Kaj je bil razlog za dogodek, lahko samo ugibamo. Povsem mogoče je, da je šlo za športnika, ki je popoldanski trening prejšnji dan nadaljeval v kakšnem zabavišču in tisto niti ne posebej toplo noč trdoživo prebil v kolesarskem dresu. Primeri takšnih kolesarskih korenin so vendarle znani. Zurogoni je ime razvpiti trnovski kolesarski amaterski ekipi, ki obstaja od leta 1978 in še vedno slovi po za občutljivejše ubijalskih kombinacijah maratonskega kolesarjenja in pivskih maratonov. Njihov tako imenovani krst za novince na primer sestavlja pitje koktajla borovničk, viskija in vecchie (vse po 0,3) z dodatno kremšnito, čemur sledi vzpon na neki dolenjski klanec, posledica česar je praviloma bruhanje kandidata. No, preverba v njihovih vrstah, točneje pri Igorju Jarcu, bivšem predsedniku, ni dala potrditve, ali je šlo pred Hoferjem morda za njihovega člana. Je pa Jarc potrdil aktivnost združbe. "Še smo aktivni. Osvojili smo znane prelaze, kot sta Alpe d'Huez in Passo Stelvio, kjer je naš kuhar v kampu zjutraj spekel 52 jajc in smo bili splošna atrakcija. Že trideset let gremo vsako leto na tridnevni maraton preko Vršiča, kjer se eno noč na Vršiču tudi prespi. To je izredno močan zurogonski maraton, imenovan tudi stresni maraton. Sicer pa v novih razmerah poostrenega nadzora še kar vozimo. Zaenkrat se ni zgodilo nič hujšega. Imamo le dva primera, da sta naša člana plačala kazen, ker so ju policisti ustavili, ko sta se vračala z vsakotedenskega sestanka pri Julči, ki tradicionalno trajajo, dokler ne dosežemo sklepčnosti. Neki drug član pa je nedavno po spustu s piknika na Šentjoštu zavil v potok in si polomil štiri rebra. Potreben je bil helikopterski prevoz. Ravno te dni se je vrnil iz bolnišnice," pojasnjuje predstavnik te šampionske ekipe, katere član je na primer tudi Aleš Juvanc, kolesar, ki redno kolesari na velike športne prireditve, na katerih sodelujejo slovenski športniki. Do Afrike in podobno. A na koncu Jarcu vendarle malenkost potemni glas in doda: "Je pa res, da je vse skupaj postalo represivno. Čelade, na primer. Gre človek iz bifeja s kolesom domov pomolst krave in ga odpeljejo kot kriminalca. To ni v redu."

Priljubljena tarča policistov

Povsem mogoče je torej, da je bil nesrečnik izpred Hoferja le športnik, ki je šel navsezgodaj zjutraj odpeljat dveurno turico, da bi se lahko ob osmih stuširan in pomirjen s prevoženimi kilometri odpravil v službo. Njegova togota je skoraj prej nakazovala na slednje. To, da je nekdo dan začel v zaporu, in da se je to zgodilo na dan, ko je policijski šef Goršek javno priznal, da je med slovensko policijo "inkasantstva" preveč, je kvečjemu še razlog več za nemočen državljanski nasmešek.

Vendar pa na policiji pravijo, da s podatkom o tem, koliko denarja so v zadnjih dveh letih pobrali kolesarjem, ne morejo postreči. Da se ta podatek skriva znotraj drugih kršiteljev cestnoprometnih predpisov, ki pač veljajo za vse udeležence v prometu, in se zato prekrški tudi beležijo skupno. Škoda. Šele konkretni podatki bi lahko ovrgli ali potrdili ta čas že močno utrjeno mnenje, da so kolesarji v zadnjih letih postali priljubljena tarča policistov.

