Od plebiscita za samostojno Slovenijo je bilo v Sloveniji doslej razpisanih 16 referendumov. Je to preveč? V primerjavi z veliko večino evropskih držav da. V primerjavi s Švicarji pa ne. Toda ta primerjava, trdijo strokovnjaki, ni primerna, ker ima Švica popolnoma drugačno (z veliko vlogo in samostojnostjo kantonov) državno ureditev in seveda tradicijo. Švicarji so sicer svetovni rekorderji, saj so (do leta 1993) imeli več (na državni ravni 414) referendumov kot vse druge države v Evropi skupaj (149). V Ameriki, na primer, so jih imeli 49. Švicarji so pred osmimi leti izvedli tudi ustavni referendum, s katerim so predvsem razširili domet ljudske iniciative, ko gre za referendume. Mimogrede, pri nas so spremembe ustave izključno v rokah parlamentarnih strank. Daleč za Švicarji so Italijani (povprečno gredo na referendum 1,4-krat na leto), tretji pa smo, vsaj tako se zdi, Slovenci, s povprečjem 0,9-krat na leto, ki naglo leze navzgor.
V drugih evropskih državah je referendumov bistveno manj. Na Danskem jih je bilo v zadnjih 25 letih deset, toda vsi razen enega so se nanašali na starostni prag volilne pravice in na EU. V Franciji jih je bilo sedem, v sosednji Avstriji so doslej imeli dva (o uporabi jedrske energije in o vstopu v EU), v Veliki Britaniji in Španiji po enega (o vstopu v EU). Tudi redki referendumi v skandinavskih državah se v glavnem nanašajo na odločitve o meddržavnih povezavah.
Začetek s trojnim referendumom
Na pravi odgovor, ali je referendumov preveč, bolj kot primerjave s Švicarji in drugimi v Evropi kaže trend razpisovanja referendumov in kdo jih je zahteval. Prvega, ki bi ga lahko šteli za očeta in mater referendumov, je leta 1996 zahtevala Janševa SDS(S) in za referendumsko vprašanje, ali so za dvokrožni večinski volilni sistem, zbrala predpisanih 40.000 podpisov volilk in volilcev. Kot je znano, se je zadeva zapletla, ko je nasprotni referendum o proporcionalnem volilnem sistemu zahtevala skupina več kot tridesetih poslancev. Na koncu se je v politično igro vključil še državni svet z zahtevo za razpis referenduma o kombiniranem (nemškem) volilnem sistemu. Tako smo za uvod v referendumsko prakso imeli kar trojni referendum, na katerem nobeden od predlogov ni dobil večine glasov volilcev, ki so glasovali, ustavno sodišče pa je pod predsedovanjem Lovra Šturma (za to sporno odločitev so glasovali še Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Miroslav Geč Korošec in Boštjan M. Zupančič) odločilo, da je zmagal Janšev predlog za večinski sistem. Ta odločitev mož v škrlatu ni bila nikoli uresničena. Po tem trojnem referendumu smo do leta 2000 imeli samo še en referendum (o gradnji trboveljske termoelektrarne 3).
Zato pa smo imeli v naslednjih štirih letih kar sedem referendumov. Med njimi referendum o umetni oploditvi in o izdajanju odločb izbrisanim na podlagi odločbe ustavnega sodišča. Slednji je bil na zahtevo takratne opozicije z Janezom Janšo na čelu izveden pol leta pred volitvami, na katerih je Janša zmagal. Istega leta je SDS kar petkrat poskušala doseči tudi referendum o zakonu o stalnem prebivanju (izbrisanih) tujcev iz drugih republik. Ustavno sodišče je vse te zahteve zavrnilo.
