Težko je sicer reči, ali je šlo tu morda za premišljeno provokacijo režiserja, ki ima takšne in drugačne provokacije že od nekdaj v malem prstu, a vsekakor je von Trier na zdaj že zloglasni tiskovki deloval bolj kot jebivetrski plejboj, ki s črnolasko na desni in blondinko na levi samozadovoljno blebeta v znanem "što na umu to na drumu" slogu, kakor pa nekdo, ki želi načrtno privzdigniti obrvi svetovni kulturni javnosti in se samoizgnati s festivala, ki ga je pred leti izstrelil v filmsko orbito.

Pa vendar vsa stvar globoko zaudarja po "naštimaljki". Večnemu "enfant terriblu" je, kljub njegovemu javnemu posipanju s pepelom, nova titula "persona non grata" verjetno v veselje, morda celo večje od kakršnekoli nagrade, ki bi mu jo lahko podelil letošnji predsednik canske žirije Tim Burton, vse spremljajoče zgražanje pa bo še nekaj časa uspešno zdravilo njegovo depresijo.

Še dosti bolje pa jo je v tej prenapihnjeni aferici odnesel sam festival oziroma njegov predsednik Gilles Jacob in selektor Thierry Fremont, ki sta lahko pred svetom dokazala svojo nesporno načelnost na primeru edine zgodovinske osebnosti, o katere pošastnosti se je taistemu svetu uspelo poenotiti.

Si, denimo, sploh predstavljate, kako nehvaležno nalogo bi imeli Francozi, če bi se Lars von Trier odločil spogledovati s katerimkoli drugim zločincem tega sveta? Ste res prepričani, da bi "duhovitega Danca" kot porednega petošolca na šolskem izletu poslali domov tudi, če bi podpiral napad na Irak Georgea W. Busha ali če bi stresal danske šale o francoskem kolonializmu v Alžiriji?

In, če se že poigravamo s hipotetičnimi situacijami, kaj mislite, bi proslavljeni francoski načelneži storili, če bi se veliki režiser vpričo svojih nerodno se smehljajočih igralk namesto za nacista, denimo, odločil razglasiti za četnika in bi namesto s Hitlerjem sproščeno in duhovito posimpatiziral s Slobodanom Miloševićem?

Bi tudi v tem primeru postal "persona non grata" ali pa bi ga morda v Cannesu povabili, naj naslednje leto predseduje kateri od žirij, in predlagali, naj mu francoska država za umetniške dosežke na prsi pripne najvišje državno priznanje, odlikovanje legije časti?

Prav to Gillesa Jacoba in Thierryja Fermonta v svojem odprtem pismu sprašujeta Jasmila Žbanić, z berlinskim medvedom nagrajena bosanska filmska režiserka, in Haris Pašović, gledališki režiser in organizator prvega Sarajevskega filmskega festivala, ki je potekal med obleganjem mesta. S prstom seveda kažeta na svojega nekdanjega someščana Emirja Kusturico, ki je kljub svojim dobro znanim političnim stališčem, ki jih nikakor ne moremo razumeti zgolj kot nepremišljeno blebetanje ali jih opravičevati kot slab danski humor, v Cannesu še vedno hišni ljubljenček in je letos, denimo, predsedoval žiriji v kategoriji Poseben pogled (v zahvalo za njegov poseben pogled na zločine Radovana Karadžića, domnevam).

Aferica s von Trierjevim nacizmom je torej le razkrila, kako zelo preprosto je biti načelen in pokončen, kadar gre za Adolfa Hitlerja, za nacizem in za holokavst, medtem ko je o vseh drugih vojnih zločincih v Cannesu (pa tudi povsod drugod, da ne bo pomote) dovoljeno imeti in tudi izražati "svoje mnenje". In francozi vsega sveta se veselo delajo francoze in nikoli niso povsem prepričani, ali sta bila tudi Stalin in Pol Pot res takšna negativca, ali so Američani Vietnam res prepojili s strupi, ki še danes ubijajo ljudi, ali so afriški, arabski, severnokorejski ali kubanski diktatorji res diktatorji, ali Izraelci res naseljujejo palestinska ozemlja in ali Sarkozy res preseljuje Rome.

Še sreča torej, da se je Trier odločil biti nacist in da bosta lahko zdaj Jacob in Fremont v nedogled cinefilno mlela o filmu Noč in megla Alaina Resnaisa, ki ju je zaznamoval za vse življenje, namesto da bi jecljala in momljala ob nadležnih novinarskih vprašanjih o Srebrenici, se sprenevedala, da Slobodanu Miloševiću na sodišču v Haagu niso uspeli dokazati krivde, diplomatsko kvačkala nekaj o tem, da o vojni v Bosni ne obstaja ena sama resnica, ter se izgovarjala, da se ne spomnita kratkega filma Danisa Tanovića o enajstem juliju in da ta verjetno ni bil prikazan v Cannesu, ampak v Benetkah.

Zaradi vsega tega nenačelnega kravala mi je zato kar nekako odleglo, ko se je v nedeljo ta festivalska parodija, na kateri so se nam Francozi odločili sporočiti, da je bil nacizem človeku neprijazen sistem, naposled končala in so tamkajšnji veliki načelneži prenehali ostriti svoje nenaostrene lulčke na Adolfu Hitlerju.

Da bi se festival v Cannesu dokončno spremenil v festival zahodnjaške hinavščine, bi moral namreč le še Emir Kusturica Larsa von Trierja pozvati, naj se opraviči žrtvam fašizma.

In do tega res ni bilo daleč.