V tem obdobju je na jadransko obalo pripeljal številne teniške zvezdnike, tudi trenutno najboljše na svetu, kot sta Rafael Nadal in Novak Djoković. Neizpolnjena želja je ostala organizacija dirk formule 1 na Hrvaškem, kljub temu pa žanje izredno spoštovanje, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči in ušesa. Med opravljanjem skoraj triurnega intervjuja ga je namreč pozdravilo ali vljudno ogovorilo vsaj dvajset meščanov Umaga, ki niso pozabili, kaj je Rasberger storil za majhno obmorsko mestece. Funkcijo direktorja turnirja je opravljal med letoma 1990 in 2009, njegovo slovo pa je še vedno zavito v tančico skrivnosti, saj javno o njem ne želi govoriti.

Gospod Rasberger, s čim vse se ukvarjate?

Sem predsednik Teniškega kluba Istraturist, predsednik Teniške zveze Istre in hrvaškega primorja, podpredsednik Teniške zveze Hrvaške in svetovalec predsednika Teniške zveze Slovenije. Mar to ni dovolj?

Za človeka v pokoju vsekakor. Vam te aktivnosti vzamejo dosti časa?

Ne, saj je tenis moje področje, zato je vse lažje.

Vaša družina prihaja iz Slovenije, kajne?

Tako je. Oče se je rodil v Hrastniku, mama v Sevnici ob Savi, brat in sestra v Celju, jaz pa v Zagrebu, tako da nismo vsi iz Slovenije. Oče je bil zelo uspešen podjetnik. Po vojni je bil on tisti, ki je prerezal trak na slavnostnem odprtju Pivovarne Laško. Prej je bila v nemških rokah.

Spremljate, kaj se trenutno dogaja v Laškem?

Gledam, ja. Upam, da ne bodo pivovarne prodali Ivici Todoriću, ker potem bo še hujše.

Todorićevo ime se omenja predvsem pri prodaji Mercatorja…

Vem. No, jaz sem v zelo dobrih odnosih s Todorićem, zato kaj več ne bi povedal.

Slovenščina vam gre odlično od rok, prav tako še nekateri drugi jeziki.

V svetu brez jezikov vendarle ne gre. Neki znanec je še večji poliglot od mene in nekoč so ga vprašali, koliko jezikov govori. Odgovoril je, da ne dovolj. Na Nizozemskem sem se najtežje naučil flamskega jezika, ki pa ti dejansko nič ne pomaga. Lahko berem tamkajšnje časopise, gledam televizijo, a to je tudi vse.

Kako ste se pogovarjali doma?

Če  doma nisem govoril v slovenskem jeziku, se oče ni hotel pogovarjati  z mano. Bil je zelo zaveden Slovenec. Poudarjal je, da nas je tako malo, da se mora slovenščina uporabljati in širiti.

Na Hrvaškem ste v svetu tenisa zelo poznani, saj ste bili dolgoletni direktor umaškega turnirja.

Profesionalno sem začel na tem področju delati leta 1986. V Umagu je potekal edini profesionalni turnir v bivši Jugoslaviji. Imeli smo lep objekt, kamor je enostavno moral priti tudi grand prix (zdaj serija turnirjev ATP, op. p.). To je tako, kot če bi imeli odlično stezo za formulo 1, pa tega športa nikoli ne bi bilo pri vas. Jaz imam srečo, da sem si v svetu ustvaril toliko poznanstev, da mi je bilo lažje. Leta 1989 sem bil na mastersu v New Yorku, kjer so bila vgravirana vsa prizorišča, ki so dobila grand prix. Moje sanje so bile, da bi na tisti plošči  pisalo tudi Umag. Brez enega dolarja sem pripeljal turnir na Hrvaško, kar je danes nemogoče, saj potrebuješ vsaj milijon dolarjev.

Kako so  pri ATP gledali na Jugoslavijo kot krizno žarišče na začetku devetdesetih let? Zasledili smo vašo izjavo, da je bil turnir v Umagu edina stvar, za katero so v svetu vedeli, da obstaja na tem območju poleg vojne.

