Vsekakor bi si znotraj Slovenske vojske želel, da bi bila še bolj mobilna in bolje pripravljena na vse grožnje okolja, ki so pred nami. Tudi motivacija njenih pripadnikov ni na najvišji ravni in nekateri delujejo prav naveličano. Nekako se zdi, da je Slovenska vojska pri svojem delovanju zelo birokratska, da ima znotraj slovenske javne uprave premalo fleksibilnosti. Njeni pripadniki ali vsaj del njih ima prvovrstne kompetence, znanje, usposobljenost in izkušnje, žal pa zaradi togega sistema to znanje večkrat ne pride tja, kjer je potrebno.

Okolje, v prvi vrsti je to slovenska politika, ima zelo kampanjski odnos do Slovenske vojske in se je le malokrat pripravljeno soočati z njenimi potrebami razvoja, ki pa so nenazadnje stalnica vsake vojske. Vodstvo ministrstva za obrambo in Slovenske vojske ima vso potrebno znanje za njen kvaliteten razvoj, vendar imam občutek, da je v stikih z vsemi javnostmi in v dejanjih neoperativno in neučinkovito. Za odločanje o malenkostih porabijo ogromno časa, odločitve pa so večkrat neživljenjske in žal nerazumljive.

Širša javnost v javnomnenjskih raziskavah priznava Slovenski vojski visoko mesto med vsemi subjekti, ki so del posameznih raziskav. Ko pa je treba urediti kakšno stvar za njene potrebe, zna biti celo javnost zelo mačehovska.

Na kratko povedano, Slovenska vojska in njeno mesto v slovenski družbi sta odraz stanja v Slovenski vojski, ministrstvu za obrambo in tudi v naši družbi.

Vloga Slovenske vojske v okviru EU in Nata je vidna, vendar pa znanje in izurjenost, s katerima razpolaga, ne prideta vedno do izraza. Še posebej tam, kjer najprej pogledajo naš količinski delež in prispevek v mirovnih operacijah, ki je za nekatere večje države zelo majhen, za nas pa zelo velik. Pri takšnem gledanju Slovenski vojski večkrat ostajajo naloge na taktični ravni in s svojimi enotami in specifičnim znanjem ne pride do strateške ravni delovanja v mednarodnem okolju, kot bi si glede na znanje in izurjenost zaslužila in to tudi zmore.

Pri organizaciji in delovanju Slovenske vojske pogrešam boljši odnos do vojaške discipline, ki je nenazadnje eden od temeljev vsake vojske. Odnos znanje-usposobljenost-izurjenost, ki bi ga moral odražati vojaški čin, je še prevečkrat v razkoraku. Tam, kjer ni potrebno, se čini preveč spoštujejo, po drugi strani pa se, kjer bi bilo še kako potrebno, včasih celo zapostavljajo.

Prav gotovo bo treba narediti korak naprej pri osebni zaščiti slovenskega vojaka. V mislih imam njegovo osebno bojno opremo. Mobilen in zaščiten vojak bi morala biti vodilo razvoja.

Pri nalogah Slovenske vojske je treba njeno vlogo v slovenskem prostoru v kriznih razmerah povsem na novo urediti. Gre za pomembno spremembo zakona o obrambi.

Vloga Slovenske vojske v slovenski industriji in njenih priložnostih v širšem okolju ostaja nenačrtna in naključna. Ministrstvo za obrambo in vlada imata možnost, da to uredita. Rezultati znanstvenih in tehnoloških raziskav, v katere se vlaga tudi iz obrambnega proračuna, se premalo odražajo v razvoju Slovenske vojske.

V okviru Univerze v Mariboru sodelujem v izmenjavi študentov z vojaških univerz v EU, ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska pa ne zmoreta odločitve, da bi svoje izobraževanje javno verificirala in še bolje vpela v evropski vojaški prostor. Zdaj že nekatere države Zahodnega Balkana ustanavljajo javno verificirane programe vojaškega izobraževanja s certifikati EU. Mi pa še kar razpravljamo o nekaterih nepomembnih rešitvah znotraj Slovenske vojske.

Slovenska vojska mora biti sposobna delovati v sodobnih grožnjah, kjer je krizno delovanje grajeno na podlagi kvalitetnih, ustrezno odmerjenih odločitev. Odgovor vidim v večji povezanosti vseh subjektov nacionalne varnosti, to je Slovenske vojske, policije ter enot zaščite in reševanja. Dodeljevanje nalog, pristojnosti in odgovornosti v skupni koordinaciji je stvar pozitivnih rezultatov naše zgodovine. Prihaja čas visoko izurjenih, kompetentnih voditeljev in reševanja groženj ter kriz brez izgubljanja dragocenega časa za usklajevanje. V takem okolju so nujne visoka profesionalnost, standardizacija delovanja in odlična izurjenost. Slovenska vojska ima vse pogoje, da se razvije v takšno oboroženo silo.

Kakšna je pot preseganja vseh mogočih delitev v vojski?

Organizacija, ki temelji na znanju in izurjenosti ter to dosledno spoštuje pri svojem razvoju, bo presegla notranje slabosti. Predvsem se mora tudi politična kultura komuniciranja v našem prostoru dvigniti na raven, ki presega nekatera parcialna razmišljanja o pripadnikih Slovenske vojske. Ko bo za Slovensko vojsko pomemben vsak njen pripadnik v vseh situacijah, bo bistveno manj problemov in težav. Osebno sem optimističen glede prihodnosti Slovenske vojske.

Prof. dr. Iztok Podbregar, generalpodpolkovnik SV, je vodja katedre za policijsko upravljanje in management na Fakulteti za varnostne vede, profesor za krizni management na Fakulteti za organizacijske vede in vodja katedre za vojaško logistiko na Fakulteti za logistiko, Univerza v Mariboru. Od leta 1998 do 2001 je bil načelnik GŠ SV.