Moški modeli so se tako pojavljali le občasno in v anonimnosti, nato pa je pritisk potrošništva sprožil množično oglaševanje predvsem kozmetičnih izdelkov za moške, kjer je dotlej vladala ekonomska vrzel. Pod geslom, da morata oba spola stremeti k čim večji fizični popolnosti, je kapitalizem začel tudi močnejšemu spolu prodajati parfume, dizajnerska oblačila in celo kreme proti celulitu.

"Kapital je v hiperpotrošništvu vsaj do neke mere slep in skuša izkoristiti vse vire, moški pa so relativno svež in neeksploatiran segment. Gre pač za upravljanje teles z mehkimi sredstvi, zlasti skozi norme seksualizacije, se pravi s predpisi, kaj naj bi bilo spolno privlačno," razlog za podaljšanje verige moških supermodelov ob koncu prejšnjega stoletja pojasnjuje antropologinja in sociologinja dr. Renata Šribar.

Iz anonimnosti na Times Square

Preden so nastopila sedemdeseta, so bili moški manekeni bolj ali manj anonimne figure ali živi rekviziti, ki so zapolnjevali kuliso oglasov, v katerih so glavne vloge pripadle ženskim modelom. Eden vidnejših manekenov nekdanje Jugoslavije, Rok Lasan, ki je na pot modela stopil leta 1967, pravi, da so bili moški, ki so se odločili za ta poklic, v tistem času v absolutni manjšini, nihče med njimi pa si ni prislužil statusa zvezdnika. "Konkurenca med manekeni ni bila tako huda. Tudi ko so prihajali novi obrazi, smo najboljši vedno dobili delo," pravi in dodaja, da je bilo mogoče preživeti tudi zgolj s prihodki od manekenstva.

Kot prvi moški supermodel je vzniknil Joe McDonald, med pionirje tega posla pa se uvršča tudi Jeff Aquillon, ki ga je leta 1978 v fokus svojega fotografskega objektiva postavil Bruce Weber. V osemdesetih letih so modni oblikovalci, kot so Calvin Klein, Tom Ford ali na primer Dolce&Gabanna, začeli v oglase za svoje kreacije pogosteje potiskati tudi telesa postavnih moških.

Prvim moškim fotomodelom je bila neredko prilepljena etiketa "gej", saj je bila družbi nekako tuja ideja, da je moško telo objekt pogledov, še posebej pogledov drugih heteroseksualnih moških, in da je lepota njegov največji ali celo edini atribut. Fotografije razgaljenih izklesanih moških "skulptur" so bile tako sprva namenjene predvsem homoseksualni populaciji, šele kasneje je ikonografijo gejevske subkulture posvojila tudi modna industrija. Kot v delu V imenu lepote ugotavlja dr. Metka Kuhar, pa so moški v oglasih še vedno povečini predstavljeni v akciji, kot delujoči ali kot subjekti, ki jih je fotografski objektiv ujel le slučajno, kot denimo med britjem, tuširanjem ali športno dejavnostjo. Velikokrat pa neposredno strmijo v opazovalca, s čimer zanikajo vlogo razstavnega eksponata, saj so oni tisti, ki "gledajo".

Nekaj več pozornosti pa tudi spoštovanja javnosti so si fantje v svetu mode izborili šele v devetdesetih. Mark Vanderloo, prvi temnopolti supermodel Tyson Beckford, predvsem pa Marcus Schenkenberg, ki je z oglasom iz leta 1990, na katerem pozira v belih spodnjicah Calvina Kleina, začrtal novo percepcijo moškega telesa, so se po priljubljenosti prerinili vsaj v bližino ženskih kolegic, čeprav še zdaleč niso dosegli statusa, kot so ga imele denimo Naomi Campbell, Cindy Crawford ali Claudia Schiffer. To se je zrcalilo tudi v njihovih honorarjih, saj so bili ti praviloma kar polovični v primerjavi z ženskimi sprehajalkami po modnih stezah. "Razumem, da ljudje raje občudujejo Claudio Schiffer, toda hkrati se sprašujem, kaj bi lahko Linda (Evangelista), Naomi (Campbell) ali Christy (Turlington) počele takšnega, česar moški ne moremo," je v enem izmed intervjujev za New York Magazine izjavil Vanderloo.

