Ko sem tako ponižan in razjarjen enemu od odgovornih z nacionalke omenil, da za takšne Poglede ne bom več plačeval električnega priključka, je bil njegov odgovor enostaven: "Ampak, a ti veš, kako radi ljudje to gledajo?"

To, da ljudstvo pač rado gleda eksekucije v živo, ni nič novega. Mala zadrega je le v tem, ali je javna televizija res poklicana za neposredne prenose kamenjanja čarovnic in brezbožnih. Res plačujemo za to, da se pred našimi očmi dogajajo pogromi, obtožbe in linči? Smo res takšni mazohisti, da bomo sami sebe ustrelili v koleno zato, da bomo drugemu prepovedali teči častni krog?

Zadnje kroge teče tudi oddaja Spet doma. Demonstracija tistega, kar se lahko spravi v isti register argumentov, skratka, ljudje pač to radi gledajo. Radi gledajo Maria Galuniča, ki na začetku vzneseno govori o svoji čudoviti publiki, še bolj čudovitih plesalcih in glasbenikih ter, jasno, nadčudovitih gostih, ki mu prihajajo v goste. Ta stampedo presežnikov se kot snežena kepa vali tisto dobro uro in pol pred našimi očmi brez slabe vesti. Imejmo se dobro je osnovni moto. Ploskanje na znak pa zaščitni znak te ultimativne zahteve.

Dobro, kaj pa je v tem slabega? Prav nič. Ravno obratno. Pač manifestacija želje, da nam nekdo ukazuje. Tisto kvazi demokratično vztrajanje v drži, naj se vsak sam odloči, ali bo nekaj nagradil s ploskanjem ali ne, pelje v anarhijo. Ovce potrebujemo vodjo. Tistega, ki ve, kam, in to obeša na velik zvon. Brez izbire in alternativ. Če obstaja le ena pot, je ta zagotovo prava. In pravi so bili tudi gostje v oddaji pred tednom dni. Klasični triadni stereotip: odbitež, zvezdnica in klovni. Predstavniki rdečih noskov so nadomestili komedijante, ki so nas brezdušno zabavali zadnje sezone in na rešetu pustili le Gojmirja Lešnika, ki kot doktor psihologije in jasnovidec rešuje svetovne probleme preko telefonske žice. Zraven pa jasno proda kakšno aktualno šalo v stilu: če ameriški predsednik ne ve, kdo je potencialni atentator med njegovimi dvanajstimi asistenti, naš predsednik vlade ve, da je med dvanajstimi ministri le en dober, vendar ne ve, kateri. Kul, ne? Duh Moped šova bo večen v tem prostoru. Tako kot bodo večni vsi čudaki, ki letijo v skrajnosti. Na primer ultramaratonec na kolesu Marko Baloh, ki je med šeststokilometrsko vožnjo po Sloveniji v pavzi skočil še na obisk k Mariu. Okičen s sponzorskimi našitki kot novoletna jelka je v živo demonstriral ta specifičen duh slovenske kljubovalnosti. Če je treba, se s kolesom fijaka tudi štirideset ur brez ustavljanja. In če se bo našel kakšen bedak na zemeljski krogli, ki bo šel čez to mejo, bomo mi že imeli protiudarec. Sto ur za malico brez počitka.

Na prisilnem počitku pa je bila Natalija Verboten. Njeno nosečnost je Mario zavil v celofan z besedami, da življenje vsake toliko časa pokliče k določenim obveznostim. Ene na kolo, druge v porodnišnico. In potem je sledila reka cukra, ki se je valila po odru in v kateri je Natalija vzhičeno na vse odgovarjala s super in še bolj super. Obenem pa pokazala ravno pravo mero skromnosti in ljudskosti. Ona je pač naše narodno blago. Reprezentantka, ki naivno brez slabe vesti zapoje komad Zapoj Slovenija. Nekaj, kar lahko že jutri zamenja slovensko himno. Dobesedno gre besedilo takole: "V deželi mali sami srečni smo ljudje, z dobro voljo in veseljem premagamo težave vse. Pri nas nobeden več ne dela, a nam vseeno je lepo, saj imamo pivo in klobase, polko in harmoniko." Potem sledi himnični refren v stilu: "Naj se naša pesem sliši do neba, naj se vriska, ko harmonika nam zaigra. Daj Natalija natoči vinca rujnega, naj se pije, ko zapoje vsa Slovenija." Za grande finale pa druga kitica postavi piko na i z jasnim sporočilom: "V deželi naši mali vse v najlepšem redu je, ni več dela, ni denarja, a nam vseeno je. Vsa Evropa nam zavida, ker nam je tako lepo, saj imamo pivo in klobase, polko in harmoniko!!!"

Rabite še kaj? Vam kaj ni jasno? Ste se izgubili nekje na poti? Ste pozabili, kje živite? Pejte za šank. Naročite vsaj pivo, če že klobas ne bo na zalogi. Malo zajodlajte, če bo tudi harmonika nekje drugje. Saj veste, jutri je nov dan. Brez sanj...