Pred začetkom vojne ni bilo težav. Naj najprej pojasnim, da nikdar nisem bil politik, sem pa imel vedno odprta vrata pri Franju Tuđmanu (prvi hrvaški predsednik, op. p.). On je zelo podpiral idejo o tenisu v Umagu. Eurosport je bila poleg CNN edina televizijska postaja, ki je v svet nosila sporočilo, da na Hrvaškem ne divja le vojna, ampak se igra tudi tenis. To je Tuđman izredno cenil. S pokojnim predsednikom sva večkrat zavihtela loparje, k njemu sem šel od časa do časa na večerjo. Leta 1995, ko so bile razmere na Hrvaškem resnično obupne, je v Umag denimo prišel prvi igralec sveta Thomas Muster. Uveljavljena teniška agencija, ki odloča o varnosti na tekmovališču, je dobro ocenila stanje v Umagu. Dejali so, da je Srbom v interesu zrušiti turnir, a so imeli ti težavo, kako doseči mesto. Z letali iz Bihaća zaradi trdne obrambne linije niso mogli prodreti, z raketami pa tudi ne, zato mi je Tuđman dejal, da je Umag daleč najbolj varno mesto v Evropi.

Kakšna je bila tedaj zasedba na tribunah in igrišču?

Iz Slovenije so navijači vedno prihajali, Italijanov pa je bilo malo manj. Zanimivo, da so se predvsem tisti iz Trsta bali priti v Umag. Muster me je poklical in vprašal, ali je Umag varen. Bil je precej v skrbeh, saj so bili vsi avstrijski časniki zelo proti njegovemu prihodu. Ko je imel prvo tiskovno konferenco, so ga vsi napadli, češ zakaj je moral riniti na vojno območje, on pa je rekel, da je prišel v Umag zaradi tenisa in mene, ki sem mu zagotovil varnost. Vse drugo, je zatrdil, ga ni zanimalo.

Janša se je v Umagu počutil izjemno, Sanader je odklonil vsako povabilo

Pred udejstvovanjem v tenisu ste bili direktor igralnice na Nizozemskem.

Sem del prve jugoslovanske generacije, ki se je malo po letu 1960 začela ukvarjati z igralništvom. Osnovno delo pri tem poslu je psihologija ljudi, kjer je treba oceniti, ali igralci goljufajo ali so se dejansko zmotili. Tu si moral biti dober, če si želel uspeti v igralništvu.

Koliko so vam izkušnje iz igralništva pomagale pri organizaciji teniških turnirjev?

Eno je organizirati turnir v Parizu, Londonu, New Yorku, nekaj popolnoma drugega pa tukaj. V New Yorku je cilj organizatorjev samo ta, da bodo imeli v dveh tednih turnirja za grand slam 100.000 ljudi. Ampak na Manhattan vsak dan pride in gre po šest milijonov ljudi. V takšnem mestu imaš vedno kritično maso, ki bo prišla na tenis, v Umagu pa… Ne bi rad kritiziral, ampak poglejmo nekaj dejstev. Zakaj sta bila zadnja turnirja v Zagrebu in Beogradu skorajda prazna? Ko je igral Novak Djoković, so bile tribune v Beogradu polne, ampak za ostale dvoboje pa ne, čeprav gre za milijonski mesti. To pomeni, da ljudje ne bodo prišli na neko prireditev kar sami od sebe. Umag je turistično mesto in če nimaš urejenih vseh detajlov, ki sodijo zraven, prireditev ne bo uspela. K nam je denimo prišlo ogromno pomembnih politikov, kar za seboj potegne ljudi in zanimanje medijev. Ko so prišli Bernie Ecclestone, Julio Iglesias in številni pomembni državniki, je Umag pritegnil še več zanimanja in je bil stadion poln. Vsak obiskovalec je v Umagu lahko našel nekaj zase. To je bil turnir, na katerem enostavno nisi smel manjkati, saj je bil stičišče zabave in srečanja s prijatelji. Nekateri tega fenomena kar niso mogli razumeti.

V Umag ste uspeli zvabili tako Milana Kučana kot Janeza Janšo, sicer politična nasprotnika pri nas.