Ko je SDS prišla na oblast, je zahtevala en sam referendum, in še ta je bil posvetovalni (o ustanovitvi štirinajstih pokrajin). Opozicijski poslanci so zahtevali en referendum (o Grimsovem zakonu o RTVS) in državni svet enega (o zakonu o lastninjenju zavarovalnic). Prvega je Janševa vlada dobila s tesnim izidom (odločilo je zgolj nekaj tisoč glasov), drugega pa prepričljivo izgubila.
Nov val referendumov je nastopil po letu 2008, ko je SDS izgubila volitve in se preselila v opozicijo. Od šestih referendumov so poslanci SDS (s prijateljsko pomočjo zdaj poslancev SNS, zdaj SLS) zahtevali tri (RTVS, arhivi, preprečevanje dela na črno), druge tri pa so brezpogojno podpirali. Referendumov v slabih treh letih bi bilo še več (9), če ne bi treh zahtev poslancev SDS ustavno sodišče zavrnilo.
Orožje v boju za oblast
Iz tega zgodovinskega sprehoda je mogoče sklepati, da se je število referendumov povečevalo od leta 2000, ko je SDS postala močna stranka. Njeni strategi so očitno ugotovili, da je referendum, kot je opredeljen v ustavi in referendumskem zakonu, lahko tudi učinkovito orožje v boju za oblast. Zahteva ga lahko že tretjina poslancev, kar SDS, ki je imela 28 poslancev, s prijateljsko pomočjo poslancev bodisi sestrske ljudske stranke bodisi za tovrstne usluge vedno pripravljenih Jelinčičevih nacionalistov ni bilo težko doseči.
V tem, da lahko referendum o zakonu, ki je bil sprejet v parlamentu, zahteva že tretjina poslancev, ki je pri sprejemanju sodelovala, je Slovenija evropski posebnež. V Avstriji, na primer, referendum lahko zahteva samo večina poslancev v parlamentu, v Franciji o njem odloči predsednik države, enako tudi na Irskem, v Italiji o razpisu referenduma, s katerim se lahko razveljavijo (nekateri) zakoni, odločata prizivno in ustavno sodišče. V Švici se referendum na državni ravni razpiše, če ga zahteva najmanj 100.000 (za ustavo) oziroma 50.000 volilcev ali najmanj osem kantonov (za zvezne zakone in odločitve zveznih organov ter za mednarodne pogodbe).
Ob tem je treba dodati, da so Švica, Italija, Madžarska, Slovaška, Litva, Liechtenstein, San Marino in Slovenija edine evropske države, ki poznajo referendum na podlagi ljudske iniciative. Naša posebnost pa je, da je treba referendum obvezno razpisati tudi, če to zahteva državni svet ali, kot že rečeno, parlamentarna opozicija (najmanj 30 poslancev).
To zadnje, kar se je na javno še ne pojasnjen način vtihotapilo v ustavo tik pred njenim sprejemom, je popolnoma skregano z logiko parlamentarizma, ki je v tem, da parlament s predpisanimi večinami sprejema zakone. Če ne sprejema dobrih, ljudstvo na volitvah oblast zamenja. V naših razmerah, ko vlado podpira manj kot petina volilcev, se vsak referendum spremeni v glasovanje proti vladi. Možnost, da lahko že trideset od devetdesetih poslancev zahteva razpis referenduma, tako pravzaprav pomeni, da je na oblasti opozicija, ki vse reformne zakone pričaka z referendumom, ki ga praktično ne more izgubiti. Ali vsaj z njim zagrozi. Včasih še preden se zanjo sporni zakon znajde v parlamentu.
SDS gre v tem boju za oblast (tudi) s pomočjo referendumov na roko prav to dejstvo iz vseh anket javnega mnenja, da Pahorjevo vlado podpira manj kot petina ljudi. To v povezavi z našo, kot že rečeno, v Evropi unikatno referendumsko ureditvijo - da referendum lahko zahteva opozicija, da imamo samo potrditvene zakonodajne referendume, se pravi, da se večina referendumov zahteva za potrditev in ne za zavrnitev zakona, in da nimamo določene najmanjše udeležbe in oziroma kvalificirane večine za sprejem odločitve - opoziciji daje realno možnost, da zmaga na vsakem referendumu, ne glede na vsebino. Zmage na referendumih pa so učinkovit predvolilni boj.
