Leta 2011 nam je novo grozljivko s še bolj nejasnim scenarijem pripravila kar prehranjevalna veriga. Zlobec je ponovno zelenjava, le da tokrat vsej znanstveni skupnosti Evrope ne uspe ugotoviti, ali smrt prihaja s kumaro, solato ali kalčki. Če zelenjavni nabor omejimo. A v neverjetnem obratu usode kot žrtev prehranjevalne verige ni prikazan potrošnik, pač pa kmet, ki je pridelal ubijalsko kumaro. Ali kalčke. Ali solato. Evropska komisija ponuja španskim kmetom 210 milijonov evrov "kompenzacij" za zelenjavo, ki je ne morejo prodati, ker so potrošniki izgubili zaupanje v njeno neoporečnost - resda z veliko pomočjo nemške vlade, ki je s prstom najprej pokazala na španske kumare, nato na nemške kalčke, v četrtek pa se je kot nov falot pojavil že nizozemski pesni kalček - potrošnik, ki je bil morebiti izpostavljen okuženi zelenjavi, pa je izginil iz velikega kadra. Vsaj v Evropski uniji.

Mnogi so odločitev Rusije, da prepove uvoz sadja in zelenjave iz EU, videli kot izrazito politično odločitev, ki je bila skrajno neproporcionalna glede na razširjenost okužbe z bakterijo, predvsem pa glede na stroge standarde, ki naj bi glede varnosti hrane veljali v EU. Ko je odločitev Rusije v Bruslju branil veleposlanik Vladimir Chizhov, je dejal, da ni težava v ruski prepovedi, pač pa v "EU-coli". Okužbe v številnih evropskih državah na eni strani ter molk ali vsaj pomanjkljive informacije o viru okužbe na drugi strani pa Rusije vsekakor ne navdajajo z zaupanjem v evropsko zelenjavo. Veleposlanik je spomnil še na bistvo, ki ga je EU nekje na poti do kompenzacij za kmete izgubila iz vidnega polja. "Sočustvujem z evropskimi kmeti, ki izgubljajo denar, a nobena materialna izguba se ne more primerjati z izgubo človeškega življenja," je dejal Chizhov. Ali z izgubo 30 življenj, če smo natančni.

Je bila torej odločitev Rusije resnično tako "pretirano ostra"? V času globalizirane distribucije hrane in nadnacionalnih trgovskih mrež je previdnost Rusije pravzaprav povsem na mestu. Navsezadnje je še zelo svež spomin na z dioksinom okužena jajca. Okužena nemška jajca - upravičeno se lahko vprašamo, ali so jedrske elektrarne resnično največji problem Nemčije - so romala najprej na Nizozemsko, kjer so jih predelali v jajčni prah, tega pa med drugim poslali v Veliko Britanijo, kjer sta jih dve podjetji uporabili pri pripravi instantne hrane. Dobro utečen trgovski stroj je to hrano spravil na police največjih supermarketov, ti pa med kupce, še preden so evropski uradniki sešteli vse člene v verigi in ugotovili, kje je končal dioksinski prah. Celo britanski prehranski nadzorniki so morali priznati, da je večina izdelkov v času, ko so povezovali niti, končala v želodcih Britancev, prepričanih, da jih njihova država, predvsem pa nadzorne institucije branijo prav pred takšnimi neumnostmi. Če odmislimo okuženost jajc, bi lahko bila ta zgodba prepisana iz propagandnega letaka evropske komisije, ki kuje v zvezde enotni trg EU in prost pretok blaga in storitev. A dejstvo je, da je pot od njive do krožnika - ali od vil do vilic, kakor vam je ljubše - prekratka in preveč prepredena za učinkovit nadzor. V ruskem primeru se je treba prej vprašati, ali ni prav prepoved uvoza zelenjave z območja, po katerem mori nevarni sev bakterije E.coli, nekaj, kar državljan pričakuje od svoje države? Ali ni prav takšna prepoved prava pot k pričakovanju vsakega potrošnika, da je vinaigrette (in morda kakšen peščen drobec) edini dodatek njegovi solati?

Svet je sicer že navajen panik, pri katerih na koncu vedno nekdo zasluži. Bodisi kompenzirani kmetje, bodisi trgovci, ki se prerinejo do cenejše hrane, bodisi farmacevtska industrija, ki ve, da za vsako bolezen raste rož'ca, ki jo nato z lahkoto prodajo vladam. Leta 2003 so znanstveniki z grozo v očeh opozarjali svet, da prihaja sars - ta neverjetna okužba pljuč, ki bo kot v filmu katastrofe zdesetkala svetovno prebivalstvo. Nato so na Kitajskem lokalni šamani ugotovili, da se sars prenaša celo z bananami. V s paniko pognojenem ozračju se je teorija nemudoma prijela in tudi vladna pojasnila, da sadje - ne eksotično ne kakšno drugo - te bakterije ne more prenašati, niso povsem pomirila lokalcev. Banane so za kar precej časa izginile z jedilnika, a kljub skoraj idiotskim obtožbam, ki so povzročile milijonsko škodo trgovcem z bananami, ti niso bili deležni kakšne vladne finančne injekcije. Le nekaj mesecev kasneje je Kitajce ponovno napadla množična histerija: tokrat naj bi eden izmed proizvajalcev rezancev pri proizvodnji uporabljal maščobe, ki naj bi jih izsesal iz trupel v lokalni mrtvašnici. Kar je bila seveda neumnost, a je moral proizvajalec plačati celostranski oglas v časopisu, v katerem je z znanstveno raziskavo dokazoval, da v rezancih ni nič človeškega. Vsaj ne namenoma...