Kučan in Janša sta dva različna svetova. S Kučanom se je takšne stvari lažje  dogovoriti, ker je ljudski človek, medtem ko je Janša drugačen, mi je pa izredno veliko pomenilo, ko nas je prišel obiskat. Ko je Janša prispel v Umag, se mi je zdel takšen, kot sem ga videval na vaši televiziji - resen in  zadržan. Ampak po večerji je bil povsem drugačen. Resnično kot neki drug človek. V Umagu je bil od sedme ure zvečer do pol enih ponoči v krogu izjemno pomembnih ljudi in dobil sem občutek, da je bil resnično zadovoljen in da se je v naši družbi počutil izjemno.

Omenili ste, da vam je politika pred leti pomagala pri turnirju, a zdaj teh ljudi ni več na oblasti. Je zdajšnji državni vrh še pripravljeni priskočiti na pomoč?

Nisem več v enaki vlogi kot pred leti, zato  to ni več moj problem. Tuđman je bil trikrat na turnirju, Stipe  Mesić (nekdanji predsednik, op. p.) je prihajal celo desetletje  prav vsako leto. Kako bo šla stvar naprej... O tem ne odločam več.  Zdaj me niti ne zanima. No, ne zanima me javno. Imam svoje mnenje, a ga bom raje zadržal zase.

Ivico Račana, bivšega premierja, še niste omenili, a ste bili tudi z njim v dobrih odnosih.

Nadvse. On je bil eden velikih politikov in rad je igral tenis. Spomnim se, ko se je pomeril s Cirilom Ribičičem. Klical in vabil  sem tudi premierja Iva Sanaderja, a nikdar ni prišel na turnir. Na vsak način je hotel  podeliti pokal za prvo mesto, a tako vendarle ne gre, saj je zmagovalcu najprej voščil predsednik države. Njegov ego je bil prevelik, da bi v Umagu ob sebi  trpel še Mesića.

Poleg politikov so na častni loži večkrat sedeli še vrhunski športniki. Tudi iz Slovenije.

Bom omenil samo nekatere: Tone Vogrinec, Ivo Daneu, Bojan Križaj, Vili Ameršek, Primož Ulaga, Branko Oblak… Uf, res jih je bilo veliko. Z njimi sem zelo rad igral tenis. S Križajem recimo še lansko jesen, ravno ko je prišel z operacije kolka, a ga to sploh ni oviralo pri tekanju in udarjanju z loparjem. Neverjetno! Ampak to so nekdanji vrhunski športniki, ki lahko zdržijo hude napore. So bili pa na turnirju tudi Dražen Petrović, Janica Kostelić in ostali hrvaški šampioni, ki sploh niso hoteli sesti v ložo, ampak so si kupili navadne vstopnice. Povsem običajni ljudje, vam povem.

Vaš turnir je s strani ATP večkrat dobil nagrado za najbolj urejen turnir na turneji. S čim ste jih prepričali?

Poglejte, ATP podeljuje nagrade za tiste turnirje, ki so naredili nekaj več za tenis. Na svetu ni turnirja na višji ravni kot v Umagu, seveda če izvzamemo turnirje za grand slam, kajti tukaj sta polfinale in finale razprodana že pet tednov pred začetkom, s tem da nisem nikdar poklonil niti ene vstopnice. Umag je samo z vstopnino pokril okoli 25 odstotkov svojega proračuna, kar je drugod nemogoče. Tudi baza novinarjev je v Umagu izjemna. Za turnir v Amsterdamu se jih na primer akreditira 15, pri nas pa 350.

Tenis ni bil vaš edini projekt. Na Hrvaško ste želeli pripeljati tudi formulo 1.

Pred kakimi dvanajstimi leti smo z italijansko družbo na Grobniku naredili projekt o dirkališču za formulo 1, a mi je Ivica Račan na predstavitvi rekel, naj pozabim na vse skupaj. Če bi nam takrat uspelo, sem prepričan, da bi Hrvaška danes imela formulo 1, a je Ecclestone tisti čas zaradi prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov v Evropi začel tekmovanje seliti v Azijo. Je pa zanimivo, da so vsi mislili, da je lahko njegova zdaj že bivša žena Slavica uredila vsako stvar, ki se je dogajala na območju nekdanje Jugoslavije. Kako napačno! Bernie ne bo ničesar naredil na lepe oči. On je poslovnež in bo storil vse, da bo imel od projekta lastno korist. Na vse drugo lahko pozabite.

Kakšen odnos ste imeli z novinarji?

