"Že v letih 2009 in 2010 je zaprlo obratovalnice več kot 12.000 naših članov. Kriza gradbenega sektorja je poleg velikih gradbenih podjetij, kot so Vegrad, SCT in podobni, potopila tudi številne samostojne podjetnike, inštalaterje, električarje itn., ki za svoje storitve ali material niso in tudi ne bodo dobili plačila. Gre za začarani krog, saj je v vsakem velikem gradbenem poslu povezanih petdeset, šestdeset dejavnosti," pravi Grosar.

Najbolj žalostno je, dodaja, da samostojni podjetnik ne more izstopiti iz tega začaranega kroga, vse dokler poseduje kakršnokoli premoženje. "Šele ko zgubi vse, lahko razglasi osebni stečaj in s tem pridobi tudi možnost za uveljavitev socialnih pravic."

Kje vidite rešitev za te ljudi?

Edino možnost vidim v ustanovitvi tako imenovane slabe banke, ki bi omogočila odkup njihovih terjatev in ponovni zagon dejavnosti. Tej ideji so politiki in bankirji sicer prisluhnili, vendar tudi opozorili, da v sedanjih kriznih razmerah ni izvedljiva. V bližnji prihodnosti ne vidim možnosti, da bi se kaj premaknilo, poleg tega so za ustanovitev slabe banke po nekaterih ocenah strokovnih krogov potrebna približno tri leta. Kar pomeni, da lahko v tem času potonejo tudi tisti, ki se še držijo.

Obrtna zbornica Slovenije je prejšnji mesec preklicala državljansko nepokorščino. Je torej vlada za uresničitev zahtev obrti in podjetništva storila dovolj?

Problem vseh teh ukrepov je čas. Zbornica se je tega lotila prepozno, vsaj dve leti prej bi že morali delovati v tej smeri in pritiskati na vlado. Če bi že leta 2008 ali vsaj spomladi 2009 sprejemali te ukrepe, bi marsikaterega od obrtnikov, ki so sedaj na dnu, rešili oziroma mu pomagali preživeti. Sicer pa ocenjujem, da bo del ukrepov, ki se nanašajo na plačilno nedisciplino, vsekakor pripomogel k temu, da jo bodo tisti, ki so v slabem stanju, odnesli malo bolje, kot bi jo.

Še vedno odprt pa je problem na področju sive ekonomije in našega predloga "Vsak račun šteje". Če želimo omejiti sivo ekonomijo na neko razumno raven, moramo spremeniti dohodninsko zakonodajo in spet začeti z zbiranjem računov. To so ugotovili tudi Nemci, ki uvajajo nove olajšave, enako Švedi. Pri nas pa so uradniki na ministrstvu za finance a priori proti, saj ocenjujejo, da bi se zmanjšal priliv iz dohodnine. Pri tem ne upoštevajo, da bi začel prihajati denar, ki ga je zdaj v sivem področju za okoli 6 ali 7 milijard letno.

Zakon o preprečevanju dela na črno je na referendumu padel, umaknjen je tudi zakon o graditvi objektov. Kot kaže, ni volje za zajezitev sive ekonomije.

Napaka pri zakonu o delo na črno je bila storjena že na samem začetku, ko je bila lažno prikazana domnevna prepoved sosedske pomoči. Preslabo se je pojasnilo, da ta zakon že obstaja, da je šlo samo za novelacijo zakona, ki za petkratnik zvišuje kazni in povečuje nadzor. Lažno navajanje, da bo ljudem onemogočeno košenje sosedove trave in podobno, je med ljudmi zasejalo neupravičen strah, saj jim zakon ne bi kratil nobenih pridobljenih pravic.

Tretji segment, kjer pričakujete ukrepanje vlade, je delovnopravna zakonodaja. Tudi tu ni bilo še nič storjenega.

Sindikati, vsaj glede na izjave Dušana Semoliča, vztrajajo pri vseh pridobljenih pravicah. To je nevzdržno, kar bo prej ali slej pokazal čas. Te pravice, ki jih ne poznajo nikjer več in ki še v socializmu niso bile tako velike, povzročajo, da imamo 120.000 brezposelnih.

Kaj pomeni toga delovnopravna zakonodaja za obrtnike?

Odpuščanje je izjemno drago in zapleteno. Če bi ga olajšali, bi marsikdo, ki je na zavodu za zaposlovanje, lažje našel službo, medtem ko jo zdaj lahko dobijo le tisti poklici, ki jih resnično primanjkuje. V OZS smo zahtevali, da se ustanovi tripartitni odpravninski sklad, v katerega bi vsak mesec tretjino plačevala država, tretjino delavec in tretjino delodajalec. Tako ne bi bilo več problemov za odpravnine, delodajalec pa bi odpuščenega delavca tudi veliko lažje spet vzel nazaj.

Kako ocenjujete trenutno stanje na področju obrti in podjetništva, zlasti če primerjamo z letom 2008, in kakšne so perspektive?

Zelo daleč smo od leta 2008. Tudi tisti, ki so se začeli pobirati leta 2009 in lani, še dolgo ne bodo dosegli cen in drugih pogojev, ki so leta 2008 vladali v svetu. Po sesutju trgov se namreč vsi spopadajo z nižanjem stroškov, iskanjem rezerv in veliko manjšo dodano vrednostjo. Ker nimajo rezervnih sredstev, saj so jih porabili za preživetje, so manjše tudi možnosti za vlaganja in prehod na boljšo tehnologijo. Ta sicer je na razpolago, a je zaradi težav pri pridobitvi kreditov dostop do nje skoraj onemogočen.

Kateri segmenti so najbolj ogroženi?

Vsi obrtniki, ki zaposlujejo pet, deset ali več ljudi in so povezani z gradbeništvom, so v zelo slabem stanju. Drugi se že pobirajo in prihajajo na raven iz let 2004, 2005, 2006. Njihova rast in obseg dela se izboljšujeta, a počasi. Kot pozitivno ocenjujem tudi odprtje trga dela v Avstriji in Nemčiji. Kljub nekaterim novim oviram v zakonodaji teh držav računam, da se bodo ti trgi kmalu normalizirali in dokončno sprostili.

Perspektive torej so?

Vsekakor. Nekatere panoge so v vzponu, na primer strojegradnja, kovinskopredelovalna industrija... Pobirajo se zlasti tista podjetja, ki so povezana s tujimi trgi, saj se je v svetu ciklus investicij odprl. V tujini so banke sanirali v potrebnem obsegu, tako da poslujejo pozitivno in omogočajo zagon gospodarstva. Treba je seveda upoštevati, da drugod niso imeli takšnih tajkunskih zgodb kot pri nas.

Če vas prav razumem, bi bilo po vašem mnenju nujno dodatno dokapitalizirati slovenske banke?

Nekaj je treba narediti na bančnem področju, saj je dostop do sredstev tistim, ki jih nujno potrebujejo, še vedno onemogočen. In to je največji problem.