Požrtvovalnost, ljubezen, sočutje in prizanesljivost so pristne človeške lastnosti, ki bi jih morali negovati. Znebiti se morate ljubosumja, sovraštva, ega in jeze, saj so to živalska nagnjenja.

Sathya Sai Baba

Menim, da vem nekaj malega o življenju in delu Sri Sathye Sai Babe, zato si dovoljujem napisati nekatere dopolnitve k članku, objavljenemu v Objektivu 30. aprila 2011. Članek je navajal predvsem izjave velikega nasprotnika Sai Babe, Indijca Basave Premananda, ki si je vse življenje prizadeval, da bi mu dokazal pedofilstvo, prevare in tajkunstvo. Podatki so dostopni na internetu. Naslov "Bog, ki je umrl prezgodaj" je zavajajoč, saj je Sri Sathya Sai Baba umrl v starosti, ki jo je napovedal. Po hindujskem, lunarnem štetju je umrl približno v 95. letu. Vsa leta se je v njegovem ašramu trlo ljudi. Dvakrat dnevno se je na njegovih daršanih zbralo od pet do deset tisoč ljudi, ob praznovanju božiča okoli trideset tisoč, na praznovanjih njegovega rojstnega dne in ob velikih hindujskih praznikih pa tudi več kot pol milijona. V majhni vasici Puttaparthi, ki šteje nekaj sto prebivalcev! In vsa ta množica naj bi se okoli njega trla in pripotovala v odročni Puttaparthi samo zaradi nekaterih "čudežev", ki jih je bil sposoben? V teh "čarovnijah" ga prekašajo najmanj trije znani "čarovniki": Houdini, David Copperfield in trenutno najbolj popularni Criss Angel. A se okoli njih niso in se ne zbirajo množice oboževalcev. Je že moral ta gospod v Indiji znati in vedeti nekaj več, da so k njemu prihajali ljudje z vsega sveta. Nekateri vsako leto, nekateri so se v Puttaparthi preprosto preselili, revni sloji Indijcev pa so s pomočjo cele vasi zbrali denar za enega svojih sovaščanov, da je k njemu potoval tudi v njihovem imenu. Neka skupina Indijcev je tedne dolgo pešačila iz svojega kraja ob vznožju himalajskega pogorja do ašrama Sai Babe. Ker pač niso imeli denarja za prevoz. Toliko truda samo zaradi nekaj ogrlic in prstanov? Indijci in mnogi njegovi sledniki Sai Babo neizmerno obožujejo in zanje je bil v resnici bog. To oboževanje je nam, naši kulturi, tuje. A je vseeno naredil velik vtis na mnoge zahodnjake, pravzaprav so ga oni s svojimi knjigami in pričevanji predstavili vsemu svetu. Pa to niso ljudje s hudimi osebnimi problemi, ampak doktorji, znanstveniki in strokovnjaki v svojih poklicih. Hočem reči, niso motene osebnosti! Sai Babi so donacije darovali predvsem zahodnjaki. Izognila se bom veliki duhovni zapuščini, ki jo je zapustil svetu, in se osredotočila samo na tisti njegov "čudež, ki je največji", ki "je težak več kot šest milijard evrov, kolikor je vredno njegovo premoženje". Svoj "finančni čudež" je Sri Sathya Sai Baba začel pri štirinajstih letih in končal v petinosemdesetem letu starosti. Bom ostala kar pri našem, solarnem štetju let. V dobro ljudi je deloval skoraj dvainsedemdeset let. Začela bom z najpomembnejšim. S pitno vodo. Gradnje infrastrukture za oskrbo s pitno vodo se je lotil že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v rodnem Puttaparthiju, intenzivno pa v letu 1994 s projektom, ko je napeljal vodovod v več kot 730 vaseh na območju Anantapurja. V podjetju, ki te vodovode vzdržuje, se je zaposlilo več sto ljudi. Samo v tem okrožju je 43 bazenov s prostornino do 2,5 milijona litrov; napeljal je glavne vodovodne cevi v skupni dolžini 2000 kilometrov, zgradil 18 zbiralnikov s prostornino do milijon litrov, zgrajenih na naravnih vzpetinah, 125 podzemnih zbiralnikov s prostornino do 80.000 litrov, 270 stolpnih zbiralnikov s prostornino do 300.000 litrov in v 731 vasi namestil 1500 betonskih cistern s prostornino 2500 litrov. Vsi podatki so na internetu. Nato je sledil "Projekt Madras", projekt oskrbe s pitno vodo v mestu z več kot osmimi milijoni prebivalcev in okoliških vasi. Zgradil je tri bolnišnice: eno v Whitefieldu, dve v Puttaparthiju. Zdravljenje in bolnišnična oskrba v teh