Diplomantka s področja znanosti o okolju pravi, da je v Bruslju edina polno zaposlena nevladnica, ki se ukvarja z vprašanji proizvodnje in ponudbe energije. Še nekaj nevladnega osebja se ukvarja s področjem povpraševanja po energiji, skupaj pa skušajo prekričati na stotine lobistov, ki jih je v prestolnico evropske birokracije namestila energetska industrija. Tako tradicionalna kot obnovljiva seveda.

V preteklosti je energetika, tako kot zdravstvo ali šolstvo, spadala v domeno države. Energetski sistem je kot vsako večjo infrastrukturo zgradila država, v njegovo središče pa je postavila velike elektrarne, ki so večinoma delovale na jedrsko ali fosilna goriva. Okoli njih je organizirala centraliziran distribucijski sistem, ki še danes ustreza predvsem velikim proizvajalkam energije. S privatizacijo, decentralizacijo in razvojem novih energetskih sistemov ter ploho opozoril o nevzdržnih okoljskih učinkih tradicionalnih goriv so se energetske karte začele mešati in danes stojimo pred precejšnjo zmešnjavo glasov in interesov, ki želijo preglasiti drug drugega.

Kljub temu Frauke Thies verjame, da se v evropskih institucijah sliši tudi njen glas, še posebej, kadar je podprt z ekspertizo.

V Ljubljano ste prišli razpravljat o popolnem prehodu Evrope na obnovljive vire energije do leta 2050. Strokovnjaki za energetiko se strinjajo, da obstoječa tehnologija to omogoča, izjema je le področje prometa. Vendar mnogi opozarjajo, da je takšen scenarij predrag za davkoplačevalske žepe.

To je odvisno od tega, kaj upoštevate pri izračunih. Če vanje vključite vse ekonomske stroške, med drugim stroške goriva in kakovosti zraka, so obnovljivi viri energije že danes cenejši.

Vendar je dejstvo, da so investicijski stroški v obnovljive tehnologije večji kot pri tradicionalnih virih energije.

Res je, izjema je le jedrska tehnologija, saj so stroški postavitve jedrske elektrarne ogromni. Vendar pri obnovljivih virih nimate stroškov z gorivom, zato se investicija povrne. Poleg tega stroški obnovljivih virov energije strmo padajo. Z vsako podvojitvijo nameščenih zmogljivosti se stroški fotovoltaične tehnologije znižajo za 22 odstotkov. Znižujejo se tudi stroški drugih obnovljivih tehnologij, medtem ko je za fosilna goriva trend večinoma obrnjen navzgor.

To se pozna tudi v ceni energije. Iz poročila IPCC (Medvladni odbor Združenih narodov za podnebne spremembe, op.p.) je razvidno, da je sončna energija leta 1976 stala 65 dolarjev na vat, v letu 2010 pa je znašala 1,4 dolarja na vat.

Kljub temu je cena obnovljive energije na trgu še vedno višja od energije iz tradicionalnih virov.

Če se odločimo za stoodstotni prehod na obnovljive vire, bodo cene energije nekoliko višje do leta 2030, predvsem zaradi višjih investicijskih stroškov in ker se tehnologije še vedno razvijajo. Vendar se ta razlika povrne skozi ustvarjena delovna mesta, skozi razvoj tehnologij in predvsem zaradi prihrankov pri gorivu. Okoli leta 2035 bi dosegli točko, ko bi se sedanje investicije v obnovljive tehnologije povrnile.

Prehod na obnovljive vire je na dolgi rok veliko cenejši kot nadaljevanje z obstoječimi praksami. Če vzamemo obdobje od zdaj pa do leta 2050 ter primerjamo investicijske stroške obnovljivih tehnologij in prihranke pri gorivu zaradi prehoda s tradicionalnih na obnovljive vire energije, bomo v EU do leta 2050 privarčevali okoli 800 milijard evrov.

Ali to pomeni, da bi kar izključili elektrarne, ki jih že imamo?

Ne, naše kalkulacije vključujejo naravni iztek obstoječih elektrarn, ki so že precej stare, zato se njihova življenjska doba počasi izteka. Le za nuklearke smo predvideli nekoliko krajše življenjske dobe. Namesto gradnje novih termoelektrarn in nukleark ali njihove obnove smo predvideli nadomeščanje z obnovljivimi viri energije. Dokler jih popolnoma ne nadomestimo z obnovljivimi viri, bi kot prehodno tehnologijo uporabili še zemeljski plin.

