Zdi se, da na odru življenja v politično organizirani družbi umetniki in estradniki, politiki in podjetniki, učitelji in znanstveniki, mali ljudje in velike osebnosti, ti in oni predvsem iščejo sami sebe. Svojo identiteto, svojo (samo)podobo. V svojih očeh in v očeh drugih. Skozi srečevanja z drugimi spoznavajo, razumejo, uresničujejo tisto, kar so, in tisto, kar bi želeli biti. So iskalci. Življenje pa je trajno in vznemirljivo iskanje, prepogosto zaznamovano s prekratko radostjo in nemalokrat pretiranim prepuščanjem različnim vrstam bolečine. Človekova naloga, da najde sebe in da se prikaže drugim takšen, kot bi si želel biti, ni lahka. Tudi zato ne, ker je navsezadnje človek najprej in vselej predvsem tak, kot ga vidijo drugi.

Osebnost, iskalec in reševalec

Profesor dr. Andrej Marušič je bil enkraten, odličen in prepričljiv iskalec. Posebej uspešen, spoštovan in cenjen je bil kot človek, ki je bil posamezniku v dragoceno pomoč pri iskanju samega sebe. Pogosto tudi pri razveseljivem najdenju samega sebe. Pri svojem delu, pri udejanjanju svoje družbene vloge je ne samo zaradi suverenosti na svojem strokovnem področju, ampak tudi zaradi očitnega poosebljanja največjih intelektualnih, duhovnih in moralnih kakovosti človeka, pravzaprav človečnosti kot take, dejansko reševal življenja.

Bil je javna osebnost z moralno in intelektualno sposobnostjo, da tudi svetlobo svoje javne prepoznavnosti uporabi in preusmeri tako, da s prepotrebno toplino zdravilno, včasih tudi očiščevalno ali celo katarzično razsvetli življenja drugih. Odšel je v letih, ko je sam do sebe verjetno gojil največja poklicna pričakovanja. Ljudje, ki jih je tako ali drugače srečeval kot sogovornik, prijatelj, psihiater, mentor ali učitelj, pa so verjetno v njegove roke polagali največja upanja. Upanja s ceno življenja.

Bil je izjemen terapevt, ki je zdravil in pozdravil mnoge, tudi pred tem neuspešno zdravljene ljudi. Tudi zato ni nerazumljivo, da so ob njegovem odhodu tudi najbolj modri in racionalno prebujeni ljudje vsaj za trenutek pomislili na to, da bi narava vendarle lahko kdaj pa kdaj tudi "izbirala", kadar pride do zamenjave življenja s smrtjo.

Raziskovalci, učitelji, študentje in drugi, do njegovega znanstvenega dela neravnodušni ljudje, predvsem pa njegovi prijatelji in sodelavci vedo, da je bil kot človek, kot terapevt in kot znanstvenik prav takšen. Tudi boljši. In četudi vsi ti posamezniki, mnogi z Univerze na Primorskem, morda niso imeli tega privilegija, da bi ga osebno (s)poznali, o njem vedo najmanj to, da je bil predstavnik znanstvene odličnosti. Kot zdravnik, psihiater, tudi kot predstojnik Oddelka za preučevanja zdravja na Primorskem inštitutu za naravoslovne in tehnične vede Koper (UP PINT). Vedo, da je končal študij medicine in psihologije, da je za diplomi prejel Prešernovo nagrado in doktoriral na Inštitutu za psihiatrijo na King's Collegeu v Londonu.

Verjetno tudi vedo, da je bil v obdobju od leta 2002 do 2006 direktor Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Pa da je bil izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nosilec predmeta "Psihiatrija in duševno zdravje" na Visoki šoli za zdravstvo Univerze v Ljubljani in da je predaval tudi dodiplomskim in podiplomskim študentom na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Kot raziskovalec, znanstvenik in terapevt je prof. dr. Andrej Marušič, kljub svoji relativni, znanstveni mladosti, že "slovel" po izjemni inovativnosti. Bil je nosilec mnogih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektov, avtor in soavtor številnih in zelo odmevnih znanstvenih objav v najuglednejših mednarodnih in znanstvenih revijah s področja psihiatrije, medicine in psihologije. Bil je recenzent pri več kot dvajsetih mednarodnih revijah, pri nekaterih od njih pa je sodeloval tudi v uredniškem odboru.