bolnišnicah sta za vse prebivalstvo brezplačna. V vseh bolnišnicah sodelujejo visoko strokovno izobraženi zdravniki z vsega sveta. Prav tako je Sathya Sai Baba indijski vladi predstavil veliko pobud in idej za izboljšanje indijskega šolstva, ki jih je tudi sprejela, a ni ostal samo pri tem. Že 8. avgusta 1950 so v majhni vasi blizu Puttaparthija odprli njegovo prvo osnovno šolo. Sledile so še druge izobraževalne ustanove, v katerih je vse, šolanje, hrana, prenočišče, za učence, dijake in študente brezplačno, ne glede na družinske razmere, versko ali kastno pripadnost. Te šole so: višja šola v Whitefieldu, osnovna, srednja, glasbena in plesna šola, glasbeni in verski muzej, srednja dekliška šola, univerza, vse v Puttaparthiju. Pa še študentski domovi, hostli, prireditvene dvorane, ogromen stadion, planetarij. Organiziral in vzdrževal je veliko kravjo farmo, ki Puttaparthi in bližnjo okolico oskrbuje s kvalitetnim mlekom. Kraj je dobil tudi majhno letališče za lokalni promet, veliko in moderno železniško postajo, pa moderno cesto. Prebivalci Puttaparthija so dobili možnosti za delo in so z delom, ne z beračenjem, zgradili današnjo podobo malega mesta, ki je zraslo iz revne indijske vasi. Danes ima hotele, restavracije, trgovine, veliko novih, visokih zgradb, in kar je za Indijo dokaj nenavadno, v tem mestu skrbijo za higieno, glavno, asfaltirano ulico pometajo trikrat na dan ter vsako jutro po mestu odvažajo smeti. Sam ašram pa je sploh vzor reda in čistoče.Večkrat letno je odpeljal iz njegovega ašrama konvoj kamionov, naloženih z odejami, obleko in hrano, kar je razdeljeval revnemu sloju prebivalstva. Podarjal je šivalne stroje, motorne rikše, pa cize za olajšanje trgovanja. In še in še. In njegove osebne potrebe? Vse življenje je hodil bos in v dolgi halji. Na počitnice ni hodil, ni srfal, ni smučal, ni hodil v toplice, niti po nakupih v drage trgovine. Razen enkrat v Afriko ni potoval v tujino. Jedel je malo in skromno. Vsak dan od jutra do večera je bil na razpolago ljudem, vsak dan je imel po dva daršana, na katerih se je zbralo ogromno ljudi, in se sprehodil med njimi; šele na starost, ko si je poškodoval kolke, so ga vozili v osebnem avtomobilu. Postopoma je zgradil tudi ogromen ašram, v njem lahko prenočuje in se prehranjuje do 20.000 ljudi in več. Za zmerno in naše razmere smešno ceno. Okoliškim kmetom je dal možnost zaslužka, saj dnevno v ašram dostavljajo potrebno hrano. Vse, kar je Baba zgradil, je namenil ljudem. In dvigu kakovosti njihovega življenja. In medtem ko pri nas šolanje ni brezplačno, ko ljudje ostajajo brez dela, zdravstvene storitve in visokošolski študij pa bodo kmalu le še privilegij bogatih, se je Baba zavedal, da imajo ljudje pravico do izobraževanja, do hrane, do dela, do dostojnega bivanja, do zdrave pitne vode in ustrezne zdravstvene oskrbe. In z uresničevanjem teh osnovnih življenjskih potreb je začel pač tam, kjer se je rodil, v Puttaparthiju. Če kdo, potem je prav Sri Sathya Sai Baba v polnosti uresničeval določila deklaracije o človekovih pravicah že v letu 1940 (ko sicer ta določila še niso bila ne napisana ne sprejeta) pa vse do danes! Je že res, da je v Puttaparthiju nekaj beračev in nekaj za beračenje tipično pohabljenih Indijcev na cesti, ki stegujejo roke za miloščino. A vsak, kdor želi delati, mu je Baba omogočil delo in zaslužek. Čas bo zagotovo pokazal vso resnico pozitivnega in negativnega delovanja Sathye Sai Babe. Prej ali slej! Blagor hindujcem, ki so imeli Sai Babo! Vesna Arhar Štihenim, da vem nekaj malega o življenju in delu Sri Sathye Sai Babe, zato si dovoljujem napisati nekatere dopolnitve k članku, objavljenemu v Objektivu 30. aprila 2011. Članek je navajal predvsem izjave velikega nasprotnika Sai Babe, Indijca Basave Premananda, ki si je vse življenje prizadeval, da bi mu dokazal pedofilstvo, prevare in tajkunstvo. Podatki so dostopni na internetu.

