Da bi pritegnili pozornost na svoje nastope, so morali ventrilokvisti občinstvo ves čas oskrbovati z inovativnimi triki: "notranji" glas je tako lahko prihajal nekje iz daljave, iz zaprte škatle, imitiral živalske zvoke, si prepeval, žvižgal ali jokal kot dojenček. Nekateri ventrilokvisti so si, medtem ko je njihova lutka blebetala, privoščili celo kozarec osvežilne pijače, drugi so denimo igrali na klavir. Po neki anekdoti je neznani ventrilokvist, ko je pripeljal mimo voz sena, zavpil "na pomoč" in tako pretental mimoidoče, ki so se zbali, da se je kak nesrečnež znašel pod kolesi vozila.

Manipulacija množic

Ventrilokvizem se je rodil sočasno z nekaterimi velikimi zahodnimi civilizacijami, kot sta starogrška in egipčanska. Sprva so ga pod svoje okrilje vzele različne religiozne prakse, saj so ljudje verjeli, da so ventrilokvisti prevajalci glasu umrlih, ki se je naselil v njihovem trebuhu, ali da "od nikoder" govorijo božanstva oziroma demoni, v Delfih pa je predstavljal tudi kanal za prerokovanje. "Trebušni govorci" so tako dolgo časa izkoriščali svoj talent za manipulacijo z množicami, saj so se zavedali, da se ljudje bojijo "nevidnih" govorcev, pa naj so jih povezovali s svetlimi ali temnimi silami.

V srednjem veku se je okrog "notranjih" govorcev razvila prava histerija, saj so ventrilokvizem postavljali ob bok čarovništvu in črni magiji, najbrž predvsem zato, ker se je občasno vmešal v seanse hipnoze, v svoj repertoar pa so ga vse pogosteje vključevali tudi čarovniki. Osemnajsto stoletje mu je prilepilo še etiketo "politično nevaren", saj naj bi ljudi zastrupljal z mešanico prevare in psihološke manipulacije. Vse do devetnajstega stoletja se je predenj tako vrival negativni predznak.

Enačaj med ventrilokvizmom in nadnaravnim je bil prečrtan, ko se je množicam posvetilo, da jih strašijo zgolj priučene človeške sposobnosti. Pa vendar ga nekateri še danes dojemajo kot groteskno parodijo, saj nekoliko plaši z dejstvom, da glas zapira za rešetke telesa.

Od devetnajstega stoletja naprej je govor brez odpiranja ust postal del raznoraznih performansov. Čeprav so tudi pred tem ventrilokvisti glas posojali denimo punčkam iz cunj, doprsnim kipom ali mrtvim živalim, se je "ujeti" zvok tedaj oblikoval kot bolj vizualno dostopen fenomen, saj se je ventrilokvistov nastop vse bolj osredotočal na lutko. Vendar prve predstave "trebuharjev" niso tako kot današnje toliko gradile na duhovitih dialogih med osrednjima akterjema, temveč so v ospredje postavljale ventrilokvistove veščine.

Zvezdniške lutke

Kot pionir modernega artističnega ventrilokvizma se je v zgodovino zapisal Fred Russell, ki pa ga je konec devetnajstega stoletja nekoliko zasenčil The Great Lester (Veliki Lester), čigar zaščitni znak je bilo predvsem žvižganje njegove lutke Franka Byrona Jr., medtem ko se je sprehajal med občinstvom. Kot prvo pravo ikono ventrilokvizma pa bi najbrž lahko šteli Edgarja Bergna, ki je v tandemu z leseno figuro Charlie McCarthy sredi prejšnjega stoletja zaslovel kot eden prvih, ki je v obrt ventrilokvizma vnesel humor, prilegajoč se vsakokratnim družbenim razmeram. Nekoliko ironično je sicer, da sta se Bergen in njegov leseni "alter ego" oblikovala kot radijski zvezdi, toda poslušalci so Charlieja, kljub temu da ga niso videli, očitno dojemali kot "resnično" osebo, ki zna narediti dober šov.

Od poznih štiridesetih pa tja do šestdesetih let so ventrilokvisti kraljevali v televizijskih oddajah, potem pa je njihova priljubljenost začela kopneti zaradi sodobnih elektronskih medijev, ki so z lahkoto pričarali zvočno iluzijo. Številni "trebušni govorci" so se zato začeli izpopolnjevati predvsem na ravni komedije.

