Pahor je pogovor začel z ugotovitvijo, da se ne kaže več sprenevedati o tem, da bo večina volilcev zakone na referendumu podprla. To so sindikati dobro vedeli, še preden so vložili zahtevo za referendum o pokojninski reformi. Obstaja še majhna možnost, da se bo zgodil čudež, toda tak referendum ne bi uspel tudi v kakšni drugi državi. Zato, pravi Pahor, že zdaj privaja sogovornike iz EU na padec pokojninske reforme, kajti preti velika nevarnost, da bi finančni trgi ocenili, kako se je Slovenija znašla najprej v politični in potem v finančni krizi. To bi pripeljalo do tega, da nas ne bi več šteli med dobre fante, ampak med slabe, kar bi prineslo prejšnje podražitve denarja ali pripeljalo celo do tega, da banke denarja državi - denimo za plače ali pokojnine - ne bi več posojale. To se lahko zgodi hitro, v enem tednu, zato ga vodja opozicijske SDS zelo lomi, ko nasprotuje reformi. Pahor vseeno računa na razumevanje opozicije in tudi nekaterih iz vrst vladne koalicije, da ga ne bodo rušili vsaj do 24. julija, da se bo lahko na vrhu EU s polnimi pooblastili pogajal o novih posojilih Grčiji (tej očitno sledi tudi Ciper, največji problem pa utegne postati Španija), o paktu za evro in zlasti okrog izjave voditeljev EU o vstopu Hrvaške v EU. Slednje je pomembno tudi zato, ker so se pogajanja za Slovenijo končala ugodno.

Kaj se bo zgodilo po referendumih, če reforma na njih pade, Pahor ne ve. Položaj je, kot pravi, podoben ruleti, pri kateri ima on v rokah kocko, ne ve pa, na kateri številki črne ali rdeče se bo ustavila. Je več možnosti, pravi Pahor. Ena je manjšinska vlada, vendar je zanj to ničvredna rešitev, razen če bi imel zagotovila, da bi relativno hitro spravili pod streho pokojninsko reformo. A to je malo verjetno. Druga možnost je interventni zakon, ki bi med drugim znižal plače v javnem sektorju, na katerega bi vezal zaupnico. O tem naj bi v parlamentu glasovali po 24. juniju. Kaj se bo zgodilo, je težko napovedati. Na eni strani je težko verjeti, da bi večina v parlamentu glasovala za znižanje plač v javnem sektorju in za druge trde varčevalne ukrepe. Po drugi strani si poslanci najbrž ne bi radi vzeli enoletne plače, če ne bi izglasovali zaupnice in s tem sprožili razpis predčasnih volitev. Tudi opoziciji se nikamor ne mudi, kajti čas dela zanje, razmišlja Pahor. Dodaja, da bo Janez (Janša) verjetno relativni zmagovalec volitev, toda največja njegova težava je, s kom bo lahko sklenil trdno zavezništvo. To je pravi razlog, da v SDS toliko govorijo o volilni zmagi 50 plus. S tem volivcem SLS, SNS, DeSUS in NSi sporočajo, naj volijo SDS, če hočejo, da bo Janša mandatar. Vendar se nam ne obeta madžarski scenarij, ki bo Madžarsko pripeljal v politično osamo, še meni Pahor. SD tudi ne bo pristala na veliko koalicijo, čeprav nekateri navijajo zanjo. V taki koaliciji bi SD, ki bi bila druga največja stranka, postala žrtev kupčkanj za zaprtimi vrati in mimo parlamenta, tega pa nočejo.

Tretja možnost je konstruktivna nezaupnica. Razlika je v tem, da bi po prvi odšel iz igre, toda iskanje novega voditelja bi utegnilo razkosati njegovo stranko. Pri konstruktivni nezaupnici ostaja v igri, če novi kandidati za predsednika vlade ne bi dobili večine glasov. Konstruktivna nezaupnica ima po Pahorjevem mnenju dve možni različici. Prva je ta, da najdejo kljukca brez osebne politične filozofije, ki bo ubogljivo izpeljal operacijo, v kateri bi njegovi botri v ozadju v letu do volitev sprivatizirali, kar se še da pretočiti v zasebne žepe. Obstaja tudi majhna možnost, da bi na njegovo mesto posadili človeka, ki bi na podlagi ocene, da se stanje v državi izboljšuje, vendarle videl priložnost za spremembe do rednih volitev. Toda za zdaj takega človeka ni videti.