So pač številni, čeravno je do podatka, koliko koles točno premore Slovenija, nemogoče priti. Kot pravi doc.dr.Tomaž Pavlin, nekoč hokejski napadalec Olimpije, ki se danes na Fakulteti za šport ukvarja z raziskovanjem športniške zgodovine, je bilo že pred drugo svetovno vojno v dravski banovini registriranih več kot sto tisoč koles, kar pomeni, da se je s kolesi vozila desetina prebivalstva. "Seveda je bilo tedaj manj avtomobilov, kolo je imelo drugačno funkcijo. Za marsikoga je bilo osnovno prevozno sredstvo. In bilo je drago. Več plač je stalo, hkrati pa so že takrat obstajale tudi izposojevalnice koles. Se je pa kolesarstvo, ki se je v Sloveniji organiziralo tako samostojno kot v okviru telovadnih društev (in potem iz njih tudi izstopilo), kmalu formiralo tudi kot šport. V Ljubljani smo imeli prvo dirkališče leta 1897, in to na sedanjem letnem telovadišču (kjer se dogaja Škisova tržnica, op.p.). V dvajsetih letih sta na olimpijskih igrah sodelovala Slovenca Kosmatin (1924) in Šolar (1928). In če nekoliko preskočim: v Kraljevini Jugoslaviji se je kosanje za primat v kolesarstvu odvijalo med Zagrebom in Ljubljano, v Zagrebu je bil tudi sedež zveze. Po drugi svetovni vojni pa so Slovenci pritisnili pedale in v šestdesetih prevzeli primat ter tudi prvi podpisali profesionalne pogodbe (Vinko Polončič leta 1983)," pripoveduje dr. Pavlin. Pa vendar se kolesarstvo ni eksploatiralo v politične namene tako kot na primer smučanje. "Za piar so potrebne medalje, teh pa vendarle ni bilo, medtem ko so v smučanju bile," dodaja naš sogovornik.

Rogova poštenjaško narejena kolesa

Odpravili smo se na obrobje Ljubljane. Na obisk k velikemu ljubitelju in poznavalcu koles, Božu Iliću. Ni sicer edini ljubljanski sestavljalec starih biciklov, vsekakor pa eden bolj znanih. Sestavlja jih iz koles, ki ležijo po kosovnih odpadih. Za nekatere nevrednost, zanj potencial za novega lepotca s pojočimi ležajčki. Človek, ki premore skrbnost do slehernega delčka, podložke, matice, vijaka. Človek, ki zna ceniti originalno luč za pony ali ohranjen usnjeni sedež. Vijači, čisti, polira, raztaplja, sestavlja, poleg tega se pa še druži s svojo ekipo, ki ga redno obiskuje v leseni garaži ob železniški progi na robu primestnega polja. Svojevrstna oaza na koncu mesta. Če vam ni do noblese in šminkeraja, ki je zavoljo kraj koles v tem mestu itak povsem zgrešeno vedenje, se bo pri njem vedno kaj našlo. Dvanajst let je delal na oddelku z okvirji v bivši tovarni koles Rog. "Rogova kolesa so poštenjaško narejeni bicikli. Trdni, iz dobrih materialov, dobro dizajnirani, vozni. Naj kot zanimivost povem, da smo konec osemdesetih v Iran odposlali pošiljko 30.000 ponyjev. No, če mene vprašate, je najboljši Rogov izdelek vseh časov stari turist. To je standardno kolo, ki smo ga izdelovali za domači trg, medtem ko je bilo kolo za izvoz amater," je pojasnil sceno starih okvirjev gospod Božo.

Starih okvirjev, ki so še vedno v obtoku. In zadnja moda so prav nekoč izredno priljubljena kolesa pony. Pri nas. Kako je v Iranu, ni znano. Predvsem dekleta jih imajo rada, pri čemer človek dobi vtis, da je posebej modna barva roza. Te dni se preko spletnega oglasa ponuja starejši primerek z na videz originalnim sedežem ter lučjo, s preklopom na sredini in z zadnjim prtljažnikom, ki je del okvirja (bili so namreč tudi tipi brez preklopov in z ločenimi prtljažniki, ki pa so manj trdni), za 200 evrov. "Ne upam si povedati, kdo sem, kajti iz kleti sem nedavno za hčer izkopal starega rdečega ponyja, ga dal popravit in zanj plačal skupaj 150 evrov servisa. Ne upam se predstaviti, da se mi ne bi kdo režal, kako so me nategnili," pa v teh dneh ne preneha jamrati pravkar olajšani oče.