Zelo pozitiven. Če bi bilo drugače, bi lahko vsak moj projekt v hipu podrli, ker imate v rokah takšno moč. Danes je zrušiti neko stvar zelo lahko in ni treba biti preveč pameten, ustvariti nekaj pa je posebnost. Zame je nemški tednik Bild po kakovosti časnikarstva eden najslabših, ker prodaja same slabe novice. In zaradi tega ljudi ne zanimajo več pozitivne informacije, ampak v večini samo negativne.

Novak Djoković ni imel srca, da bi igral v Umagu

Koliko povabil organizatorja ste dali slovenskim igralcem?

Ne vem, a zelo veliko. Pri meni je bilo vedno eno povabilo rezervirano za italijanskega in eno za slovenskega igralca. Povabil bi tudi Avstrijce, a med njimi ni bilo povpraševanja. Leta 1995 sem bil razočaran, ko je bil pri nas Thomas Muster, v turistični agenciji v Celovcu pa nobena od naših dvesto vstopnic ni bila prodana, čeprav je v tistem obdobju igralo v Umagu kar nekaj Avstrijcev. Leta 1992 je bilo zanimivo, ko je od Avstrijcev pri nas igral tudi Horst Skoff (najvišje 18. na svetu, op. p.). Četrtfinale smo igrali v nedeljo zjutraj, ker je v petek deževalo. Tako so se zjutraj ob deseti uri igrali štirje četrtfinali, nato popoldan pa po normalnem razporedu polfinale. Skoff, ki ni bil v dobrih odnosih z Musterjem, je prišel v mojo pisarno in zahteval, da igra na centralnem stadionu, ker drugače bo predal dvoboj.

In kaj ste storili?

Rešitev je v takšnih primerih zelo enostavna. Vzame se rang listo in tisti, ki je uvrščen najvišje, igra na centralnem igrišču. Thomas je bil tedaj številka ena na svetu, zato je bil on na centralnem igrišču, čeprav je res, da je imel Skoff v Umagu več svojih navijačev. Ko sem njegovo tekmo postavil na četrto igrišče, nato dejansko ni igral, a še vedno se je kasneje pri nas dobro počutil. Dve leti kasneje je prišel v polfinale, a izgubil proti Karolu Kučeri. To je bila edina tekma v dvajsetih letih, ko je bilo vzdušje na tribunah nogometno. Polovico stadiona so zasedli Avstrijci, ki so navijali za Skoffa, drugo polovico pa so zasedli navijači proti njemu.

Ste imeli veliko težav s tovrstnimi zahtevami igralcev?

Lahko sem uredil veliko stvari, a ne vseh. Enako sem vedel, da bi bil pred dvema letoma centralni stadion poln, če bi na njem igral Blaž Kavčič, toda tega nisem mogel storiti, saj je bil istočasno na njem Ivan Ljubičić. Takrat je bilo veliko pritožb, ker sem dal povabilo Blažu, ne pa denimo Antoniu Vejiću. Da sem dal povabilo ravno Blažu, je zadaj stal vaš predsednik olimpijskega komiteja Janez Kocijančič ter tudi Zlatko Mateša. A Kavčič bi povabilo dobil tudi brez njiju.

Se spomnite še kakšnega povabila z zanimivim ozadjem?

Kar nekaj jih je. Carlos Moya je dvakrat osvojil turnir s povabilom. Rafael Nadal je k nam prišel s povabilom leta 2003 in tu v dvojicah osvojil sploh prvi turnir ATP v karieri, med posamezniki pa je izgubil v polfinalu proti Moyi. Povabilo sta dobila denimo tudi Guillermo Coria in Juan Martin del Potro.

Kako ste prišli do Nadala?

Jeseni leta 2002 me je poklical Moya in me prosil za povabilo njegovemu mlademu rojaku. S Charlyjem (vzdevek Carlosa Moye, op. p.)  sem imel takšen odnos, da sem izpolnil vse njegove želje. Prihodnjega aprila sem spremljal turnir v Monte Carlu, ko je prišel v polfinale novi Španec z Mallorce. Takoj po tekmi sem odšel v svojo pisarno, da preverim, komu sem pred pol leta dal povabilo in videl, da gre za istega igralca - Rafaela Nadala.