Večina držav pozna zavrnitveni (v Italiji razveljavitveni) referendum, na katerem državljani glasujejo o zavrnitvi zakonov, sprejetih v parlamentih. V našem najnovejšem primeru bi se, če bi ravnali tako kot večina evropskih držav, referendumsko vprašanje moralo glasiti: ali ste za to, da se pokojninski zakon (arhivski, o preprečevanju dela na črno) zavrne? Kar obrne optiko referenduma.
Pri nas brez omejitev
V Sloveniji na referendumu zakon, ki v parlamentu dobi navadno, absolutno (če gre za veto državnega sveta) ali celo dvetretjinsko večino, ne dobi potrebne večine za potrditev in pade že, če na referendum pride en sam volilec in glasuje proti. To je seveda zgolj teoretična možnost, toda imeli smo že referendume (o ustanovitvi 14 pokrajin), ko je na volišča prišla le desetina vseh volilk in volilcev, se pravi, da je o ustanovitvi posamezne pokrajine odločilo zgolj dobrih 5 odstotkov volivk in volivcev.
V Italiji je zakonodajni referendum veljaven, če se ga udeleži najmanj polovica volilnih udeležencev, na Danskem je zakon zavrnjen, če tako na referendumu odloči najmanj 30 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Podobno je na Irskem. Vse države (razen Avstrije, kjer pa lahko referendum razpiše samo parlamentarna večina) poznajo tudi omejitve vsebine referendumov. Na Danskem se na referendumih ne odloča: o finančnih zakonih, ki se nanašajo na proračun, o davčnih zakonih in zakonih o najemanju državnih posojil, o javnih uslužbencih, o plačah, o pokojninskih zakonih, o zakonih o dodeljevanju državljanstva, o razlastitvah, o pogodbenih mednarodnih zadevah in o kraljevih zadevah. Pri nas ni nobenih omejitev glede vsebine referenduma, kar je druga pomembna razlika v primerjavi z referendumskimi ureditvami v Evropi.
Na zakonodajni referendum, ki je pri nas za parlament obvezujoč, v Evropi pa je večinoma posvetovalne narave, se lahko postavi karkoli. Da bi to neumnost nekako omilile, so stranke v nehvaležno vlogo političnega arbitra o tem, kaj se sme in kaj ne, porinile ustavno sodišče (ki ga tudi same imenujejo).
Številne referendumske zahteve so ob tem, da referendumi postajajo vse bolj zlorabljeni za strankarska izsiljevanja v boju za oblast in da to za povrh davkoplačevalce stane več kot štiri milijone evrov, sprožile tudi razmišljanja, da bi veljalo referendume omejiti. Rešitev, ki jo imajo na mizi člani ustavne komisije, je zelo preprosta. Tretjini poslancev in državnemu svetu je treba vzeti možnost, da zahtevata referendum, in to v celoti prepustiti ljudski iniciativi, ki zmore v enem mesecu zbrati 40.000 (ali več, denimo 5 odstotkov volilcev) podpisov.
Če bi ob tem določili še, o čem se na referendumih ne more odločati in koliko volilcev najmanj mora glasovati za to, da se v parlamentu sprejeti zakon ne uveljavi (12,5 oziroma 25 odstotkov), bi res lahko izločili večino možnosti zlorab referenduma in mu vrnili mesto, ki mu v parlamentarni demokraciji gre. SDS (27 poslancev), ki temu ostro nasprotuje, sama ne more preprečiti teh sprememb, izkušnje pa kažejo, da zlahka v to prepriča še tri poslance iz vrst SLS ali SNS. Tako se obeta, da bo Slovenija še naprej posebnež v Evropi.