Po znanje v Anglijo

Da kolonializma pravzaprav nismo vrgli na tisti del smetišča zgodovine, kjer odlagamo najbolj sramotni del preteklosti sveta, ampak smo mu samo spremenili videz in obliko, je pravzaprav znano. Samo pogovarjamo se o tem neradi. Ena najbolj razprostranjenih oblik kolonializma, ki ga bogati še vedno izvajajo pod pretvezo pomoči nerazvitim, je odliv možganov. Kjerkoli razviti v državah, kjer je mesečna plača 50 evrov pravo bogastvo, najdejo kakšnega pametnega šolarja, mu velikodušno ponudijo nadaljnje šolanje oziroma študij na uglednih univerzah. Človeku se oko kar zarosi, ko vidi to nesebično pomoč ubogim, da njihovi talenti ne propadejo; da obetaven kemik ali jedrski fizik ne konča v neki blatni čumnati, kjer šivajo fuzbalske žoge za svetovno prvenstvo.

Plačajo jim letalo, dajo štipendijo, najboljše študijske pogoje, dobre profesorje za individualno delo, pripeljejo v sam vrh znanosti, potem pa jim ponudijo še službo, kajti res bi bilo škoda tega razkošnega znanja za tam neki Bangladeš, Sierra Leone ali Haiti, ki bodo ostali znanstvene in razvojne črne luknje še nekaj tisočletij. Da o travmah, ki bi jih utrpeli takšni znanstveniki z vračanjem v domovine s praviloma represivnimi in nedemokratičnimi režimi na oblasti, ne izgubljamo besed. Toda obstaja eno področje šolanja, ki mu res ni mogoče očitati neokolonialističnega zlorabljanja intelektualnih potencialov nerazvitih držav. To je šolanje častnikov iz držav s svetovne gospodarske in demokratične periferije na nekaterih britanskih univerzah. In kdo je pri tem ponosni zastavonoša? Velika Britanija, hram, če ne že zibelka demokracije. Ni jim bilo žal sredstev (bilo je all-inclusive), da so v šestih letih samo na univerzo sv. Janeza v Yorkshiru pripeljali 500 tujih častnikov, kjer so na samem izviru vojaške in demokratične modrosti srebljali prepotrebna znanja, ki jim jih doma niso mogli ponuditi.

Pa še prave angleščine so se lahko naučili, da so lažje komunicirali s svojimi podrejenimi in nastopali na tujih televizijah. Tam so bili med drugimi dva sudanska brigadna generala, šest kitajskih častnikov s polkovnikom na čelu, skupina libijskih častnikov, pa nekaj iz Uzbekistana, Jemna, Alžirije in Egipta. Toda, kar je najbolj pomembno, Britanci niso neokolonialistično zlorabili svoje moči in denarja ter jih s sladkimi obljubami o boljšem življenju obdržali, da bi se za britansko krono bojevali za manj denarja, kot to počnejo britanski častniki, ampak so jih lepo vrnili domov. Tam so potem lahko, kot smo videli, vse to pestro znanje uporabili za učinkovito zatiranje notranjega sovražnika legalnih in legitimnih demokratičnih režimov, kot so Mubarakov, Gadafijev, Salehov, Baširjev... Že po tem, kako so treskali po protestnikih v Kairu, Bengaziju, Pekingu ali Kartumu, je bilo očitno, da gre za novo generacijo kakovostnih častnikov z britanskim vojaškim, sociološkim, pravnim in jezikovnim znanjem. Prav očarljivo jih je bilo slišati, kako v oxfordski angleščini pojasnjujejo tujim novinarjem, da bodo protestnike, ki ogrožajo demokratični režim, razvoj države in njen ugleden mednarodni položaj, strli z vsemi sredstvi. Videlo se je, da fantje posel - mlatenje, streljanje, davljenje in zapiranje demonstrantov - obvladajo povsem v skladu z otoškim pojmovanje demokracije ter z angleško umirjenostjo, cinizmom in humorjem. Britancem ni preostalo drugega, kot da so zavaljeni v fotelj pred televizijo, s čajem in piškotki na mizici, občudovali rezultate šolanja častnikov iz prijateljskih držav. In zadovoljno mrmrali: "Kar Britanci Janezka naučimo, to Janezek zna!"

Bolj poceni ne gre

Ni panike, so rekli evropski ekonomski in poslovni veleumi, ko so ugotovili, da hočejo evropski delavci za mesečno delo celo osemsto evrov plače. Ob svetem nikoli, so rekli nosilci zvenečih naslovov iz šol, kot so London School of Economics (tam je tudi Saif Gadafi dobil diplomo, čeprav je imel od vseh predmetov najraje Londonski pubi v živo), Harvard, MBA, in proizvodnjo preselili na Kitajsko. Tam delajo za 20 evrov mesečno, tiho so, ne stavkajo, regresa ni, božičnice pa tudi ne, saj božiča ne praznujejo. Je pa res, da se prav vseh poslov ne da prenesti na Kitajsko. Denimo, da bi avtoceste naredili v Čengduju, potem pa z vlakom in ladjo kilometer dolge kose prepeljali na staro (in utrujeno) celino in jih tu montirali. Ne rečem, da kakšen ekonomistični skoraj nobelovec ni že razmišljal o tej najcenejši možnosti, a dokler ne razrešijo nekaj tehničnih problemov, so Poljaki našli vsaj začasno cenovno fantastično rešitev. Del avtoceste med Lodžem in Varšavo, ki mora biti končan do konca leta oziroma nared za evropsko nogometno prvenstvo, so dali narediti - Kitajcem. To je bil posel stoletja. Kitajci so na mednarodnem razpisu razsuli evropske cestograditelje na prafaktorje. Ponudili so ceno za kilometer za Guinnessovo knjigo rekordov; piškavih 6 milijonov evrov za tisoč metrov.

Povoženi EU-gradbinci, ki so ponujali z vsemi popusti dvakrat višjo ceno, so se držali za glavo, ker da kitajska ponudba, so razlagali, sodi v znanstveno fantastiko (čutite v tej trditvi evroljubosumje?). Poljski politiki in gospodarstveniki pa so skakali od veselja kot Lolek in Bolek, ko ujameta ribo. Kitajci povrhu vsega niso pripeljali milijona svojih poceni delavcev, ampak so kopico podizvajalskih del dali poljskim družbam. In kako Kitajci lahko, mi Evropejci pa ne? Preprosto. Tako preprosto, da se poljski politični in gospodarski vrh zdaj držita za glavo. Naredili so manj, kot je dogovorjeno.V gradnji so uporabljali vse slabše materiale, potem pa so varčevali - malo bolj plitva drenaža, malo tanjša asfaltna plast, malo manj cmenta in več peska, pa gre. Na koncu pa poljskim podizvajalcem niso dali niti evra. In kljub temu avtocesta niti v sanjah ne bo dokončana v roku. Razen če Poljaki ne posežejo globoko v proračun, pomagajo Kitajcem, da s poljskim denarjem naredijo kilometer za 6 milijonov, ali pa naročijo evropskega kot žafran dragega izvajalca. Menda je tako nekako zapisano v Konfucijevih modrostih, razlagajo kitajski cestograditelji in se skrivnostno smehljajo. Kdo je kriv Poljakom, mar bi za gradnjo izbrali SCT.