Kakšni so teniški zvezdniki zasebno?

Naj ocenim le največje. Pri Rogerju Federerju na svetu ni denarja, ki bi ga sredi poletja premamil v selitev s trave na pesek. Četudi bi mu ponudil goro denarja, se ne bi nikdar odločil za prihod v Umag, ker je pravi profesionalec.  Potem je tu Novak Djoković. Zakaj je Nole v prvem krogu Umaga izgubil proti rojaku Viktorju Troickemu? Zato, ker je prišel na turnir brez priprav. Nole gre po vsakem Wimbledonu za dva tedna z jahto križarit po morju in takrat povsem odklopi tenis. Rekel mi je, da ne more biti na nobenem turnirju uspešen brez treninga in da nima srca, da bi igral v Umagu samo zato, da bi mi pobral denar in izgubil že prvi dvoboj. Rafael Nadal? Ko bi moral kot prvi nosilec priti drugič v Umag, se je poškodoval v Stuttgartu. Njegov menedžer mi je sporočil, da ga ne bo, a si je Rafael premislil in me osebno poklical, da bo vseeno prispel. Stopil je na igrišče, pozdravil navijače in rekel nekaj besed. Res izjemna poteza! To je bil precedens, da je neki šampion naredil nekaj podobnega. Tu gre za medsebojni odnos, ki ga ne moreš kupiti.

Kaj ste morali storiti, da ste v Umag pripeljali največje zvezdnike?

Če bi igralci sami odločali, bi bil ta del posla veliko lažji. Če so zraven agenti, je več ljudi in več interesov, ki jih je treba umiriti. Najpomembnejši je datum, v katerem delu sezone je turnir. Povedal sem že, da Federer  ne bo prišel igrat na peščeno podlago po koncu Wimbledona, ko se začne sezona na trdih podlagah. Enako je bilo z nekaterimi hrvaškimi igralci. Denar je pomemben agentom, igralci pa se na turnirjih predvsem radi dobro počutijo. Za vsakega igralca moraš ugotoviti, kje mu prideš do živega in poskrbeti za tisto, kar potrebujejo. In v Umagu so imeli vse. Jaz sem imel po celi Hrvaški tisoč veleplakatov, toda ljudje ne pridejo v Umag zaradi plakatov, ampak moraš imeti občutek za njih.

Koliko bi bilo lažje, če bi bil v Umagu turnir s trdo podlago?

Imel sem vizijo, da bi v Umagu v svojem terminu pripravil turnir na trdi podlagi, a da bi dobil dovoljenje, bi moral lobirati pri Ameriški teniški zvezi (USTA). Pri Američanih sem imel sicer dobre povezave. Ko je v Portorožu potekal pokal Fed med Slovenijo in ZDA, sem šel po takratnega predsednika USTA Alana Schwartza na letališče. Takrat so bili nekateri v Sloveniji užaljeni. Schwartz je bil najprej pri meni v Umagu, nato pa sem ga peljal v Novigrad, kjer je jedel najboljšega jastoga v življenju. Upal sem, da bi s temi ljudmi pri ameriški teniški zvezi prišel tako daleč, da bi lahko v Umagu uredil turnir na trdi podlagi. Naša prednost je bila ta, da je v istem času potekal turnir v Los Angelesu, kar je za evropske igralce devet ur časovne razlike. A Schwartz mi je že pred leti govoril, da mora njihova zveza preprosto zaščititi njihove turnirje. Poglejte San Jose, ki ni nič večji turnir od Umaga, a so na njem vedno igrali Andre Agassi, Jimmy  Connors, Pete Sampras, Andy Roddick… Na ameriški zvezi so naredili US Open series za turnirje, od tistega v Los Angelesu naprej, kjer igralci zbirajo točke - tisti, ki jih ima na koncu turneje največ, dobi milijon dolarjev. Česa takega Evropa nima, čeprav 75 odstotkov igralcev najboljše stoterice prihaja ravno s stare celine. Če bi mi uspelo v Umag prinesti turnir s trdo podlago, bi ga verjetno uspel uvrstiti tudi v US Open series in bi ga prenašale ameriške televizijske postaje.

Kaj pa premestitev turnirja v spomladanski čas, ko je vrhunec peščene sezone?