Čeprav so manekeni še vedno v senci stanovskih kolegic nasprotnega spola, pa so pridobili status nepogrešljivih akterjev v modni areni, saj je potrošništvo v zadnjem desetletju močno povečalo kvadraturo izložbe izdelkov za moške. Zgolj z delom na slovenskem trgu sicer ni mogoče preživeti v tem poklicu, saj so honorarji precej skopi, preboj na modne steze v tujini pa tudi moškim omogoča, da se profesionalno posvetijo tej panogi ter živijo zgolj na račun manekenskih storitev. "Čeprav se v Sloveniji na vsakem koraku govori o 'manekenih', je to precej zlorabljena beseda, saj moških, ki bi se pri nas profesionalno ukvarjali s tem poslom, dejansko ni," razlaga naš najuspešnejši fotomodel Alen Kobilica, ki se je z oglasom za ure Bulova prebil tudi na oglasne panoje newyorškega Times Squara, sicer pa so ga pod svoje zavetje vzele velike modne hiše, kot so Giorgio Armani, Gianfranco Ferre, Fendi ali Krizia. Pod okriljem njegove agencije Alen Kobilica Models se kali tudi kar nekaj obetavnih modelov - na lanskem milanskem tednu mode je na primer Anže Mežan delal za Giorgia Armanija, Samuel Paljk za Emporio Armani, Branko Maselj pa za Etro in Diesel -, toda ti fantje hodijo po meji profesionalizma, saj denarja ne služijo le s poziranjem.

In kateri manekeni so trenutno najbolj zaželeno "blago"? Sledeč spletni strani models.com, ki redno sestavlja lestvice najbolj iskanih v modni sferi, je ta hip na vrhu dvajsetletni Francoz Baptiste Giabiconi, ki je že zastopal prestižne znamke, kot sta Fendi in Channel, modni guru Karl Lagerfeld, sicer tudi zasebno njegov partner, pa ga je označil za moško Gisele Bundchen. Mlademu Francozu sledita Američan Sean O'Pry, čigar lepoto nekateri enačijo s perfekcijo renesančnih kipov, in Kanadčan Simon Nessman, ki se ponaša s klasičnim videzom.

Neomejen rok trajanja

"Modni strokovnjaki so me opazili v gledališču, saj sem sprva deloval kot amaterski igralec. Takrat še ni bilo manekenskih šol, temveč so nas posamezniki učili zgolj primerne in lepe hoje, v kolikšni meri ti je ta zlezla pod kožo, pa je bilo seveda odvisno od tvojega truda. Prvo delo modela sem opravljal v času velikega sejma v Kranju, kjer so revije dva tedna potekale dvakrat dnevno. Ko sem bil tu opažen, so povabila avtomatsko začela deževati tudi od drugod, zato se mi ni bilo treba udeleževati castingov. Nekakšno prelomnico pa je zame predstavljal ljubljanski sejem mode, na katerem so oko name vrgli tudi poslovneži iz drugih republik, tako da sem začel redno potovati v Beograd, Zagreb, Split ali Dubrovnik," svoj vzpon v svetu mode opisuje Rok Lasan. Dodaja še, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih, tako kot danes, na modni brvi potekal le del posla, zato se je njegova podoba pojavljala tudi na prospektih, plakatih in v reklamnih filmih. Televizija Slovenija je v tistem času pripravljala tudi posebne modne oddaje, pri nastajanju katerih je sodeloval pet let.