Bil je tudi idejni vodja in začetni organizator mednarodnega srečanja "Samomor na stičišču genov in okolja", prvega izmed rednih srečanj uveljavljenih suicidologov iz Slovenije in tujine. Bil je član razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo Republike Slovenije in nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji, častni višji predavatelj na Inštitutu za psihiatrijo King’s Collegea v Londonu in član delovne skupine za področje duševnega zdravja Evropske unije. Bil je med pomembnimi člani najuglednejših mednarodnih združenj s področja psihiatrije in suicidologije. Prejel je veliko mednarodnih nagrad. Prav tako ni zanemarljivo, da so si tudi uspešni in perspektivni mladi znanstveniki z drugih področij znanosti želeli sodelovati prav z njim.

Lokalna zaveza globalni dediščini

Univerza na Primorskem je pred časom začela postopek za preimenovanje inštituta UP PINT v Inštitut Andrej Marušič. Sledila so številna pisma podpore uglednih slovenskih in mednarodnih znanstvenikov in institucij. Dva od svetovno najbolj eminentnih suicidologov, prof. John Main in prof. Diego de Leo, sta ob tem o dr. Marušiču zapisala: "Z njegovim odhodom Slovenija izgublja vodilnega psihiatra, svet pa najbolj perspektivnega suicidologa." Evropski simpozij o samomoru in suicidalnem vedenju je leta 2008 v Glasgowu predlagal, da se po prof. Marušiču poimenuje prestižno nagrado, ki jo bodo podeljevali mladim raziskovalcem.

Članici Univerze na Primorskem, Inštitut UP PINT in Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije iz Kopra (UP FAMNIT), sta sprejeli raziskovalno in moralno zavezo, da bosta s svojim delovanjem in razvojem poskušali uresničevati Marušičevo družbeno dediščino, njegove humanistične in znanstvene vrednote in cilje. Tako je na omenjeni fakulteti, ki jo je ustanovil njegov brat in dekan prof. dr. Dragan Marušič, nastal nov univerzitetni študijski program Biopsihologija. Nadgradil naj bi se z doktorskim študijem suicidologije.

Na drugi mednarodni konferenci "Triple I", ki je maja potekala v Kopru, pa je bila naznanjena ustanovitev Mednarodnega centra za raziskovanje samomorilnosti v Kopru. O tem je svečano spregovoril vodja centra prof. Diego de Leo. Projekt je podčrtan z dejstvom, da sta javno duševno zdravje in samomor med najpomembnejšimi družbenimi problemi. Vsak tretji zemljan trpi za neko duševno boleznijo. V nekaj letih naj bi bil z njo obremenjen že vsak drugi človek. Slovenija je po stopnji samomorilnosti pri evropskem vrhu. Pri tem ima Južna Primorska velik delež.

(Pravna) odgovornost in obveznost

Gre za pravico do življenja: svobodnega, dostojanstvenega in kakovostnega življenja. Zato mora tudi pravo prevzeti velik del odgovornosti za javno duševno zdravje. Aktivno uresničevanje odgovornosti države na tem področju je ena izmed njenih pomembnejših ustavnopravnih obveznosti. Država mora s programom za zaščito duševnega zdravja in preprečevanje samomorov, z zakonodajo in z njunim uresničevanjem vzpostaviti kakovosten in učinkovit sistem. Odgovornost države znatno presega zaščito pravic, svoboščin in drugih legitimnih interesov ljudi z duševnimi motnjami, ko se ti srečajo s prisilnimi ukrepi države, kot je pridržanje v psihiatrični bolnišnici. Zagotavljanje minimalnih standardov pri zaščiti teh pravic ne izčrpa njene (ustavno)pravne odgovornosti.

Prav tako je ne izčrpa sprejem kratkega, načelnega in po naravi določb pretežno programskega zakona o duševnem zdravju. Država mora tudi na tem področju storiti vse, kar je od nje mogoče razumno pričakovati. Trenutno sistemsko stanje in skrb države na tem področju pa sta še daleč od takšnih razumnih pričakovanj.

Doc. dr. Andraž Teršek, ustavni pravnik, je predavatelj na Univerzi na Primorskem in raziskovalec na Inštitutu UP PINT, Oddelek za preučevanja zdravja.