V maj se turnirja ne da prestaviti, saj so takrat že drugi tradicionalni turnirji. Tudi če bi ga, ne bi bilo pravo tekmovalno vzdušje. Prišli bi  takšni igralci, kot so Andy Roddick, a to nič ne pomaga, saj bi ti  prišli v Umag zgolj na malo težji trening pred Rolandom Garrosom. Zato imaš na takšnih turnirjih vedno čudne rezultate, ker pridejo nekateri trenirat in ne tekmovat.

Pred leti ste v okviru teniškega kompleksa postavili vse fotografije zmagovalcev Umaga.

Kamor koli po svetu greste, vidite, da imajo organizatorji na vidnih mestih vklesana imena zmagovalcev. Domislil sem si, da bi dali pri nas zraven tudi njihove fotografije, poleg pa še imena vseh finalistov, saj smo imeli v Umagu veliko vrhunskih igralcev, ki so izgubili v finalu. Goran Ivanišević, Sergi Bruguera, Djoković… Sploh si ne morete predstavljati, kako veliko obiskovalcev se je fotografiralo pod temi slikami. Kakšno leto potem sem odšel v New York na US Open in zagledal stebre s fotografijami zmagovalcev. Kakšno leto za nami! Verjetno ni šlo za naključje. (Smeh.)

Ivanišević hitro pade pod vpliv ljudi

V kakšnem spominu imate Gorana Ivaniševića?

Goran je izredno dober človek. Nikoli ga niste videli, da bi na turnirjih vzel eno samo žogico. Nikoli ga niste videli, da ne bi priznal, da je bila nasprotnikova žogica v igrišču. Ko je prvič igral na turnirju v Zagrebu in je igral proti Magnusu Normanu, so Švedu osemkrat dosodili prestop. Goran je po tekmi priletel v studio in rekel, da za zmago ne potrebuje svinjarij in da želi pošten boj. Če bom boljši, bom že zmagal, je bil jezen. Goran je zelo dober fant, a zelo vodljiv in hitro pade pod vpliv ljudi, ki so okoli njega. Če je kdaj prišlo v javnost, da je storil kaj narobe, je to zato, ker so se okoli njega znašli mandrili.

Posebna zgodba je njegova zmaga v Wimbledonu.

Ivanišević ni smel izgubiti finala proti Agassiju, saj je bil tenis Američana izključno anticipacija žogice.  Če proti Agassiju ne bi smel izgubiti, je treba priznati, da Goran proti Samprasu ni imel nobenih možnosti. Vse se mu je povrnilo leta 2001 v finalu proti Patricku Rafterju. Ne verjamem preveč v Boga, a če obstaja, je bil tiste tri dni v Wimbledonu, da je pomagal Goranu. Iva Majoli je zmagala v Parizu - super. Je zmagala Mima Jaušovec v Parizu - super. Lahko zmagaš US Open - super. Lahko zmagaš v Melbournu - super. A zmaga v Wimbledonu je sveta. To pa zato, ker imajo Angleži do tega turnirja poseben globok odnos. Če sem Goranu kaj privoščil, je bila to zmaga v Wimbledonu.

Kje so glavne razlike med povprečnimi in vrhunskimi teniškimi igralci?

Razlika med njimi je v moči koncentracije. Oni pridejo do točke, ko jo morajo dobiti. Kdaj je Roger Federer vedno dosegel največ asov? Ko jih je najbolj potreboval. Imajo ta talent, da v ključnih trenutkih  vzamejo  točko. Imajo izredno samozavest. Jasno jim je, da morajo dobiti zadnjo točko. Če prideš na servisu za zmago na 40:15, potem najboljši igralci ne čakajo, da bo nasprotnik enkrat zgrešil, ampak vedo, da morajo oni narediti zadnjo točko. 

Verjamete, da se lahko Roger Federer še vrne na sam vrh?

Ne. Zdaj sta tu Djoković in Nadal. Edini, ki ju lahko v prihodnosti ogrozi, je Juan Martin del Potro, a le če bo zdrav. Andy Murray ni dovolj močan v glavi. V Rimu je proti Djokoviću igral eno najboljših tekem v karieri, če gledamo samo igro. Serviral je za zmago, a naredil dve dvojni napaki. Federer bi v tej situaciji zabil dva asa.