Čeprav je tudi danes med fanti v modnem ringu konkurenca manjša kot pri dekletih, to še ne pomeni, da je boj za delo kaj manj silovit, saj je tržišče na tem predelu bolj tesno. Pred vrati najprestižnejših modnih hiš se tako običajno vijejo dolge kolone. Na Armanijevih castingih se drenja krepko preko tisoč modelov z vsega sveta, čeprav se izbora udeležijo le povabljeni. Manekeni pa se za delo pri velikem italijanskem kreatorju ne prerivajo le zato, ker se uvršča med oblikovalsko smetano, temveč tudi, ker profesionalno sodeluje pri celotnem procesu - sam osebno izbere svoje modele, jim v zaodrju popravlja obleke ter stoji ob strani vse do trenutka, ko stopijo pred gledalce -, medtem ko se večina drugih oblikovalcev zgolj prikloni ob koncu modne revije.

Tudi v svetu moške mode je veliko zavrnitev, res pa je, da ko se fantje enkrat prerinejo med elito, tam lažje obstanejo kot ženske, saj za slednje pogosteje velja, da jih hitro označijo kot "zguljen material". Poleg tega le peščica fantov zares zna koketirati s kamero, zato jih, ko fotografi odkrijejo tovrsten talent, zlepa ne spustijo izpred objektiva. Alen Kobilica poudarja, da čustvena in socialna inteligenca v tem poklicu pravzaprav odigrata odločilno vlogo: "Ko se prebiješ skozi sito vizualnih standardov, je pomembno, kakšno energijo pokažeš pred fotoaparatom, kako reagiraš na okolico ali kako komuniciraš z drugimi. Največja napaka, ki jo modeli delajo, je ta, da pred naročnike razgrnejo svoj 'book' in rečejo 'poglejte me'." Modni najemodajalci torej ne pričakujejo zgolj privlačne lupine, temveč tudi karizmatično vsebino.

Čeprav še vedno velja, da so manekenke v višjem plačilnem razredu kot njihovi moški stanovski kolegi, imajo te krajši rok trajanja. Izdelke, ki jih načeloma promovirajo moški, kot so na primer luksuzni avtomobili ali jadrnice, si večina populacije lahko privošči šele nekje med tridesetim in petdesetim letom starosti. Ker pa se kupec seveda želi poistovetiti s figuro iz oglasa, bo prej nasedel reklami, ki v glavno vlogo postavlja model v zrelih letih. Tako lahko moški v štiridesetih, petdesetih ali celo šestdesetih letih, ki se postarajo na šarmanten in zdrav način, še vedno pritegnejo številne poglede. Ovira niso niti sivi lasje ali gubice. Zaradi demografskih sprememb ali tako imenovanega "sivenja" Zahoda si bo moral kapitalizem bržkone omisliti nove strategije trženja, ki po v vsej verjetnosti vodijo ravno v smeri starejših modelov.

Klasični moški nadvladajo tetovirane upornike

"Maneken je vedno moral imeti potrebno ustrezno višino in primerno telesno razvitost, tako kot danes pa so se tudi v mojem času menjavali telesni tipi glede na to, kako se je spreminjala moda," pravi Rok Lasan. Tja do štiridesetih let so v oglasih Ralpha Laurena in Hugha Bossa dominirali modeli, ki so videz ohranjali na presečišču klasične lepote, šarma in elegance. Kasneje je prostor v oglasih vse bolj zasedala mišična masa, ki je ekstremizem dosegla v osemdesetih in devetdesetih letih. Takšen "bodybuilderski" trend se je v tem obdobju zabetoniral zaradi prevladujočega mnenja, da je rast mišic posledica tedaj cenjenega fizičnega dela. Ko so poklici, ki terjajo fizično moč, začeli vse bolj ponikati, so se tudi na modnih brveh začela sprehajati manj agresivna, včasih celo koščena moška telesa, ki pa v času ekonomske krize niso ravno najboljša vaba za kupce.