V osnovi smo izračunali, koliko bi nas stalo, če ponovno investiramo v tradicionalne tehnologije in potem plačujemo gorivo zanje. Te številke smo nato primerjali s stroški investicij v obnovljive vire energije, kjer nam z izjemo biomase ni treba plačevati za gorivo, in prišli do razlike 800 milijard evrov v prid obnovljivim virom.

Kako pa ste izračunali vse te stroške?

Ker govorimo o dolgoročnem časovnem okviru, smo morali naše izračune osnovati na domnevah, vendar smo bili pri tem zelo konservativni. Prihodnje stroške obnovljivih tehnologij smo predvideli na podlagi trenutnih stroškov zanje in tempa njihovega razvoja, s katerim se ti stroški zmanjšujejo. Za nafto pa smo predvideli ceno 150 dolarjev na sodček v letu 2050, kar je precej konservativna ocena.

In investicija v vsak obnovljiv vir energije bi bila cenejša kot vlaganje v tradicionalne vire?

V naših izračunih smo upoštevali energijsko mešanico, saj jo bomo v Evropi potrebovali. Če želimo imeti stabilen energetski sistem, ne moremo celega kontinenta oskrbovati le z vetrno energijo.

Kljub temu se pojavljajo očitki, da nekatere države vlagajo v obnovljive vire energije bolj zaradi subvencioniranja gospodarstva kot pa zaradi primernosti teh virov za njihovo okolje.

Takšne državne podpore z vidika razvoja tehnologij predstavljajo pametno politiko. Prav tako nobena država ni brez sonca. Če se želimo oskrbeti s pametno mešanico obnovljivih virov energije, je smiselno investirati tudi v solarno tehnologijo. Predvidevam, da tu ciljate na Nemčijo?

Na primer.

Jasno je, da bi več sončne tehnologije morali namestiti v Španiji ali Grčiji, kjer je več sonca, vendar je prav, da tudi Nemčija investira v solarno tehnologijo, saj s tem dobimo ravnotežje virov po vsej celini. Vremenske razmere bodo spremenljive, in če imamo obnovljive vire razpršene po vsej Evropi, bomo lažje uravnavali dobavo energije. Razpršitev virov je smiselna tudi zaradi manjših stroškov prenosa energije.

Vendar pa so ti obnovljivi viri donosni le ob državnih podporah.

Še vedno potrebujejo državne podpore, vendar se te zmanjšujejo z izboljševanjem tehnologij. Vetrna energija pa na primer v nekaterih delih Evrope že lahko tekmuje s tradicionalnimi viri. Investicijski stroški za nekatere tehnologije ljudem še vedno predstavljajo tveganje. Prav tako se mnogo tehnologij šele razvija in potrebujejo čas, da razvijejo ves tržni potencial.

Pozabiti pa ne smemo, da obnovljivi viri energije vstopajo na dobro razvit trg, na katerem so se fosilne in jedrska tehnologija dolgo let razvijale v monopolnih razmerah. Sedaj na energetskem trgu delujejo velika podjetja, ki imajo interes še naprej poslovati kot v časih, ko so bila zaščitena, in početi tisto, kar znajo najbolje. Četudi bi obnovljivi viri lahko tekmovali z njimi, je težko vstopiti na že vzpostavljen trg.

Res pa je bilo nekaj kritik na račun višine državnih podpor za obnovljive tehnologije. Strinjam se, da se je še posebej pregrel trg s solarno energijo. To je posledica dejstva, da se je solarna tehnologija razvijala zelo hitro in se tudi hitro prijela, zato države niso dovolj dosledno zniževale višine državnih podpor. Vendar sedaj to napako odpravljajo. Zato tudi imamo sistem zniževanja podpor, in če se tehnologija ceni zelo hitro, lahko države podpore znižajo vsakih nekaj mesecev.

Morda veste, kolikšen delež podpore je potreben za povrnitev investicije v posamezno tehnologijo?

