Madžarska ima 26.000 vojakov. Slovenski sistem obrambe sicer v primeru razglasitve vojnega stanja predvideva vzpostavitev državnega operativnega štaba obrambe (DOŠO), ki usklajuje delovanje tako vojaške kot civilne obrambe; generalštab je tisti, ki pripravlja vojaški nasvet in je neke vrste "povezovalni kanal" s poveljstvi zavezništva, poveljstvo sil pa je tisto, ki mora v skladu s sprejetimi odločitvami v DOŠO delovati.

Doktrinarni dokumenti govorijo, da ima SV 50 odstotkov premestljivih in 10 odstotkov vzdržljivih sil, kar v laičnem jeziku pomeni, da se lahko polovica vojske v času, ki je predviden za mobilizacijo, premakne iz točke A v točko B, 10 odstotkov vseh sil pa je v vsakem trenutku pripravljenih za akcijo, torej za delovanje v operacijah visoke intenzivnosti. Predvsem teh 10 odstotkov vzdržljivih sil svojo usposobljenost in primernost opreme neprestano preverja v mednarodnem okolju, medtem ko so druge enote precej manj pod lupo. A po zagotovilih generalštaba je tudi pripravljenost teh enot na visoki ravni. Navsezadnje sta obrambna ministrica Ljubica Jelušič in načelnik generalštaba SV Alojz Šteiner sredi aprila predsedniku Danilu Türku predstavila poročilo o pripravljenosti, v katerem je SV prejela višjo oceno kot leto prej. Kakšne so podrobnosti oblikovanja te ocene, kaj v oceni piše in katere so največje pomanjkljivosti oboroženih sil, javnost nikoli ne izve, ker nosi poročilo oznako zaupnosti. Res pa je tudi, da je metodologija ocenjevanja pripravljenosti takšna, da večji del ocene prinesejo prav enote, ki so tudi pod lupo zveze Nato.

Prednosti pregledovanih

Imajo pa enote pod lupo Nata še eno prednost - boljšo opremo, začenši z osebno oborožitvijo in uniformo. Zgodba z boljšo in slabšo opremo ima že kar dolgo brado... "Najprej smo imeli tisto nesrečno zgodbo z bataljonom za mednarodno sodelovanje, ki je imel prednost pri opremljanju in modernizaciji, a smo ugotovili, da takšna pot ni smiselna z vidika nacionalne obrambe, saj se enote niso razvijale uravnoteženo. Neizpodbitno je, da imajo enote v silah za hitro posredovanje oziroma enote, ki se največ uporabljajo v mednarodnih operacijah, prioriteto pri modernizaciji. Vendar smo si pri zadnjem strateškem pregledu obrambe zadali cilj, da morajo biti vsi vojaki opremljeni in usposobljeni po enakih standardih. Temu sicer še ni tako, ker je dinamika opremljanja takšna, kot je," pravi polkovnik Mikuž, se namuzne in s prstom pokaže na tiskovnega predstavnika SV Simona Koreza, ki že ima novo uniformo, s kakršno bodo nekoč opremljeni vsi vojaki. Če ne bo obrambni proračun doživel še novih rebalansov. "Prav tako nismo še vsem vojakom kupili novih pušk, ker smo omejeni s financami, a dejstvo je, da bodo tudi pogodbeni rezervisti uporabljali novo opremo in jih bomo na tej opremi tudi usposabljali," pravi Mikuž. Belgijska avtomatska puška F 2000 S je namreč lani povsem zamenjala jugoslovansko izvedenko avtomatske puške kalašnikov, ki je pri nas nosila tako ljubko ime M-72.

Pa puška in oprema bojevnika 21. stoletja sploh nista edini žrtvi varčevanja pri izdatkih za obrambo. Ambicije iz leta 2004 so bile realizirane le do ene tretjine. "Temeljno vprašanje, ki si ga bomo morali zastaviti, je, ali gradimo vojsko za delovanje danes, torej za operacije, v katerih trenutno sodelujemo, ali za prihodnost. Smiselno bi bilo loviti ravnotežje, vendar lahko ta čas gradimo le za nekaj let naprej. Odgovor na vprašanje, kakšno vojsko bomo imeli v prihodnosti, je preprost: takšno, kot si jo je država sposobna zagotoviti," je lani novembra na Dnevnikovi okrogli mizi dejal takratni državni sekretar na ministrstvu za obrambo Uroš Krek. Danes je jasno, da bo vojska kompromisna: z manj oklepniki, kot bi jih potrebovala, z manj vojaki, a z (vsaj za zdaj) končanim valom reorganizacij. Reorganizacija je bila namreč od leta 1991 permanentno stanje, ne faza.

