Katja Petrovec
Nekaj več kot pol ure prijetne hoje po senčnem gozdu, po katerem se vije vonj čemaža in jo hladi razigran potoček s številnimi kaskadami, se konča na makadamski cesti, ki v strmem vzponu in enem zavoju pripelje na Govejk. Če v zraku ni preveč vlage in če neba ne zapirajo temni oblaki, potem se vidijo od tod Kamniško-Savinjske Alpe od Velike planine do Krvavca. Mihelčičev dom na Govejku je pristal od lanskega maja v rokah mladega in z idejami neizprosnega para, ki ju je v hribe v osnovi pripeljal izziv - narediti nekaj novega in nekaj zase.
Lara Košuta je Primorka, Kristian Hojnik Dolenjec. Ko sta se pred desetimi leti srečala v Ljubljani na zabavi, si najbrž nista niti predstavljala, da bosta pri tridesetih letih na okoli 800 metrih nad morjem, nekje nad Medvodami, začela povsem vaško življenje. "Nato se nisva videla šest let, a nekega dne sem v slaščičarni za seboj slišal njen glas. Obrnil sem se in jo vprašal, če je Lara. Tako se je začelo," pripoveduje o njunih prvih srečanjih Kristian. Lara je delala v Ljubljani in ker je bila s kmetije, je, kot pravi, vedno hrepenela po mestnem življenju. "Ko minejo faze žuranja in si v resni vezi, mestno življenje ni več tako super." Tako sta se pred več kot letom dni prijavila na razpis Planinskega društva Obrtnik za oskrbnika Mihelčičevega doma na Govejku in bila izbrana s svojo vizijo in ponudbo. Leto dni pozneje se že kažejo znaki oživljanja planine, njuna kuhinja pa ponuja vse prej kot le golaž in joto.
Težnja k naravnemu in energiji plamena
Njuna drugačnost je prav posebna kuhinja, ki prebudi brbončice tudi najbolj strastnemu kadilcu in izkorišča vse, kar ponuja človeku narava, daje pa mu tisto, kar ji poskuša človek vzeti. Na kratko povedano, gre za domačo kuhinjo, polno sezonskih jedi, ki jih je mogoče najti vse okoli nas. V ta namen sta si Lara in Kristian uredila vrt in njivo, saj želita, da bi bilo čim več hrane pridelane doma. "Teživa k naravnemu in k temu, da je hrana kuhana na ognju, naj bodo to drva ali plin. Hrana dobi namreč posebno energijo s plamenom. Prav tako sem prepričana, da ima kruh, ki ga mesiš z rokami in mu daješ svojo energijo, drugačen okus kot kruh, ki ga mesi strojček, čeprav so sestavine enake," pojasnjuje energična Lara, ki je obiskovala tudi tečaj vegetarijanske in veganske kuhinje pri Marjani Žmavc. "Ko sva prišla, ljudje niso bili navajeni, da ponujamo raznovrstno hrano. Odločila sva se tudi, ker smo ne nazadnje v hribih, da ne moreva imeti le vegetarijanske kuhinje, čeprav je v ponudbi veliko brezmesnih jedi. Vsa hrana je s pridihom briške kuhinje in se je kar prijela, saj gre za nekaj drugačnega tu okoli," razlaga Lara, Kristian pa jo dopolni: "Sedaj so na voljo koprive z jajčki, panirani bezeg. Ljudje so včasih kar presenečeni nad takimi jedmi, a ko vidijo nekoga, ki jih naroči, potem naročijo in poskusijo še sami." Lara nadaljuje: "Doslej sva ponujala v naravi zrasle rastline, kot sta bljušč in divji hmelj, ki rasteta predvsem na Goriškem. Iz tega sem naredila štruklje in ljudje so bili prav navdušeni. Naredim tudi slivove cmoke ali krompirjeve njoke. Le kdo jih še dela na roke? Če bi vsak konec tedna kuhala le ričet in golaž, ne bi bila ustvarjalna in postalo bi mi dolgčas."