Androgini, poženščeni fantje, anoreksični modeli z udrtimi lici ali na drugi strani moški z uporniško "fasado" v modnem svetu veljajo za "dekleta za eno noč", saj stare trende skoraj vsako sezono izpodrivajo nove smernice, s katerimi skušajo blagovne hiše vedno znova licitirati za čim večjo pozornost potrošnikov. Na letošnjem modnem dogodku v brazilskem Riu de Janeiru je poglede nase pritegoval kanadski maneken Rick Genest, ki ima večji del telesa poslikan v stilu razpadajočega trupla. Svojo groteskno podobo je med drugim razstavil tudi v videospotu Lady Gaga za pesem Born This Way. "Visoka moda si za razliko od bolj dostopnih blagovnih znamk lahko privošči snovanje promocije z infantilnimi videzi ali v androginem slogu, saj stavi predvsem na preseganje vsakdanjega, pričakovanega," pojasnjuje Šribarjeva.

Omenjene trendovske fante, ki običajno hitro izpuhtijo v pozabo, povečini nadvladajo klasični moški, ki funkcionirajo v kateremkoli obdobju. Pravi zadetek pa so moški, ki so sicer obdarjeni s klasično lepoto, a jim videz dopušča, da od časa do časa preskočijo tudi na trendovsko stran ograde, saj ti osvojijo večji del poslov. "Znotraj modne sfere je najslabše, da tvoj videz popredalčkajo, saj si potem prikrajšan za marsikatero delo. Mislim, da mi je vedno uspevalo slalomirati med trendovskim in klasičnim videzom, zaradi česar sem lahko predstavljal tako postavnega fanta v kopalkah, mladega očka kot prestižni nakit," o svojih izkušnjah razlaga Alen Kobilica.

Naš najuspešnejši fotomodel poudarja še, da v areni moške mode ni priporočljivo riniti v ekstreme: ne v smeri stradanja ne prenapihnjenih mišic ali plastičnega, "lutkastega" videza, model pa ne sme biti niti previsok (idealna višina se giblje med 184 in 188 centimetri). Anoreksija je med moškimi manekeni sicer prej izjema kot pravilo, veliko več jih je zmotno prepričanih, da bodo dizajnerje pritegnili s trdim delom v fitnesu ali celo jemanjem steroidov. "Modne brvi so rezervirane predvsem za zdrava, atletska, izklesana telesa, ki izžarevajo naraven videz," formulo za uspeh ponudi manekenski veteran. V moški modi tako povečini ni prostora niti za "heroinski šik" v stilu Kate Moss.

"Ozrite se v preteklost in ugotovili boste, da je družba v času krize želela gledati močne moške. Tudi danes si ljudje v oglasih želijo videti moške, ki so dovolj stari, da lahko volijo, ne pa šestnajstletnikov, na katerih so obešene obleke," je v enem izmed nedavnih intervjujev za New York Times dejal Jim Nelson, urednik modne revije GQ. Njegovo razlago na teoretski ravni podkrepi tudi Renata Šribar: "Metroseksualca dandanes izpodriva 'nadseksualec', trendovski moški, ki pa izpostavlja tradicionalne 'moške' lastnosti ter ob tem daje jasne znake, da je heteroseksualec. 'Nadseksualec' ima dvojno funkcijo. V globalno depresivni situaciji oživlja domnevno prave lastnosti moškega ter s tem povratkom k rigidnim spolnim normam posreduje namišljen občutek varnosti. Hkrati pa vzbuja neko zavajajoče upanje na lepšo prihodnost, saj vsaj ta hip vizija boljše družbe nima neke stvarne osnove. Skratka, ko analiziramo tipe moških, ki trenutno dominirajo na modnih brveh, moramo poleg razrednih skupin in starostnih kohort, na katere se sklicuje moda, upoštevati še širše družbene okoliščine ter zgodovinske reference konceptov, ki se v njej pojavljajo."