Februarja 1998 je iz sodne dvorane v teksaškem Amarillu izstopila nasmejana Oprah Winfrey, saj se je izognila plačilu večmilijonske odškodnine, ki sta jo zahtevala Paul Engler in skupina govedorejcev. Oprah je namreč dve leti poprej gostila skesanega nekdanjega govedorejca, ki je javnosti povedal, kaj vse rejci zmeljejo in primešajo krmi za govedo. Recimo samo, da dobi recikliranje ob branju seznama "dodatkov" povsem nov pomen... Leto 1996 že tako ni bilo najbolj naklonjeno govedorejcem, izjava kraljice pogovornih oddaj, da "v življenju ne bo več zagrizla v sočen hamburger", pa je po mnenju Englerja povzročila najhujši padec prodaje govejega mesa v ZDA v desetih letih. O recepturi krme, ki je sprožala gnus med porabniki mesa, seveda ni bil pripravljen debatirati...

Večina prehranskih panik, ko s krožnikov izginja enkrat zelenjava, enkrat meso, ima skupni imenovalec - kmetijstvo. Industrializirano in globalizirano kmetijstvo je prisiljeno v proizvodnjo vedno večjih količin hrane, a s čim nižjimi stroški. Zato so pripravljeni ubirati tudi bližnjice in se zatekati k bolj intenzivni pridelavi, kar pa s seboj prinese tudi večja tveganja za zdravje in varnost ljudi. Strupi, gensko spremenjena hrana in dodatki h krmi - predvsem enormne količine antibiotikov, ki končajo nepredelani v tkivu živali in na naših krožnikih - prinašajo tudi neobvladljive bakterije. Med njimi tudi E.coli.

"Evropski trg je upadel za dve tretjini, sadje in zelenjavo pa je sedaj v EU skoraj nemogoče prodati. Kmetje so se znašli v tem položaju brez lastne krivde," je svoje kolege v sredo prepričeval madžarski kmetijski minister Sandor Fazekas. Tedenske izgube kmetov so resnično ogromne - samo španski pridelovalci naj bi tedensko izgubili 200 milijonov evrov -, a govoriti, da krivde za pojav bakterije ni mogoče pripisati kmetom, je kljub vsemu žaljivo za intelekt povprečnega potrošnika. Dejstvo je, da so kmetje močna politična sila tako v državah članicah kot v Bruslju, in dejstvo je, da 35 odstotkov evropskega proračuna pogoltnejo subvencije in druga plačila v kmetijstvu.

Težava potrošnikov v tem primeru je preprosta: prepričani smo, da je hrana varna, da imajo nacionalne in transnacionalne institucije vse pod nadzorom, da so pravila tako rigorozna, da bakterije nimajo nobenih resnih možnosti za zmago in prodor mimo obrambne linije do naših krožnikov. Ko se zgodi dioksin/BSE/E.coli in kar je še zdravju nevarnih anomalij, potrošnika vse prerado uspava prepričanje, da sistem hitrega obveščanja, s katerim se rada pohvali EU, deluje in da bo izvirni greh hitro odkrit, naša hrana pa ponovno varna. Tako nam je lažje, tako nam je prihranjeno vznemirjanje, ko brskamo med zelenjavo v supermarketih, prepričanje, da sistem deluje, nam ohranja zdravo pamet. A nadzor ni popoln. Pravzaprav je izjemno pomanjkljiv. Medtem ko govori o "biološki varnosti" in "točkah kontrole", prepušča prehranski industriji veliko samoregulacije. Ves postopek nadzora temelji na podmeni, da so pridelovalci in predelovalci dejansko naredili tisto, kar trdijo, da so naredili. Da so torej preverili mikrobiološko neoporečnost vode, s katero so oprali pakirano zelenjavo. Da v zadnjem tednu pred žetvijo niso pridelka zasuli s pesticidi. Da vedo, s kakšno vodo namakajo svoja polja...

Dr. Guenael Rodier, ki je pri Svetovni zdravstveni organizaciji zadolžen za nadzor nad nalezljivimi boleznimi, pravi, da se čas za nemške iskalce vira okužbe nevarno hitro izteka. Če do ponedeljka ne bodo odkrili vira okužbe, ga najverjetneje nikoli ne bodo. Ta trenutek ni dejavnika v verigi od vil do vilic, ki bi si želel odkritja vira. Bolj jim ustreza meglica nejasnosti, v kateri lahko s prstom kažejo drug na drugega.