Reorganizacija kot permanentno stanje

Reorganizacije so sicer postale stalnica za vse vojske, ne le zahodne. Za SV je to toliko bolj tipično, ker je vojska nastala iz formacij Teritorialne obrambe, ki je imela povsem drugo naravo kot sedanje sodobne vojske in je bila teritorialno razdeljena v relativno majhne enote z manjšo ognjeno močjo, saj je večino bremena bojevanja v tistem času nosila JLA. Po takratnem konceptu obrambe je bila "naslonjena na teritorij, kar pomeni, da so ji prebivalci tega teritorija zagotavljali vso potrebno podporo, od hrane do logistike". V primerjavi z organizacijo zahodnih sil, kjer si vojska sama zagotavlja logistično podporo, je bila to seveda specifika, ki jo je bilo treba ob oblikovanju preseči. "Večina vojsk zahodnih držav, ki so sedaj naše partnerice v Natu in EU, ima kolonialne izkušnje, medtem ko so bile naše izkušnje slejkoprej le obrambne," pravi polkovnik Ivan Mikuž, načelnik sektorja za dolgoročno načrtovanje pri generalštabu Slovenske vojske, ko opisuje, skozi kakšno temeljito transformacijo je šla vojska do danes. Pri tem je bila do vstopa v zvezo Nato naša politika izrazito obrambna, predvsem zaradi vojn, ki so še potekale na Balkanu. Z vstopom v Nato se je začel razvoj premestljivih sil.

Od leta 1991 do 1994 se organizacijska struktura obrambnih sil ni kaj bistveno spreminjala in je imela sedem pokrajinskih štabov ter 27 območnih štabov teritorialne obrambe, ob desetih brigadah pa še več kot 200 različnih enot. Konec leta 1994 je imela vojska 3000 poklicnih pripadnikov, v vsaki generaciji pa še 5500 nabornikov in seveda ogromno rezervo 54.000 rezervistov. Tega leta se je Teritorialna obramba ne le preimenovala v Slovensko vojsko, pač pa doživela tudi korenite spremembe v organizaciji. Namesto republiškega štaba TO je nastal generalštab Slovenske vojske, nastala so operativna in vojaška teritorialna poveljstva. Z novelo zakona o obrambi se struktura leta 1998 spet temeljito premeša: iz manevrskih in prostorskih sil nastanejo sile za hitro posredovanje, glavne sile in pomožne sile, nato pa prilagajanje standardom zveze Nato, predvsem pa zagotavljanje interoperabilnosti s silami držav zaveznic leta 2002 prinese strukturo, kot jo ima vojska še danes. Oblikujejo se sile za bojevanje (trije motorizirani bataljoni, gorski bataljon, oklepni bataljon in enota za specialno delovanje), sile za bojno podporo, sile za zagotovitev bojnega delovanja in sile za podporo poveljevanja.

Največji šok za obrambni sistem pa je bila zagotovo ukinitev naborniškega sistema leta 2003. Odločitev je takratna politika - ob glasnih protestih nekaterih strokovnjakov - sprejela v vsega treh mesecih, kljub temu da je večina držav takšne odločitve tehtala tudi več let. Obseg vojske je resolucija razvoja in opremljanja določila na 14.000 pripadnikov vojne sestave, leta 2009 pa je vlada sprejela ciljni obseg 10.000 in tako "zbrisala" kar 4000 formacijskih dolžnosti. Z ukinitvijo zadnjih enot obvezne vojaške rezerve je Slovenska vojska lani ukinila tudi vojaška teritorialna poveljstva, število formacijskih mest v vojski pa je zamrznjeno pri številki 7600, kar pomeni, da so nove zaposlitve mogoče le ob odhodu sedanjih pripadnikov. Vojska ima po zadnjih podatkih iz marca 9193 pripadnikov, od tega 7570 v stalni sestavi, 1623 pa v prostovoljni rezervi. Limit je torej že zelo blizu...

Globok kadrovski bazen

A preoblikovanje vojske, višje zahteve, višja izobrazba in - treba je biti iskren - zaradi finančne krize zamrznjeno zaposlovanje so prinesli zelo pozitivne premike. Če se je prej vodstvo vojske moralo ukvarjati s častniki, ki so zasedali formacijske dolžnosti, za katere niso izpolnjevali pogojev - bodisi da niso imeli dovolj visokega čina bodisi dovolj visoke izobrazbe -, je danes položaj obrnjen. Na nižjih položajih se je nagnetlo častnikov, ki izpolnjujejo pogoje za višji položaj, a tja ne morejo, dokler se položaj ne izprazni. "Piramida je sedaj zelo strma, bitka pa zelo ostra," karikira položaj Mikuž. Ob tem omeni tudi smernice načelnika GŠ Alojza Šteinerja, ki za napredovanje postavljajo tri nujne pogoje: izkušnje iz mednarodne operacije, ustrezna izobrazba in ustrezne izkušnje na določeni dolžnosti. Karierna pot posameznika je tako natančno določena skozi kompetenčni model. Tako vsak pripadnik vojske natančno ve, kaj mora storiti, da doseže določen čin in položaj. Ve pa tudi, da ne ve, kdaj, če sploh kdaj, bo lahko ta položaj dosegel, še posebej v sedanjih razmerah relativno majhne vojske. Ta trenutek je v vojski 1200 takih, ki so pridobili višjo izobrazbo od zahtevane za njihov položaj, v štabno šolo praviloma prihajajo častniki z magisterijem ali vsaj dvema specializacijama, v vojski je 18 doktorjev znanosti... Morda po letu 2013, ko je pričakovati prvi večji val upokojitev. "To se je zgodilo v zadnjih petih letih," kar ponosno razlaga polkovnik Mikuž. Pravi še, da je bilo delo v integrirani vojaški strukturi zveze Nato včasih bolj želja nekaterih častnikov, danes postaja to potreba, če seveda hoče častnik še kam napredovati.