Ta delež se razlikuje od države do države. Lahko rečem, da fotovoltaika trenutno še vedno potrebuje več podpore kot vetrna tehnologija.

Koliko časa pa je potrebnega, da se investicija v posamezen obnovljiv vir energije povrne?

To je zelo odvisno od razpoložljivosti vira. Države to vključijo v sistem podpor, ki so zagotovljene 10, 15 ali 20 let. Izračuni pa so narejeni tako, da se investicija povrne, tik preden se podpora izteče, in ima investitor še nekaj dobička.

Kdaj bodo posamezni obnovljivi viri donosni brez državnih podpor?

To je težko oceniti, ker je razpoložljivost virov različna od države do države. Lahko rečem, da se bo pri vetrni tehnologiji na zemlji to zgodilo v nekaj letih. V nekaj letih bo tudi fotovoltaika dosegla tako imenovano omrežno enakopravnost, grid parity, kar pomeni, da bo mogoče sončno energijo proizvajati za ceno, ki jo potrošniki sedaj plačujejo za elektriko iz omrežja. To seveda ni grosistična cena, vendar pa bo posameznik lahko na svojo streho namestil sončni kolektor in se oskrboval z energijo za enako ceno brez podpor.

Kateri obnovljivi viri bodo torej prevladali leta 2050?

To bo mešanica obnovljivih virov. Največji potencial vidimo v solarni in vetrni tehnologiji. Tudi hidroenergija bo imela v Evropi veliko vlogo, čeprav je njen vzdržni potencial v veliki meri že izkoriščen in ni več mogoče namestiti veliko novih hidroelektrarn brez negativnih posledic za okolje. Svojo vlogo bo odigrala tudi bioenergija, vendar bo tudi ta vir omejen zaradi svojih učinkov na okolje. Tu je še geotermalni potencial tako za proizvodnjo energije kot za ogrevanje in hlajenje. Potem so tu še druge tehnologije, katerih potencial je težko oceniti, saj so preveč nove, kot na primer potencial oceanov.

In kaj je treba storiti, da bi leta 2050 vsa Evropa svoje potrebe zadovoljevala z obnovljivo energijo?

Predvsem potrebujemo politično voljo in stabilno podporo obnovljivim virom. Prav tako se moramo znebiti starih navad. Celoten energetski sistem se je razvil tako, da ustreza velikim centraliziranim elektrarnam, ki proizvajajo energijo brez premora in hkrati onesnažujejo okolje. To filozofijo, ki je zelo neučinkovita, je mogoče najti povsod - v pravilih trgovanja z energijo, v omrežnih sistemih. Vprašati se moramo, zakaj se je treba že dan vnaprej dogovoriti o čezmejnem trgovanju z elektriko in zakaj tega ni mogoče storiti uro prej. Tehničnih omejitev tu ni, le navada je takšna.

Pomembna je tudi nadgradnja omrežnega sistema, kar pa ne pomeni nujno, da moramo namestiti mnogo novih daljnovodov, ampak moramo predvsem nadgraditi obstoječe ter bolje upravljati z njimi. Prav tako moramo javnost prepričati, da sprejme lokalno nameščanje in distribucijo obnovljivih virov energije. To lahko pomeni vključevanje lokalne skupnosti v projekte obnovljivih virov, da jih ta vzame za svoje in občuti njihove koristi. Še posebej v nekaterih državah, in mislim, da tudi v Sloveniji, je to pomemben element.

Res je. Imamo na primer kar nekaj težav z umeščanjem vetrnih elektrarn v prostor, tudi zaradi zaščite okolja v okviru projekta Natura 2000.

Seveda je treba vsako lokacijo in učinke vetrnih elektrarn nanjo skrbno preučiti, vendar na nameščanje vetrnih elektrarn na zemlji v veliki meri vplivata naklonjenost javnosti in vizualni učinek. Tako na Danskem kot v Nemčiji so ugotovili, da na vetrne elektrarne ljudje gledajo veliko bolj pozitivno, če so vpleteni v projekt kot investitorji ali imajo od njih druge koristi.

Dejali ste, da je treba energetski sistem bolje usposobiti za obnovljive vire energije.