Eden najbolj priljubljenih ventrilokvistov današnjega časa je tako komik Jeff Dunham, ki je s točko Achmed the Dead Terrorist (Ahmed, mrtvi terorist) parodijo zgradil tudi na tako resni tematiki, kot je terorizem. Achmed je lutka okostnjaka, torej mrtvega terorista, ki občinstva ne spravi v smeh le z neumnimi izjavami in popačeno angleščino, temveč tudi telesno mimiko, ki stremi h grozljivosti, a deluje komično. Čeprav so Dunhama, ki je nastopil že v številnih ameriških priljubljenih televizijskih šovih, kot sta Late Show with David Latterman ali Star Search, nekateri obtožili, da v predstavah igra na noto seksizma, rasizma in homofobije, so njegove točke na YouTubu že presegle 350 milijonov ogledov.

Predvsem tehnični preskok v modernem ventrilokvizmu pa je ob pomoči duhovite, šarmantne in sarkastične figure najstnika Chucka Wooda storil David Strassman. Že leta 1986 je v svoj lik vgradil majhnega robota, ki je omogočal upravljanje lutke na daljavo. Ob podpori animatronike je Strassman tako razdrl fizično povezavo med lutko in performerjem ter svojemu liku omogočil, da je na odru zaživel povsem samostojno.

Medtem ko je v tujini, predvsem v ZDA, ventrilokvizem v ponovnem razcvetu, se tovrstna oblika zabave pri nas še ni udomačila. Zakaj, ugiba eden redkih, morda celo edini ventrilokvist pri nas, Vladimir Mikek, ki nastopa pod umetniškim imenom Magic Wladimir: "Da umetnik zares izpili svoj program, potrebuje nekaj let, zato nekateri svetovno znani ventrilokvisti posamezno točko prikazujejo tudi dve ali celo tri desetletja. Ker pa je slovenščina omejena na tako majhno jezikovno območje, bi po dvajsetih predstavah moj program videla že večina ciljne publike. Ravno ko bi bil program dodelan, bi torej moral začeti snovati nove točke. Zabavnega repertoarja, polnega šal in dovtipov, ki razpoložijo gledalce, pa ni ravno enostavno vedno znova sestavljati."

Druga možna razlaga, zakaj ventrilokvizem pri nas ne vzbuja pretiranega zanimanja, pa je jezikovna zagatnost slovenščine; ta namreč vsebuje za ventrilokvista veliko motečih besed.

Stran z "neprijaznimi" besedami

Čeprav je izraz ventrilokvizem sestavljenka latinskih besed "venter" (trebuh) in "loqui" (govoriti), ki združeno pomenita "trebušni govor", so že v začetku prejšnjega stoletja strokovnjaki ugotovili, da v resnici ne gre za govor iz trebuha. Pravzaprav izvira iz zadnjega dela grla, ki se ob takšnem govoru zoži. Pri tem so spremembe tonov ustvarjene s pritiskom na glasilke; bolj ko so glasilke napete, višji je ton, bolj ko so sproščene, nižji je glas.

Nekaterih črk pa z zaprtimi usti nikakor ni mogoče izgovoriti. To so tako imenovani labialni zvoki - b, f, m, p in v -, ki jih ventrilokvist lahko posreduje publiki samo na ta način, da jih izgovori izjemno hitro ali nadomesti z drugimi, njim podobnimi glasovi: f in v sta tako običajno nadomeščena z zvokom "th", p pa s "kl". Najboljše je seveda, da se ventrilokvistov tekst izogiba besedam, ki vsebujejo omenjene črke (v slovenščini so denimo neprijazne besede "pomemben", "flavta" ali "problem"), ali pa jih nadomesti z njihovimi sinonimi. "Včasih, ko je na vrsti kakšna zapletena beseda, glavo obrnem vstran ali si obraz prekrijem z roko, vendar morajo te kretnje delovati kot del predstave," svojo alternativno rešitev podaja Magic Wladimir.

Sposobnost govora brez premikanja ustnic ni prirojena, temveč se je načeloma lahko priuči vsak, kljub temu pa profesionalno ukvarjanje s tovrstno obrtjo zahteva naravno fleksibilnost glasilk, ki dopuščajo variacijo v tonalni kvaliteti in višini glasu. Z vadbo ob priročnikih, devedejih in nasvetih, ki jih najdete na svetovnem spletu, je osnove ventrilokvizma mogoče osvojiti že po kakšnem mesecu, za obvladovanje te veščine pa so potrebna leta in leta vokalnega treninga.