Brez katarze

Čeprav so sodbe, ki jih je izrekel ICTY, nedvomen prispevek k širjenju moralne zavesti, saj so bili ključni politični in vojaški snovalci zločinov obsojeni na podlagi poveljniške odgovornosti, brez možnosti, da bi se s sklicevanjem na teorijo nacionalne suverenosti izognili soočenju z zlom, ki so ga zasejali, so pozitivne implikacije za obnovo medetničnega zaupanja v postjugoslovanski regiji umanjkale. Ne samo, da so umanjkale, temveč je onstran vsakega dvoma mogoče trditi tudi to, da razen delne katarze pri žrtvah haaško sodišče ni uresničilo svojega programskega cilja: mednacionalne sprave, ki bi sledila pravični sodbi najbolj odgovornim za zločine proti človeštvu in mednarodnemu pravu, vključno z genocidom. Še več, zanikanje dejstva, da se je zločin sploh zgodil, posebej zanikanje genocida v Srebrenici, se nadaljuje še danes. Demonstracije v Srbiji in bosanskohercegovski entiteti Republiki srbski po Mladićevi aretaciji so samo potrdile splošno znano dejstvo: obsodba Momčila Krajišnika, enega ključnih arhitektov etničnega čiščenja v Bosni in Hercegovini, Biljane Plavšić, ki je po kupčiji s haaškim sodiščem priznala odgovornost za načrtovanje sistematičnih zločinov nad Bošnjaki in Hrvati, 35 let zapora za generala Radislava Krstića zaradi sodelovanja in pomoči pri genocidu, dosmrtna zaporna kazen za generala Stanislava Galića zaradi dolgotrajnega teroriziranja prebivalcev Sarajeva in 29 let zapora za generala Dragomirja Miloševića zaradi topniškega in ostrostrelskega obstreljevanja Sarajeva, kakor tudi desetine drugih obsodb arhitektov in strateških izvajalcev zločinskih dejanj, niso prinesli katarze med tistimi, v imenu katerih je bil zločin storjen.

Veliki srbski intelektualec, eden največjih v novejši srbski zgodovini, profesor Nenad Dimitrijević, avtor izjemno pomembne knjige Duty to Respond. Mass Crime, Denial, and Collective Responsibility (Central European University Press, Budimpešta-New York, 2011), neizprosno ugotavlja: "V bližnji preteklosti so bile storjene velike krivice, ki jih lahko označimo za zločine in ki so jih zagrešili nekateri Srbi v imenu vseh Srbov nad ljudmi, ki so bili izbrani za tarčo agresije na osnovi dejstva, da niso bili Srbi. Takšno početje imenujem kolektivni zločin… kolektivni zločin (je) več od vsote posameznih zločinskih dejanj. Zato njegovo ovrednotenje ni zvedljivo na obsodbo posameznih dejanj konkretnih storilcev, udeležencev in 'opazovalcev'. S tem nočem reči, da kazenski pregon ni pomemben. Nasprotno, prepričan sem, da gre za najpomembnejši element prava v prehodnem obdobju po storjenem kolektivnem zločinu. Toda značaj tega zločina terja tudi druge načine angažiranja, ki bodo v ospredje postavili njegov kulturni kontekst in njegove moralne posledice."

Prav za to gre. Moralne posledice zločina so takšne, da tako na ravni etike kot kulture zahtevajo poimenovanje skupnosti, v imenu katere je bil storjen, skupaj z obsodbami, izrečenimi tistim, ki so ga v njenem imenu zagrešili. Vendar se to skoraj ne dogaja, kultura zanikanja je še naprej vodilna paradigma srbske socialne kohezije; na vrednostni lestvici je tisti, ki laže (npr. Dobrica Ćosić), daleč pred tisto, ki govori resnico (npr. Sonja Biserko). Tako se je lahko zgodilo, da na Palah, nekaj kilometrov zračne črte od Sarajeva, po aretaciji generala Mladića tisoče ljudi poveličuje tega obtoženca za genocid kot legendarnega srbskega junaka, iz česar lahko sklepamo, da že omenjene kazni za obstreljevanje in teroriziranje Sarajeva, ki jih je haaško sodišče izreklo Mladićevim generalom, ne predstavljajo vrednostne sodbe, ki bi eventualno lahko spremenila aksiološke kategorije v kulturi zanikanja.