Da, to pa bi bilo veliko lažje storiti, če začnemo umikati neprilagodljive elektrarne, kot so nuklearke in termoelektrarne, ki se ne morejo hitro prilagajati spremenljivi proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Zemeljski plin je veliko bolj združljiv z njimi.

Govorite o tem, da bi obnovljivi viri v energetskem omrežju dobili prednost pred tradicionalnimi viri. Kako bi to lahko bilo mogoče, če pa dotok energije iz teh virov ni stabilen?

Na splošno je dajanje prednosti obnovljivim virom - govoriva o vetrni in sončni energiji - popolnoma v skladu s tržno logiko. Kadar piha veter, vetrne turbine proizvajajo energijo ob zanemarljivih stroških, enako pa velja tudi za sončno energijo. Če bi imeli popoln sistem, bi torej obe imeli prednost pred drugimi viri. In menimo, da bi države to morale uveljaviti.

Kajti soočamo se s problemom, da imajo nuklearke in premogovne termoelektrarne status osnovnega vira, ki delno izvira iz tehničnih razlogov - ne moremo jih kar izključiti, ampak morajo obratovati na nizki stopnji, da lahko nato hitro povečajo proizvodnjo energije -, delno iz ekonomskih razlogov, delno pa tudi iz zgodovinskih razlogov, saj že od nekdaj delujejo tako. V študiji Battle of the grids (Boj za omrežje, op.p.) tako ugotavljamo, da je težko združevati nuklearke in termoelektrarne z obnovljivimi viri, saj bo treba eno ali drugo vrsto virov izključiti.

Ampak sedaj se dogaja, da se izključujejo obnovljivi viri energije, ker je obnovljiva elektrika dražja od tradicionalne.

Točno. Lani so v Španiji izključili 200 gigavatnih ur obnovljive elektrike, ker so dali prednost nuklearni in premogovni energiji.

Vendar to pomeni, da prednosti obnovljive energije ni mogoče zagotoviti le s politično voljo, ampak je to prednost treba tudi financirati - s plačevanjem višjih cen za električno energijo.

Ne, gre za politično voljo, saj bo na koncu nekdo izgubil - ali obnovljivi viri energije ali pa nuklearna in premogovna energija. Razlika je v tem, da obnovljivi viri proizvajajo dovolj elektrike z zanemarljivimi stroški in brez posledic za okolje, medtem ko nuklearke in premogovne elektrarne vedno ustvarjajo emisije oziroma radioaktivne odpadke, za katere ne vemo, kaj narediti z njimi.

V resnici se gibljemo v pravo smer, saj skoraj nihče ne investira v nuklearno ali premogovno tehnologijo. Nameščene zmogljivosti teh dveh tehnologij so v zadnjih desetih letih drastično upadle, ne le v primerjavi z drugimi viri, ampak tudi v absolutnih številkah. Medtem pa so narasle zmogljivosti obnovljivih virov in zemeljskega plina, ki je tudi edina dovolj prilagodljiva fosilna tehnologija, ki je sposobna reagirati na spremenljivo dobavo energije iz obnovljivih virov.

Problem ni le boj energetskih virov za prednost v omrežju, temveč celotno omrežje kot tako. Prilagoditi ga je treba nestabilnemu dotoku energije iz obnovljivih virov in veliki razpršenosti teh virov. Ali veste, kakšno investicijo v omrežje bi to zahtevalo?

Ocenili smo, da je v zmogljivosti omrežja za prenos elektrike do leta 2030 treba investirati od 70 do 98 milijard evrov. Te investicije so potrebne zaradi boljšega vključevanja obnovljivih virov v omrežje, vendar pa so skladne tudi z evropskim ciljem ustvariti skupni notranji energetski trg. Smiselne so že zato, da se zmanjšajo cene elektrike za potrošnike in izboljša učinkovitost sistema. Z boljšo povezanostjo energetskih sistemov namreč ne bi potrebovali toliko podpornih zmogljivosti, ki so v pripravljenosti in obratujejo na nizki ravni, da bi lahko hitro povečale proizvodnjo energije, če bi pri kakšnem drugem viru prišlo do izpada proizvodnje energije.

Kolikšni vložki v omrežje pa so potrebni za popoln prehod na obnovljive vire?