Kako so se razmere spremenile od njegovih otroških dni do danes, Primož Čerin, nekdanji kolesarski as, ki dandanašnji prodaja kolesa in kolesarsko opremo in ima torej dober pregled nad sceno, razloži z naslednjim stavkom: "Danes ne vidiš več otroka, da bi se peljal pod štango." Da, vožnja pod štango, saj se menda spomnite? Početje, ki so se ga lotevali samo najbolj drzni otročaji, v časih, ko ponudba otroških koles še ni bila tolikšna, kot je danes. Vzeli so veliko moško kolo in gnali pedala čemeč pod horizontalno cevjo, rahlo nagnjeni vstran, kot da bi se nagibali skozi okno ven. Primer nevarnega vedenja na cesti iz mladinskih poučnih filmov o varnosti v cestnem prometu. Čerin nadaljuje: "Ponudba koles je danes bistveno večja. Nekoč sta bili vsega dve trgovini, Kolesar in Rog, danes jih je nešteto. No, tudi sam po mestu vozim staro kolo, ki sem ga sestavil iz različnih delov in se ga nihče ne dotakne, če ga kje pustim. Kolesarstvo se je v zadnjih letih neverjetno razmahnilo, čeravno se po drugi strani velja spomniti, da so bila parkirišča za kolesa pred tovarnami nekoč, ko je bilo kolo še osnovno prevozno sredstvo, izjemno velika. Večja od avtomobilskih parkirišč," se spominja Čerin. Na vprašanje, ali med vožnjo po mestu krši prometne predpise, mirno odgovori z da: "Saj ne moreš, da jih ne bi kršil. Da kršijo prometne predpise, lahko nenazadnje vidiš tudi pri policistih na kolesih. Taiste, ki nekaj trenutkov zatem že začnejo maltretirati mamico s korenjem v vrečki. To je absurd! Dolgoročno silimo ljudi v avtomobile, čeprav je biciklist v mestu hitrejši od avtomobila. No, pri nas se na bicikliste gleda kot na neke nebodijihtreba. V razvitih državah je kolesar v izenačenem položaju, če že ne v prednosti. Pred kakimi desetimi leti sem se na Nizozemskem ustavil na križišču, da bi ugotovil, kako ga prečkati, saj je bilo v njem veliko avtomobilov. Gledal sem okoli sebe in opazil, da vsi stojijo. Nisem vedel, zakaj, potem pa ugotovim, da vsi čakajo name. Na to, kaj bom naredil jaz! Dokler ne bomo dojeli teh zadev, ne bo nič. Ob tem je naravnost absurdno, da se vsi sklicujejo na zeleno opcijo," je bil presenetljivo oster stari kolesarski as ter za konec navrgel še, da nekoč številnih malih kolesarskih dirk v Sloveniji ni več, ker so stroški organizacije postali preveliki. "Vsi računajo in račun se ne izide."