Zgornja argumentacija me napeljuje k stališču, da je temeljna premisa haaškega sodišča - soditi ključnim akterjem jugoslovanskega demiurga, vendar individualizirati njihovo krivdo - v bistvu pravilna, a glede na posledice očitno zgrešena. Sklep ni v skladu s premiso! Soditi vodilnim političnim in vojaškim poveljevalcem kot posameznikom, brez kakršnihkoli relevantnih posledic za režime in projekte, ki so jih zasnovali, organizirali in vodili, je nepravično do žrtev in tudi do njih samih. Individualizirana odgovornost podcenjuje "bogove vojne" kot akterje negativne zgodovine. Namreč, nikogar niso ubili z lastno roko in smisel njihove obsodbe se izgubi, če bodo njihovi projekti preživeli nedotaknjeni. Glede na to, da niso bili obsojeni za poboje, ki jih niso zagrešili, so "poboji", ki so bili podlaga obsodbe, njihovi projekti. Toda s tem, ko ti projekti ostajajo, ti ljudje de facto niti niso bili obsojeni. V zaporih po Evropski uniji očitno niso zaprti ne Krajišnik, ne Krstić, ne Galić, ne Milošević…, ampak njihovi nadomestki.

Zgodovinopisje brez resnice

ICTY ne bo in ne more spremeniti svoje metodologije. S tem ko odgovornost najpomembnejših snovalcev zla zvaja na golo individualno odgovornost, haaško sodišče, ne da bi to hotelo, sodeluje pri nastajanju novih količin oralne zgodovine, ki poveličuje tiste, ki so bili del skupinskega zločinskega početja in jim je bila (ali jim še bo) sodba izrečena na tej ali podobni podlagi.

Če je že tako, bi bilo sodišče neprimerno bolj učinkovito, če bi ga ustanovili kot sodišče, ki se mu mandat ne bo nikoli iztekel, saj bi bil njegov glavni namen, da sodi "tisoče malim zločincem", ki tako ne bi utekli roki pravice. Prav možno je, da so bili na velikih mitingih podpore Ratku Mladiću v Republiki srbski (ob zviti odsotnosti vladajoče politične garniture Milorada Dodika) in Srbiji (ob razumljivem distanciranju oblasti, ki je Mladića poslala v Haag) tudi tisti, ki so si med vojno proti Bosni in Hercegovini zločinsko umazali roke. Če bi sodili tem ljudem, če bi obsodili "tisoče malih zločincev", jim ne bi dali priložnosti, da iz roda v rod prenašajo novim generacijam mitske zgodbe, zgodbe, ki jih plete literarno snovanje zgodovine kot eden ključnih vzvodov kulture zanikanja. Žal je izoliranje Plavšićeve, Krajišnika, Mladića, Karadžića... od njihovih projektov, zvajanje teh ljudi zgolj na kriminalizirane zločince, dalo vetra v jadra produciranju zgodovine, v kateri ni prostora za resnico. Toda resnica je nedeljiva, spremlja jo, kot opaža Umberto Eco, lesk njene lastne čistosti. In jasno je, da bolj jasno biti ne more, da so mitingi podpore Ratku Mladiću po tako imenovanih "srbskih zemljah", kot tudi medijsko poveličevanje tega barbara, nesrečna potrditev žalostne in streznjujoče trditve Nenada Dimitrijevića, da "pripadniki napadene skupnosti nimajo nobenega razloga, da bi verjeli, da vrednote in stališča, ki so bili podlaga za sprejem odločitve za zločinske pogrome, niso več v osrčju srbske skupnostne etike. Preživeli nimajo nobenega razloga, da bi verjeli, da smo postali boljši ljudje."

Nerzuk Ćurak je doktor politologije, izredni profesor na Fakulteti za politične znanosti na Univerzi v Sarajevu.