"Slovenska vojska zahteva, da ima častnik univerzitetno izobrazbo, da pa bi skrajšali čas usposabljanja, ponujamo študentom module, skozi katere lahko že med študijem pridobivajo specifična vojaška znanja. V šoli za častnike nato pridobijo znanje upravljanja osnovnih taktičnih enot in delovanja pehote, ki je temeljna struktura naše vojske, specifična usposabljanja pa tečejo kar v enotah in še posebej v zadnjih letih zelo pogosto v tujini," pravi Mikuž. Držav za usposabljanje seveda ne izbirajo naključno, pač pa odvisno od tega, kje so v zadnjih letih kupovali oborožitvene sisteme in tehniko, ki jih uporabljajo enote, v katerih bodo poveljevali ti častniki. "Usposabljanje v tujini, predvsem pa delovanje na misijah v tujini, nam pomaga graditi spoznanje, kakšna bo naslednja vojna. Pripravljamo se na najhujše, in na to se najlažje pripravljaš tam, kjer deluješ v vojnih ali vsaj napetih razmerah. Zato je sodelovanje v operacijah v tujini del šolanja in priprav za nacionalno obrambo," meni Mikuž.

Globalno nacionalno

Nacionalna obramba je zagotovo eden izmed vidikov, okoli katerih se v zadnjem času najbolj lomijo kopja. Še posebej, ker so vedno bolj glasni očitki - nazadnje so kulminirali ob sprejemanju resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja SV do leta 2025 -, da država z vse bolj "obilnimi" napotitvami vojakov na misije vojsko spreminja v tipično ekspedicijsko vojsko, namenjeno delovanju v tujini, vse manj pozornosti pa se posveča pripravi nacionalne obrambe. Dejstvo je namreč, da Slovenija vestno izpolnjuje sprejete zaveze in kljub pomanjkanju sredstev sodeluje z vedno večjim številom vojakov, medtem ko ima stalna sestava več kot 600 pripadnikov manj, kot je bilo načrtovano, v prostovoljni rezervi je kar 2940 pripadnikov "minusa", oblikovanje srednje bataljonske skupine se z novo resolucijo umika v leto 2016, taktično transportno letalo pa v leto 2014. Ob tem nova resolucija predvideva strateško rezervo 25.000 pripadnikov (gre za mobilizacijsko bazo v primeru hujših groženj) in celo možnost uvedbe "vseh sestavin vojaške dolžnosti", kamor je vključeno tudi obvezno služenje vojaškega roka. Stalna sestava bi naj dokončni obseg 10.000 pripadnikov (prej načrtovan obseg je bil 12.000 pripadnikov) dosegla šele leta 2018, resolucija pa tudi opozarja, da bi lahko ciljnih 2 odstotka BDP, namenjenega za obrambo, dosegli šele leta 2025 - zvezi Nato smo sicer obljubili, da bomo to stopnjo dosegli leta 2008...

A če je bila ocena pripravljenosti enot SV za leto 2010 višja od ocene za leto 2009, tistega leta sistemu obrambe ni prizanašal pregled obrambnega resorja. "Pomanjkljivosti trenutne strukture SV so predvsem njena predimenzioniranost, veliko število poveljstev, razdrobljenost in razpršenost zmogljivosti ter neuravnotežena organizacijska struktura. Pri dosedanjem razvoju obsega in strukture SV je bilo značilno, da so se vanjo vključevali nove enote in elementi, ne da bi se sočasno zmanjševali obstoječi ali izločali nepotrebni. Formacije enot SV so različne po namembnosti, nalogah, organiziranosti, popolnitvi s kadrom in opremi; v strukturi SV so enote, ki presegajo potrebe SV, in enote, ki ne prispevajo k oblikovanju premestljivih zmogljivosti, posamezne enote pa so popolnjene z minimalnimi operativnimi zmogljivostmi." S tako popotnico je težko imeti visoko mnenje o sebi, a v vojski so prepričani, da stvari niso tako črne. Da v sedanjih časih recesije, ko ne morejo do oklepnikov 8x8, ko ne morejo do novega pehotnega orožja in izboljšane avionike helikopterjev, vlagajo v znanje in ga z mladimi akumulirajo v enotah. "Kvota znanja narašča, saj mora sodobni častnik razumeti svet, v katerega ga pošiljamo," pravi polkovnik Mikuž. V tem trenutku je v šestih misijah v devetih državah 447 slovenskih vojakov in častnikov...