Z vroče ploščadi pred stavbo v BTC, kjer smo se razšli s Čerinom, je sledil kratek skok na drugo stran Šmartinke, v zavetje zbirališča prvakov raznih vrst. Ob tenis igriščih v Jaršah. Naš naslednji sogovornik je bil dejanski kolesarski profesionalec v najbolj polnem pomenu te besede. Človek, ki živi od kolesa, saj mu je kolo osnovno delovno orodje. Primer pametnega življenja. Gospod Franc Pirc, poštar z dvajset let delovnega staža, ki je ravno tistega dne dobil drugega otroka. Čestitke, seveda. Že na videz daje vtis čilega 43-letnika. Službeno na mesec prevozi 500 kilometrov, kar pa je zgolj uvod v popoldanski trening. Še vedno namreč velja tudi za enega najboljših slovenskih duatloncev, športnikov, ki tekmujejo v kombinaciji kolesarstva in teka. "Službeno kolesarjenje mi torej pomeni ogrevanje za popoldanski trening, službeno kolo pa menjam približno na vsaka tri leta. Lahko bi bila boljše kvalitete. Špice so iz običajnega železa in hitro pokajo, prav tako hitro se obrabijo poganjalke in pesto. V plašče sem investiral sam in kupil takšne za 45 evrov, da imam mir. Sicer dobimo 10 evrov dodatka za vzdrževanje bicikla, vendar pa so cene pri serviserjih tako navite, da s tem denarjem ne prideš skozi," opisuje osnovne postavke svoje opreme. Kot pravi, mu ni problem na kolesu peljati za sto kilogramov pošte, čeravno je v povprečju obtežen s 30 kilogrami. Odkar vozi poštarsko kolo, še ni utrpel poškodbe, kar pripisuje tudi temu, da je bil vedno dobro fizično pripravljen. Poštarji sicer vozijo kolesa brez prestav, torej na kontro. "Resna ovira so samo prvi dnevi po sneženju, ko še ni spluženo, potem pa se razmere normalizirajo. Padel še nisem. Vsaj ne s kolesom. Prav tako nisem pretirano bolan. Kdaj pa kdaj malo pokašljaš, pa mine. Sicer sem elektrotehnik, vendar pa mi moj sedanji poklic ustreza. Predvsem sem v stiku z ljudmi. Če imaš luškan rajon, ni težav. Kolesarski rajoni so praviloma tisti z zasebnimi hišami, se pravi z manj prebivalstva na širšem območju. Primestni deli. In najbolj težaven del mojega rajona je tako imenovani Kovačev klanec, kamor se pa že vračam s praznimi torbami, tako da je lažje." Kar se nevarnih delov tiče, omenja odsek Šmartinske do Šmartnega, kjer avtomobilisti že razvijejo večjo hitrost. In znajo biti tudi nesramni. "Zgodilo se mi je že, da me je avtomobilist prehitel, potem pa zavil v desno, da mi je nalašč blokiral pot. No, ko sem ga na križišču dohitel, se ni upal izstopiti," je pripoved o svojih profesionalno kolesarskih izkušnjah končal gospod Pirc.

Kolesariat

Da, za kolesarje nevarni deli? Po izkušnjah podpisanega je eden najbolj nevarnih kolesarskih delov na primer podvoz pod železnico pri bivši tovarni Zmaj. Za skrajno utesnjen položaj gre, kjer pritisk povečuje še donenje v podvozu, če nad njim zapelje še vlak, gre pa za situacijo "odločanja pod pritiskom", primerno za testiranje kandidatov za vojaškega pilota. Zato se nemalo biciklistov tam raje pelje po pločniku ali pač pešači. Policistov, ki bi na tistem mestu pobirali mandatne kazni, sicer še nisem videl, vseeno pa sem za odgovor, kaj je pravilno oziroma kaj je v tistem podvozu kršenje predpisov, poprosil na PU Ljubljana. Takole so odgovorili: "Kot predvideva 103. člen zakona o varnosti cestnega prometa, morajo kolesarji voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh prometnih površin ni, smejo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje." Naj poudarim, da je govor o predelu, kjer je na nekem mestu celo pločnik za pešce širok vsega 40 centimetrov.

Kot je omenil dr. Pavlin, športno kolesarstvo v Sloveniji v osemdesetih, ko se je s prestopom slovenskih šampionov v profesionalne vrste zgodil bistven premik, ni imelo takšne politične teže kot smučanje. Pri tem je treba vedeti, da se je Slovencem reklo "skijaši" že mnogo prej in da je to bistveno starejši izraz, kot se misli. No, če smučar pomeni bolj nacionalno opredelitev Slovenca, so postranske konotacije pri kolesarju nadnacionalne. Je neke vrste psovka, zaničevalen izraz za povzpetništvo. Za tiste, ki primerljivo z gnanjem gonilk tlačijo osebke pod seboj in se istočasno prilizujejo nadrejenim. "Ne bi znal razložiti te zadeve, v vsakem primeru pa so v športnem kolesarstvu funkcije točno določene. Razpored znotraj ekip je malodane vojaški. Točno se ve, kdo za koga počne kaj in noben slovenski tekmovalec ne bo v nobeni tuji ekipi nikdar prvi mož. Marketinško se ne splača. Mogoče bi bilo le, če bi imela Slovenija svojo profesionalno ekipo," pravi Čerin.

