Zadnje leto in pol ves čas poslušamo tako s strani vlade kot delodajalcev, da je treba zategniti pas in prispevati svoj delež za blaginjo vseh. Vendar pa se je nemogoče otresti občutka, da to leti le na določen del prebivalstva Slovenije, predvsem pa ne na tiste, ki bi najlažje prispevali.

Vlada nam preko medijev vedno znova sporoča novice o tem, kako z lahkoto deli davkoplačevalski denar. Tako so bili milijoni evrov namenjeni za sanacijo bank (ne da bi tisti, ki so naše banke pripeljali v težave, za to odgovarjali) in za posojila državam z višjimi plačami in pokojninami (irska minimalna plača je januarja 2011 znašala 1462 evrov, grška pa 863 evrov). Veliko denarja ponikne tudi preko javnih naročil. Tako smo gradnjo avtocestnega križa preplačali za več milijard evrov (ponovno ni odgovarjal nihče), podobno se je dogajalo tudi pri gradnji Pediatrične klinike in Onkološkega inštituta (tudi v teh primerih ni odgovarjal nihče). Žalostno je, da ob tem vlada poudarja, da ji je zaradi spremenjenega načina usklajevanja pokojnin v letu 2010 uspelo privarčevati skoraj 83  milijonov evrov na račun upokojencev.

Minimalne plače - minimalne pokojnine

In kako živijo ljudje, na račun katerih želi Slovenija varčevati? V letu 2009 je pod pragom tveganja revščine živelo 223.000 prebivalcev Slovenije (11,3 odstotka prebivalcev Slovenije). V tem letu se je tistim skupinam prebivalcev, ki so bile že pred tem z revščino močno ogrožene, položaj glede na leto 2008 še poslabšal. Med te lahko uvrstimo brezposelne osebe, pare s tremi ali več otroki, gospodinjstva brez delovno aktivnih oseb z vzdrževanimi otroki in enočlanska gospodinjstva. K izboljšanju stanja teh najbolj ranljivih prebivalcev Slovenije precej prispevajo socialni transferji, ki tveganje revščine zmanjšujejo za 49 odstotkov (v EU-25 le za 36 odstotkov).

Vendar pa vidi vlada v času krize, ki povečuje število prejemnikov socialnih transferjev, kot edino opcijo za varčevanje v zmanjševanju sredstev iz tega naslova. Tudi podatki Statističnega urada RS (SURS) ne kažejo kaj boljše slike. Tako nekaj manj kot tretjina slovenskih gospodinjstev težko ali zelo težko preživi mesec, več kot tretjini stanovanjski stroški in posojila predstavljajo veliko breme, nekaj manj kot tretjina pa jih živi v slabih stanovanjskih razmerah.

Po podatkih SURS je v letu 2009 bruto plačo do 855 evrov (približno 616 evrov neto) prejemalo 25 odstotkov zaposlenih v RS. Podatki po dejavnostih kažejo, da bruto plačo do te višine prejema kar 55 odstotkov zaposlenih v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (npr. varovanje, čiščenje, pakiranje itd.), 49 odstotkov zaposlenih v dejavnosti gostinstva, 44 odstotkov zaposlenih v gradbeništvu, 25 odstotkov zaposlenih v poslovanju z nepremičninami, 16 odstotkov zaposlenih v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih, nekaj čez 10 odstotkov pa v dejavnosti zdravstva in izobraževanja. Glede na tako nizke plače bi kar 45 odstotkov zaposlenih v RS ob upokojitvi prejelo minimalno pokojnino. Prav tako imamo v Sloveniji minimalno plačo (748,10 evra bruto), ki ne omogoča dostojnega življenja delavcu in njegovi družini. Delavcev z minimalno plačo je bilo marca 2011 kar 42.168.

Revni delavci ne morejo postati bogati upokojenci; revščina je med upokojenci postala pogost pojav. Povprečna neto pokojnina v marcu 2011 je znašala 579,8 evra, starostna 627,7 evra, invalidska pa 501,1 evra. Kar 60,1 odstotka vseh prejemnikov pokojnin prejme do 600 evrov pokojnine na mesec! To pomeni, da je takih upokojencev kar 341.875. Podobna slika je tudi med prejemniki starostnih pokojnin. Po podatkih ZPIZ kar 196.722 prejemnikov pokojnin (51,3 odstotka) dobi do 600 evrov na mesec.

