Kdor išče "sporočilnost" ali smisel tovrstne skulpturalne postavitve, bo ostal razočaran. To ni razstava, namenjena estetskemu uživanju, tudi ni tehnološko zahtevna; ne deluje na nezavedni ravni, saj je vse transparentno, hkrati pa je nemogoče odkriti motivacijo umetnika za te nenavadne kombinacije materialov, ki se med seboj komaj prenašajo. Čeprav so materiali in deli teles vzeti iz vsakdana, negirajo svojo funkcijo. Pojavljajo se kot čvrsta celota, istočasno pa delujejo fragmentarno in spektralno. To so vitalne, privlačne skulpturalne uganke, ki razburjajo v svoji tišini in ne prinašajo pomiritve; na zabaven način pa odpirajo številna vprašanja o naravi človeka in njegovih psiholoških procesih. Odlična prostorska postavitev stopa tudi v igriva razmerja z gledalčevim telesom. Dela imajo torej več opraviti z mentalnim in telesnim kot pa z vizualnim; jezik ima vse pomembnejše mesto, uporablja postopke slučaja in najdenega objekta (Duchamp) ter indeksa (delov telesa), kot tudi najrazličnejše postopke izdelave.
Lujo Vodopivec je bil eden prvih pri nas, ki so dojeli umetniško delo kot stvar na sebi, stvar med stvarmi in stvar v svetu. Po akademiji je študiral na New York Studio School v ZDA, med letoma 1977 in 1980 pa je ustvaril nekatera najbolj minimalistična dela pri nas. V 80. letih je skupaj z Dubo Sambolec, Matjažem Počivavškom in Božidarjem Kemperletom predstavljal generacijo, ki je redefinirala kiparstvo in se pri svojem študiju in delu vrnila k tradiciji modernističnega kiparstva od Rodina, Giacomettija in Brancusija do Cara, Smitha in Judda, kar jim je omogočilo docela novo raven dela. Ni šlo več za vprašanje figuralno ali abstraktno, ampak za premislek o statusu kiparstva, njegovi zgodovini, avtonomnosti in razmerju z gledalcem. Vodopivec je konec osemdesetih let razstavljal s svojimi študenti (Jože Barši, Marjetica Potrč, Mirko Bratuša, Roman Mekše in Dušan Zidar), kar kaže na kontinuiteto in vzajemnost raziskovalnih teženj. V devetdesetih je spremenil koncept in namesto materialne kompaktnosti, aluzivnosti in simboličnosti vpeljal kiparske celote, ki se oblikujejo kot sklopi iz različnih materialov v istem objektu. Dela kljub raznim umetnostnozgodovinskim referencam spominjajo na marsikaj iz realnosti, vseeno pa se jih z nobeno od obstoječih stvari ne more do konca poistovetiti.
Erotizirani in ekscentrični objekti v koprski Loži demistificirajo estetske, univerzalne, buržoazne standarde. Vsiljivec je potemtakem ceneni material, ki se vriva v erotično klasično kiparstvo, tako da mu odvzame vso možnost transcendence. Telesa so izpraznjena poželenja; objekti simbolizirajo pozabljeno in zapuščeno telo razseljenega sodobnega človeka. Stojijo kot neprostovoljni spomenik v sodobnih Pompejih, katastrofičnih družbenoekonomskih silah. Razstava je več kot vredna ogleda, manj pa branje skorajda nerazumljivega besedila v katalogu.