Naslov "Bog, ki je umrl prezgodaj" je zavajajoč, saj je Sri Sathya Sai Baba umrl v starosti, ki jo je napovedal. Po hindujskem, lunarnem štetju je umrl približno v 95. letu. Vsa leta se je v njegovem ašramu trlo ljudi. Dvakrat dnevno se je na njegovih daršanih zbralo od pet do deset tisoč ljudi, ob praznovanju božiča okoli trideset tisoč, na praznovanjih njegovega rojstnega dne in ob velikih hindujskih praznikih pa tudi več kot pol milijona. V majhni vasici Puttaparthi, ki šteje nekaj sto prebivalcev!

In vsa ta množica naj bi se okoli njega trla in pripotovala v odročni Puttaparthi samo zaradi nekaterih "čudežev", ki jih je bil sposoben? V teh "čarovnijah" ga prekašajo najmanj trije znani "čarovniki": Houdini, David Copperfield in trenutno najbolj popularni Criss Angel. A se okoli njih niso in se ne zbirajo množice oboževalcev. Je že moral ta gospod v Indiji znati in vedeti nekaj več, da so k njemu prihajali ljudje z vsega sveta. Nekateri vsako leto, nekateri so se v Puttaparthi preprosto preselili, revni sloji Indijcev pa so s pomočjo cele vasi zbrali denar za enega svojih sovaščanov, da je k njemu potoval tudi v njihovem imenu. Neka skupina Indijcev je tedne dolgo pešačila iz svojega kraja ob vznožju himalajskega pogorja do ašrama Sai Babe. Ker pač niso imeli denarja za prevoz. Toliko truda samo zaradi nekaj ogrlic in prstanov?

Indijci in mnogi njegovi sledniki Sai Babo neizmerno obožujejo in zanje je bil v resnici bog. To oboževanje je nam, naši kulturi, tuje. A je vseeno naredil velik vtis na mnoge zahodnjake, pravzaprav so ga oni s svojimi knjigami in pričevanji predstavili vsemu svetu. Pa to niso ljudje s hudimi osebnimi problemi, ampak doktorji, znanstveniki in strokovnjaki v svojih poklicih. Hočem reči, niso motene osebnosti! Sai Babi so donacije darovali predvsem zahodnjaki.

Izognila se bom veliki duhovni zapuščini, ki jo je zapustil svetu, in se osredotočila samo na tisti njegov "čudež, ki je največji", ki "je težak več kot šest milijard evrov, kolikor je vredno njegovo premoženje". Svoj "finančni čudež" je Sri Sathya Sai Baba začel pri štirinajstih letih in končal v petinosemdesetem letu starosti. Bom ostala kar pri našem, solarnem štetju let. V dobro ljudi je deloval skoraj dvainsedemdeset let.

Začela bom z najpomembnejšim. S pitno vodo. Gradnje infrastrukture za oskrbo s pitno vodo se je lotil že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v rodnem Puttaparthiju, intenzivno pa v letu 1994 s projektom, ko je napeljal vodovod v več kot 730 vaseh na območju Anantapurja. V podjetju, ki te vodovode vzdržuje, se je zaposlilo več sto ljudi. Samo v tem okrožju je 43 bazenov s prostornino do 2,5 milijona litrov; napeljal je glavne vodovodne cevi v skupni dolžini 2000 kilometrov, zgradil 18 zbiralnikov s prostornino do milijon litrov, zgrajenih na naravnih vzpetinah, 125 podzemnih zbiralnikov s prostornino do 80.000 litrov, 270 stolpnih zbiralnikov s prostornino do 300.000 litrov in v 731 vasi namestil 1500 betonskih cistern s prostornino 2500 litrov. Vsi podatki so na internetu.

Nato je sledil "Projekt Madras", projekt oskrbe s pitno vodo v mestu z več kot osmimi milijoni prebivalcev in okoliških vasi.