Evropa ima do leta 2050 na voljo dve možnosti. Če se odločimo, da bomo sami zagotovili vso obnovljivo energijo, potem moramo do takrat v nadgradnjo omrežij investirati od 149 do 173 milijard evrov. Če pa bi del elektrike želeli uvažati iz Severne Afrike, bi potrebovali od 528 do 679 milijard evrov.

Kaj pa, če države ne nadgradijo omrežij? V Sloveniji na primer distributerji nimajo dovolj denarja niti za redno vzdrževanje omrežja. Je stoodstotni prehod na obnovljive vire še vedno mogoč?

Je, vendar bo dražji, saj to pomeni, da bo morala država na svojem ozemlju zagotoviti dovolj podpornih virov za primere izpada proizvodnje energije. Poleg tega bo morala zagotoviti več zmogljivosti za shranjevanje energije. Na voljo bi imeli manj manevrskega prostora za uravnavanje ponudbe in povpraševanja, kar bi povečalo stroške energetskega sistema.

Ali zato, ker ne zagotavljajo stalne proizvodnje energije, obnovljivi viri zahtevajo večje zmožnosti shranjevanja energije?

Shranjevanje je del rešitve. Z analizo smo ugotovili, da bi bila mešanica obnovljivih virov najboljša rešitev. V povezanem sistemu bi dotok energije lahko uravnavali preko regij. Če veter ne bi pihal v Angliji, bi lahko pihal v Španiji in energijo bi v Anglijo dovajali od tam. Oziroma, če v Angliji ne bi pihal veter, bi morda sijalo sonce in zagotavljalo potreben dotok energije.

Poleg tega je pri tem pomembno tudi uravnavanje povpraševanja. Hladilnik, na primer, bi se ob veliki količini vetrne energije v sistemu lahko ohladil za kakšno stopinjo ali dve bolj kot navadno, nato pa ob pomanjkanju energije nehal črpati elektriko iz omrežja in se počasi segrel na običajno temperaturo. Takšna rešitev je možna tudi na ravni industrije. Se pa razvijajo tudi tehnologije shranjevanja obnovljive energije.

Kaj se bo zgodilo, če ne preidemo na obnovljive vire energije? V bistvu me zanima, kako hitri moramo biti pri prehodu.

Če želimo preprečiti podnebne spremembe, moramo biti hitri. IEA (Mednarodna agencija za energijo, op.p.) je lani ocenila, da vsako zamujeno leto v boju proti podnebnim spremembam ta boj globalno podraži za en bilijon evrov. Prav tako bomo imeli z vsakim letom odlašanja manj možnosti za uspeh v tem boju. Ne nazadnje pa bomo imeli vse več težav s cenami goriv oziroma z zagotavljanjem potrebnih količin fosilnih goriv.

Obnovljivi viri energije so ena od rešitev za prehod v nizkoogljično družbo. Kakšen pa je vpliv obnovljivih tehnologij na druge kazalce okolja, na primer na porabo vode, energije, redkih kovin in drugih materialov za njihovo proizvodnjo?

O tem nimamo narejenih celovitih študij. Obstajajo individualne analize za različne tehnologije, ki se včasih osredotočajo le na eno komponento. Mislim, da obstaja samo celovita študija emisij toplogrednih plinov, pri katerih se vsi obnovljivi viri energije odrežejo bolje kot fosilni viri. Porabo drugih naravnih virov je težko oceniti, saj na primer različni proizvajalci fotovoltaične tehnologije uporabljajo različne komponente.

Bom vprašala drugače. Menite, da lahko z obnovljivimi viri rešimo tudi problem prevelikega izkoriščanja naravnih virov, ki v tem trenutku ni trajnostno?

Ne. V teoriji bi z obnovljivimi viri sicer lahko zadostili naši potratni rabi naravnih virov in energije, vendar bi bile negativne posledice za okolje večje. Več obnovljivih virov namestimo, bolj posegamo v okolje. Zato moramo zmanjšati naše potrebe po energiji, EU je že postavila cilj 20-odstotnega zmanjšanja do leta 2020. Kljub temu naše projekcije kažejo, da lahko pri elektriki z vsemi varčevalnimi ukrepi po vsej verjetnosti samo ustalimo njeno porabo na trenutni stopnji, ne moremo pa je zmanjšati.