelka, ki mu je pogosto za ceno uravnoteženosti manjkalo briljantnosti. Keller, ki je bil odličen dopisnik iz Moskve (njegova smola je bila, da je o koncu sovjetskega imperija iz Moskve za Washington Post poročal še boljši David Remnick, zdajšnji urednik New Yorkerja) in iz Južne Afrike, nikoli ni maral urednikovanja. Odsotnemu in pogreznjenemu v svoje delo sredi redakcije mu je bilo malo mar, kaj so si o Timesu mislili v Washingtonu, vedo povedati njegovi sodelavci. Abramsonova je drugačna. Med dolgoletnim obdobjem raziskovalnega novinarstva se je približala oblasti. Seznanjena je z mehanizmi politike, vedo povedati tisti, ki menijo, da bo z njenim prihodom New York Times postal bolj politično obarvan. Ali drugače: če se je Keller med sestanki redakcije naslovne strani več ali manj dolgočasil, bo Abramsonova sestanke glavne redakcije iz suhoparne liturgije spreobrnila v politično debato. Skratka, nova izvršna urednica in njen odlični sodelavec Dean Baquet, bivši izvršni urednik Los Angeles Timesa, nato pa urednik NYT biroja v Washingtonu, sta plemeniti, a vendarle izrazito politični živali. Keller, ki trdi, da je odstopil, ker se želi vrniti k pisanju, je bil daleč stran od politike. Kar seveda ne pomeni, da ni poskrbel, da mu izredno sposobni in briljantni sodelavci, kot so na primer Mike Oreskes (zdaj AP), Roger Cohen (kolumnist v Londonu) ter Steven Erlanger (dopisnik v Parizu) niso mogli kaliti miru. Zaradi njihovih idej, ki so podžigale komaj ukročene strasti znotraj časopisa, jih je poslal čez Atlantik. Je z imenovanjem Jill Abramson duh ponovno ubežal iz steklenice?

Nabrušene zgodbe in zgodba o psu

V novi poslovni zgradbi Renza Piana na Osmi aveniji, kamor se je pred nekaj leti preselil New York Times, vlada komaj opazna negotovost. Hladna funkcionalnost prostorov redakcije ni primerna za intimnost. Digitalna revolucija je zabrisala tradicionalne meje med redakcijami, ki so zdaj prepredene z osebjem in uredniki spletne strani, video osebjem in fotografi. "Tisto, kar vzbuja negotovost, je nepredvidljivost. Jill je zelo razpoloženjska, skoraj impulzivna," trdijo sodelavci, ki jo poznajo. Abramsonova ne skriva dejstva, da ne sodi med najbolj odprte ljudi. "Prepričana sem, da se vsi v hiši zavedajo, kaj me privlači in vznemirja: všeč so mi nabrušene zgodbe, v katerih je veliko poročanja in raziskovanja, bogate mednarodne zgodbe s terena. Menim, da je odveč bojazen, da bom naslovno stran zapolnila z mehkimi novicami," je svoj program v dveh stavkih izstrelila Abramsonova, ki namerava spletni strani posvetiti še več pozornosti.

Abramsonova je pred letom dni objavljala kolumno, v kateri je opisovala življenje svoje mlade psičke. S kolumno je ekscentrična urednica skušala pokazati svojo človeško plat, trdijo redki dobronamerni kritiki, medtem ko se je večina novi gospodarici pritajeno posmehovala. Vsi v zgradbi se namreč zavedajo, da prestiž New York Timesa temelji na njegovih mednarodnih straneh in zgodbah. To pa je področje, na katerem tako Abramsonova kot Baquet nimata neposrednih izkušenj ne velikega posluha. Čez poletje bo Abramsonova obiskala Pakistan in Afganistan...