Ukrepi, ki jih politika ni sprejela

Na osnovi teh podatkov ne preseneča dejstvo, da je bila stopnja tveganja revščine v letu 2009 najvišja prav za starejše od 75 let. Najbolj pa zbuja skrb, da je stopnja tveganja revščine zelo visoka za ženske, starejše od 65 let (kar 25,5-odstotna) oziroma starejše od 75 let (31,4-odstotna).

Politika teh podatkov ne upošteva. Tudi reševanja krize se je lotila le na zmanjševanju pravic najbolj ranljivih. V svoji izhodni strategiji in nacionalnem reformnem programu govori le o zmanjševanju izdatkov (socialnih transferjev, pokojnin, plač javnih uslužbencev). Prihodkovna stran javnih financ je ne zanima. Prav na prihodkovni strani ima še kar nekaj možnosti. Prva je izboljšanje učinkovitosti pobiranja davkov, druga prepoved odlogov in odpisov plačil socialnih prispevkov (iz tega naslova je izgubljenih približno 204 milijone evrov), tretja povišanje prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delodajalce (dvig za dve odstotni točki bi povečal prihodke ZPIZ za 255 milijonov evrov) in četrta uvedba novih davkov.

Med slednje bi lahko uvrstili spremembo dohodninske zakonodaje. Uvedena bi lahko bila dodatna dohodninska stopnja na ravni 45 odstotkov ali 50 odstotkov za tiste z zelo visokimi dohodki. Na ta način bi pravičneje porazdelili bremena, saj je v Sloveniji sedaj z najvišjo davčno stopnjo obdavčen že sorazmerno nizek letni dohodek (z najvišjo davčno stopnjo so obdavčeni vsi dohodki, ki presegajo 15.269 evrov davčne osnove). Zato bi bile na tem področju potrebne spremembe. Prav tako bi bila lahko uvedena dodatna obdavčitev dividend (25 odstotkov za dividende, višje od 1000 evrov letno), davek na finančne transakcije in davek na nepremičnine. Poleg izboljševanja kakovosti javnofinančnih odhodkov in izboljševanja učinkovitosti javne porabe (vpogleda v to, kaj dobimo za vsak vložen evro javnih sredstev, namreč ni!), bi lahko politika sprejela tudi te ukrepe.

Ker se je politika lotila le odhodkov, je njen pristop enostranski in krivičen, saj bolj prizadene ljudi z nizkimi in srednje visokimi dohodki. Prav tako v zadnjem letu in pol nismo bili priča ukrepom, ki bi spodbujali ustvarjanje novih delovnih mest, zaposlovanje in gospodarsko rast. Na Zavodu RS za zaposlovanje je bilo konec aprila 2011 prijavljenih kar 111.561 brezposelnih oseb. Zaradi zaostrovanja pogojev za upokojitev se je močno povečalo tudi število oseb, ki so se odločile, da odidejo v pokoj, čeprav bi morda mnoge od njih drugače še vedno delale. Tako se je v letu 2010 glede na leto 2009 število novih starostnih upokojencev povečalo za 14.345 oziroma za 4 odstotke, kar je največ v zadnjih desetih letih.

Za oživljanje gospodarske aktivnosti bi morali več storiti za zmanjšanje zadolženosti naših podjetij, odpraviti plačilno nedisciplino in povečati naše premajhno povpraševanje. Ob visoki brezposelnosti in zmanjševanju razpoložljivega dohodka prebivalstva se potrošnja in povpraševanje ne bosta povečala, s tem pa tudi ne prihodki naših gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov in države. Teh, tako pomembnih ukrepov za slovensko gospodarstvo bi se politika morala lotiti že zdavnaj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo s pokojninsko reformo. Nerazumljiva je prav pasivnost politike na teh področjih. Poleg tega so za dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva nujni tehnološko prestrukturiranje, inoviranje in dvig dodane vrednosti. Tega pa bi se morali bolj zavedati predvsem slovenski delodajalci.

Mag. Andreja Poje, samostojna svetovalka za ekonomsko področje ZSSS