Zgradil je tri bolnišnice: eno v Whitefieldu, dve v Puttaparthiju. Zdravljenje in bolnišnična oskrba v teh bolnišnicah sta za vse prebivalstvo brezplačna. V vseh bolnišnicah sodelujejo visoko strokovno izobraženi zdravniki z vsega sveta. Prav tako je Sathya Sai Baba indijski vladi predstavil veliko pobud in idej za izboljšanje indijskega šolstva, ki jih je tudi sprejela, a ni ostal samo pri tem. Že 8. avgusta 1950 so v majhni vasi blizu Puttaparthija odprli njegovo prvo osnovno šolo.

Sledile so še druge izobraževalne ustanove, v katerih je vse, šolanje, hrana, prenočišče, za učence, dijake in študente brezplačno, ne glede na družinske razmere, versko ali kastno pripadnost. Te šole so: višja šola v Whitefieldu, osnovna, srednja, glasbena in plesna šola, glasbeni in verski muzej, srednja dekliška šola, univerza, vse v Puttaparthiju. Pa še študentski domovi, hostli, prireditvene dvorane, ogromen stadion, planetarij. Organiziral in vzdrževal je veliko kravjo farmo, ki Puttaparthi in bližnjo okolico oskrbuje s kvalitetnim mlekom.

Kraj je dobil tudi majhno letališče za lokalni promet, veliko in moderno železniško postajo, pa moderno cesto. Prebivalci Puttaparthija so dobili možnosti za delo in so z delom, ne z beračenjem, zgradili današnjo podobo malega mesta, ki je zraslo iz revne indijske vasi. Danes ima hotele, restavracije, trgovine, veliko novih, visokih zgradb, in kar je za Indijo dokaj nenavadno, v tem mestu skrbijo za higieno, glavno, asfaltirano ulico pometajo trikrat na dan ter vsako jutro po mestu odvažajo smeti. Sam ašram pa je sploh vzor reda in čistoče.

Večkrat letno je odpeljal iz njegovega ašrama konvoj kamionov, naloženih z odejami, obleko in hrano, kar je razdeljeval revnemu sloju prebivalstva. Podarjal je šivalne stroje, motorne rikše, pa cize za olajšanje trgovanja. In še in še.

In njegove osebne potrebe? Vse življenje je hodil bos in v dolgi halji. Na počitnice ni hodil, ni srfal, ni smučal, ni hodil v toplice, niti po nakupih v drage trgovine. Razen enkrat v Afriko ni potoval v tujino. Jedel je malo in skromno. Vsak dan od jutra do večera je bil na razpolago ljudem, vsak dan je imel po dva daršana, na katerih se je zbralo ogromno ljudi, in se sprehodil med njimi; šele na starost, ko si je poškodoval kolke, so ga vozili v osebnem avtomobilu.

Postopoma je zgradil tudi ogromen ašram, v njem lahko prenočuje in se prehranjuje do 20.000 ljudi in več. Za zmerno in naše razmere smešno ceno. Okoliškim kmetom je dal možnost zaslužka, saj dnevno v ašram dostavljajo potrebno hrano. Vse, kar je Baba zgradil, je namenil ljudem. In dvigu kakovosti njihovega življenja.

In medtem ko pri nas šolanje ni brezplačno, ko ljudje ostajajo brez dela, zdravstvene storitve in visokošolski študij pa bodo kmalu le še privilegij bogatih, se je Baba zavedal, da imajo ljudje pravico do izobraževanja, do hrane, do dela, do dostojnega bivanja, do zdrave pitne vode in ustrezne zdravstvene oskrbe. In z uresničevanjem teh osnovnih življenjskih potreb je začel pač tam, kjer se je rodil, v Puttaparthiju. Če kdo, potem je prav Sri Sathya Sai Baba v polnosti uresničeval določila deklaracije o človekovih pravicah že v letu 1940 (ko sicer ta določila še niso bila ne napisana ne sprejeta) pa vse do danes!

Je že res, da je v Puttaparthiju nekaj beračev in nekaj za beračenje tipično pohabljenih Indijcev na cesti, ki stegujejo roke za miloščino. A vsak, kdor želi delati, mu je Baba omogočil delo in zaslužek.

Čas bo zagotovo pokazal vso resnico pozitivnega in negativnega delovanja Sathye Sai Babe. Prej ali slej! Blagor hindujcem, ki so imeli Sai Babo!

Vesna Arhar Štih