"Ljudje rečejo: 'Saj je le ena pločevinka', a ena pločevinka je zelo pomembna. Ker 99 ni 100 in ta ena pločevinka naredi razliko."

V času, ko pri nas zasmehujemo moč ljudstva z nesmiselnimi političnimi igricami, ki jim rečemo referendumi, je za oskarja nominirani film osvežujoče opozorilo, da ljudje nikdar nismo tako zelo nemočni, da lahko naša vsakodnevna dejanja postanejo nepomembna. Film Lucy Walker se namreč odloči verjeti v moč enega in s svojo vero omreži tudi gledalca v dvorani, ki si po dobri uri in pol usmiljenja, sočutja, smeha in solz (ja, kritiki so v svoji neobčutljivi drži pozabili reči, da je to eden bolj ganljivih filmov zadnjega časa) začne očitati vse tiste krompirjeve lupine, zavite v kulturne strani Dnevnika, ki so končale v rumenem smetnjaku med jogurtovimi lončki.

V prvi vrsti gre pri filmu seveda za recikliranje, za opomin pred zadušitvijo v smeteh, za poziv k racionalnejšemu in bolj etičnemu trošenju (k inteligentni uporabi plastičnih vrečk, recimo, če smo že pri smeteh), v širšem smislu pa tudi za razmislek o našem življenju z naravo, o naši ponižnosti in o zavedanju, da na tem planetu ne bivamo, marveč sobivamo. Hkrati pa je to seveda tudi film o svetovno znanem ameriško-brazilskem umetniku Vicu Munizu, ki se odloči svojo umetnost usmeriti v prid ljudem, ki vsakodnevno brskajo po gorah odpadkov, in ki s svojo socialno angažiranostjo svoje delo na novo osmisli in mu da povsem novo vrednost.

A najpomembnejše sporočilo Življenja na smetišču je nedvomno to, da nihče od nas ni tako majhen, da bi bil lahko neznaten v prizadevanju za preživetje sveta, kot ga poznamo, in da nihče od nas zatorej nima pravice zanemariti, še manj pa zanikati svoje moči in je ne izrabiti v korist boljšega jutri.

V tranzicijskih družbah, kakršna je, denimo, Slovenija, smo ljudje še posebej ujeti v neko skrajno omejeno dojemanje moči posameznika in njegovo politično delovanje radi pojmujemo zgolj kot redno udeležbo na volitvah in referendumih, čeravno je prav ob teh "praznikih demokracij in karnevalih tranzicij" moč ljudstva najbolj podvržena manipulacijam in posledični instrumentalizaciji s strani medijev, političnih strank in drugih interesnih skupin.

Skrajni čas je torej, da tudi pri nas spoznamo, da mora sodobni človek, v kolikor želi resnično uveljavljati svojo voljo, politično delovati vsakodnevno in na vsakem koraku (tu seveda mislim na politiko v najširšem smislu te besede, saj se gredo pri nas ljudje strankarjenja čisto zadosti in čisto povsod). Počasi bi se pač morali zavedati tega, da, na primer, preprosta izbira med tem, ali bomo zelenjavo kupovali v supermarketu ali na trgu pri branjevkah, na naše življenje vpliva veliko bolj neposredno kot to, ali bodo nekakšne arhive odprli ali ne in da je posledično ta odločitev za nas tudi veliko bolj pomembna.

Če se namreč v svoji družbeni angažiranosti omejimo zgolj na odhode na volilna mesta, potem dovoljujemo, da prizorišča našega političnega delovanja izbirajo in tudi nadzirajo drugi, medtem ko za stvari, ki so nam v življenju resnično pomembne, svoje moči ne izkoriščamo in svoje resnične volje ne uveljavljamo.

Lahko seveda čakamo, da bodo do obisti zlobirani ameriški, kitajski, indijski, britanski in brazilski voditelji ustavili segrevanje ozračja, a lahko medtem tudi prenehamo krožiti po mestu z avtomobili na štirikolesni pogon; lahko čakamo, da bodo zlobne multinacionalke zavrle izkoriščanje revnih azijskih in afriških delavcev, lahko pa izdelke podjetij, ki svoje tovarne selijo v revne azijske države, kjer potem otroci delajo za nekaj evrov na mesec, tudi bojkotiramo; lahko čakamo, da Petra Matos spet očisti Slovenijo, lahko pa tudi ne odlagamo na divjih odlagališčih; in da, konec koncev, lahko tudi čakamo, da država uredi delo na črno, lahko pa od avtomehanika tudi zahtevamo račun za opravljeno storitev.

Ker 99 ni 100 in ker vsaka pločevinka šteje, bi rekel Valter, ki je trideset let pobiral pločevinke, ki so jih ljudje po nemarnem odvrgli med ostanke kosila, papirnate robčke in stare obleke, in je zato danes, po njegovi zaslugi, največji kup smeti na svetu veliko manjši, kot bi bil sicer. Valter je pač vedel, da človek ni politično bitje le takrat, ko ima volilno pravico, temveč kadarkoli se v življenju odloča po svoji vesti in sledi svojemu prepričanju.

In morda je čas, da se vsi mi začnemo spraševati: Si umivam lase s šamponom iz naravnih sestavin? Pustim teči pitno vodo, medtem ko si umivam zobe? Jem za zajtrk jajca s pašne reje? Ločujem odpadke? Mi je pomembno, kdo šiva obleke, ki jih oblečem? Podpiram pravično trgovino? Se peljem v službo s kolesom? Ugašam luči za seboj? Si snamem film z interneta? Živim v energetsko varčni hiši?

Superreferendum se ne zgodi le enkrat vsakih dvajset let, temveč se zgodi vsak dan. Vprašanje je le, ali se ga vi vsak dan udeležite.