Med ekstremizmom in agresivnostjo športnega kolesarstva na eni strani ter miroljubnostjo transportnega kolesarstva očitno obstaja razkorak. Na eni strani življenjsko tvegani napori in uživanje vseh možnih prepovedanih substanc, na drugi strani figuriranje kolesarstva kot želeno defenzivnega vedenja, ki bi, v kolikor bi prevladalo, malodane lahko rešilo svet.

Kje bi lahko bile stične točke? K razrešitvi uganke sem pritegnil še enega kolesarja. Miho Šaleharja, novinarskega kolega, ki v prostem času predvsem kolesari. Gorska kolesa. Tako navkreber v hribe, še raje pa se spušča navzdol. Kolesari skoraj vsak dan. Če je treba, tudi med peto in osmo zjutraj. Med tednom po vzpetinah okoli Ljubljane, kot so Lovrenc, Toško čelo, Katarina, konec tedna pa resnejše kuclje, kot na primer Veliko planino. Kakopak varovanec Gorazda Stražišarja, nespornega poglavarja slovenskega plemena gorskih kolesarjev. "Osnova so hribi in druženje," pravi Šalehar. In dodatno razloži: "Medtem ko je alpinizem bolj dejavnost za falirane študente, je gorsko kolesarstvo primernejše za nas srednjeletne fotrčke, ki se še ne bi kar postarali. Spust je tehnični izziv, v skokih pa uživam šele, ko jih spoznam. Vozim se tudi po mestu, z običajnim kolesom, in seveda spremljam dogajanja na kolesarski sceni, moram pa reči, da mi marsikaj ni všeč. Ti intelektualci s xarami in cajeni, ki se v službo vozijo z mestnimi kolesi z vsemi možnimi odsevniki, z Gali in Lani kot potomci in z obveznim korenjem s tržnice v vrečki, me milo rečeno živcirajo. To ne pelje nikamor. To je zlorabljena funkcija kolesarstva. Sam temu pravim kolesariat. In pri korenju bi poudaril, da je obvezno eko!"

Kolesariat? Novi red na pohodu? "Da. Na neki način gre za sprevrženo manifestacijo egoizma. Za image, za videz. Za kombinacijo urbanega, koromača in kolesa kot predpisanega vedenja, dejansko pa tudi za najboljši avto, najboljši in stalno brneči telefon ter za delnice, od katerih je imetnik vsega tega stalno nervozen v ozadju. Kolo je samo videz. Neke vrste sobotni odpustek. Uniformno vedenje."

Zanimivo razmišljanje. Družno sva se ga lotila porazviti še nekaj naprej. Do dejstva, da gresta visoko razvita kolesarska kultura, kakršna na primer obstaja na Nizozemskem, in liberalni kapitalizem najbolj vrhunskih oblik izrazito dobro vštric. Da torej tam, kjer je kolo množično prevozno sredstvo in se na cesti vedejo tolerantno, dejansko tudi precej spretno in mogočno obračajo denar v bankah ali pač odločajo o politični usodi. Vsaj v Evropi. V stilu: "Na poti v službo miroljuben kolesar, v službi neizprosen brokerski tiger ali pač uradnik EU."

Tudi tak vtis se ob razcvetu kolesarstva in čislanju le-tega, ne le kot alternativnega prevoznega, ampak tudi svetovnonazorskega sistema, ponuja. Da so kolesarji lahko tudi bistveno bolj agresivna bitja, kot to o njih govori kolo, le da svoje agresije ne manifestirajo z običajnim nastopaštvom, na vsesplošno zgražanje okolice, ampak so tišji. In vztrajni. Preskrbljeni in marginalno ogroženi obenem. Nastop stranke kolesarjev na prihodnjih volitvah ne bi bilo presenečenje. Itak Slovenija potrebuje novo polarizacijo.