V tej raznovrstni naravni in domači ponudbi je mogoče najti vse od ješprenjeve rižote s šparglji in bele polente s popečenim pršutom do že omenjenih kopriv z jajci. Pozimi so bili na jedilniku ješprenjeva rižota s popečenim radičem in klobaso ali drobnjakovi njoki s sirovo omako, potreseni s prekajeno rikoto (vrsta skute, op. p.). V klasični ponudbi, ki jo tedensko menjata, so navadno telečji ali goveji golaž s kruhovimi cmoki, tudi divjačinski, jota in ričet ter piščančja obara. Med sladicami so zavitek z gozdnimi sadeži, jabolčni in skutni zavitek ter gibanica.
Mestnega življenja ne pogrešata
Dom na Govejku je postal njuno domovanje. Kristian se zgodaj zjutraj odpravi v dolino v službo, Lara vstaja tovariško z njim ob pol šestih in se posveti delu v kuhinji. "Vrt, njiva in živali ti vzamejo kar nekaj ur, počistiti je treba tudi po koči. Ker je vse leseno, ni dovolj, da pobrišeš le enkrat," razlaga Lara. Ko se vrne proti večeru Kristian iz službe, pomaga v strežbi in opravi dela okoli doma, kadar pa je ob koncu tedna gneča, pomaga tudi v kuhinji. "Sicer je kar naporno, a gledam na to bolj kot na način življenja. Najprej sva živela pri meni na Viru pri Stični, nato sva se preselila v Ljubljano, kjer ni bilo nič za delati, tu gori pa lahko človek vsaj kaj ustvarja. Nekaj novega, kar ti ustreza, da se ne zabubiš v televizijo," pripoveduje Kristian, Lara pa doda, da televizije sploh ne gledata, čeprav televizor imata. "Prav super je, da nisi obremenjen z mediji. Pojma nimava, kaj se dogaja, meni tako ali tako vse povedo v službi," še pripomni Kristian.
Na vprašanje, ali pogrešata mestno življenje, takoj odgovorita z ne. "Beživa od mestnega življenja, jaz ga imam že dovolj, ker delam v mestu. Tu pa je življenje drugačno kot spodaj. Drugačen je zrak, bolj je hladno, pozimi je bolj mrzlo, kar sploh ne škoduje, več je snega in bolj se prepotiš," pravi Kristian in se spomni na letošnjo zimo, ko je nepričakovano zapadlo 40 centimetrov snega in sta morala, ker sta zapeljala v jarek, do Govejka pešačiti v supergah. "Če ne gre z avtom, gre peš."
Idila z gamsi in lisicami
Idej pa jima nikakor ne zmanjka. Lara obiskuje energetske treninge in bo morda v prihodnosti kaj podobnega naredila tudi na Govejku. Do konca junija namerava par urediti mini živalski vrt - s kokoškami, petelinom, pavi, račkami, goskami, kozicami in ponijem. Morda bo nekoč tu gori tudi ekološki vrtec. "Ko bom imela svoje otroke, bom varovala še druge," reče Lara. Trenutno končujeta balinišče, uredila in polepšala sta okolico, prebarvala ograjo in osvežila kulinarično ponudbo. Želita si igral za otroke, da bo na planini zabavno in prijetno za vso družino. "Še vedno pride mesec, ko je treba kaj financirati z lastnim denarjem, a sva zadovoljna, saj se stanje izboljšuje. Ljudje dolgo niso vedeli, kakšna je naša ponudba, in tisti, ki so prej hodili le mimo, se sedaj ustavijo," pojasni Kristian.
Paru, ki se namerava poročiti naslednje leto kar na Govejku, dela za zdaj družbo le kuža Lord. A ne zato, da prežene človekov strah pred tišino, samoto in mirom. "Nikoli naju ni strah tišine ali samote. Danes sem hodila vsako uro gledat kokoške, ker je bila lisica ves dan na jasi. Tam se pasejo tudi gamsi in ko se zjutraj zbudiš, vidiš vse te živali, idilično je. Ob koncu tedna, ko pride na planino veliko ljudi, tega ni," pove Lara.
Ko človek zapušča makadamsko cesto in se ponovno spusti v s čemažem prepojeni gozd, začuti v sebi hrepenenje po vsem, kar zapušča za seboj: glasove gozda, vetra, zemlje in vode.
