Tišina

Slovenija kot podalpska Švica je čista utopija. Res je, da smo se na jugu ogradili s schengensko mejo, a mentalne meje nam ni uspelo postaviti. Smo sredi krize identitete. Na poti skozi tranzicijo smo nekje izgubili podobo tistega marljivega in delovnega Slovenca. Izgubili smo vrednoto, ki nas je krasila in smo jo celo znali uporabljati tudi v šalah na lasten račun. Če smo kakšno vrednoto izgubili, smo jih pa nekaj vsekakor pridobili. Žal predvsem napuh in pohlep.

Politični in gospodarski procesi v tranziciji so vplivali na naše miselne spremembe. Samozavest smo dobili z osamosvojitvijo in že takoj na začetku smo ugotovili, kaj pomeni lastna država. Nagrajeni smo bili s poceni odkupom družbenih stanovanj, ki so jih naši starši pred tem plačevali od svojih plač. Drugo veliko darilo nove države so bili certifikati za podjetja, ki so jih prav tako soustvarjale generacije pred nami.

Izkušnja, ki smo jo tako pridobili, je, da država daje! Lepa izkušnja, rad imam takšno državo. A lahko še? In se nadaljuje. Prve izkušnje z borzo. Vložiš 500 evrov in konec leta dobiš 1000, in to praktično neobdavčeno. Vse privatizacije so temu dodale še zavist, ker kar naenkrat nismo vsi dobili enako. Svinjarija pa taka!

Do vsega tega smo prišli brez lastnega truda in dela. Zato delo danes ni več vrednota. Živimo v krču neke propadle ideje o socializmu in na obzorju ni nobene nove, za katero bi živeli. Ljudje hočemo pripadati, pripadati družini, državi, neki ideji. Navajeni smo služiti ideji in se zanjo boriti. Pa naj je šlo za Karantanijo, kraljevino, socialistično federativno republiko, in končno tudi za lastno državo. Borili smo se za vstop v EU in na koncu še za evro. Danes se nimamo več za kaj boriti. Ni ideje. Borimo se samo še zase. Za svoje lastno preživetje in korist.

Ta država spet potrebuje idejo, za katero bo vredno živeti. Idejo, ki jo bomo prepoznali na vsakem njenem koraku in v vsakem politiku. Idejo, s katero se bomo lahko identificirali, pa če bo še tako dolgočasna. Samo da je.

Zmrazi me, ko poslušam komentarje mladih. S kakšno lahkoto opravijo z vrednotami, s kakšnim razočaranjem in prezirom se odzovejo, če jim ni vse postlano z rožicami. Strah me je, ker vem, kako enostavno jih je zapeljati, zasejati jezo in sovraštvo in s pomočjo sodobnih medijev organizirati ulico. Razočaran sem nad sindikalnimi voditelji, ki vodijo industrijske delavce v pogubo. V zadnjih dvajsetih letih niso naredili res nič velikega, da bi izboljšali pogoje, v katerih nekateri še zmeraj delajo. Zato je grozljivo slišati, da bodo morali delati še dlje. Pošteno bi bilo, da tem delavcem nekdo pove, da teh delovnih mest morda čez deset let ali še prej ne bo več. Nekonkurenčna podjetja bodo slej ko prej propadla.

Družbena klima je tako pregreta in nabita s čustvi, da ni več prostora za trezen razmislek. Mediji so poročanje skrčili v mastne naslove in slike, v čim bolj bombastično zloženko. Vsebina in širina postajata nepomembni, enostavno ni časa prebaviti vse. Ne zmoremo se ne poglobiti ne dvigniti nad vsebino. Postajamo občutljivi. Vsak kritični razmislek razumemo kot napad in se ga bojimo. Lahko nas je strah. Še malo, pa si ne bom upal z dvignjeno roko ustaviti taksija na ulici, da me ne bi kdo slikal in mi očital, da pozdravljam v drži najhujšega fašista.

Tišino čedalje vztrajneje najeda vibriranje telefona. Naprava, od katere sem odvisen. Prvi blackberry je končal v steni, samo malo večje spoštovanje do Appla ohranja pri življenju drugega. Pa se začenja: zakaj Urška Čepin, čemu Urška Čepin, kaj ste želeli z Urško Čepin, a boste komentirali...? V resnici se mi ne da.

Moti me, da s to državo tako ali tako že vsi eksperimentirajo. Projektu pokojninske reforme so ankete kazale eden za, dva proti, v odstotkih skoraj 30:70. Projekt je dober, dober za razmere, v katerih je nastajal, samo podjetje je v korporativni krizi in je izgubilo nekaj kredibilnosti. Kar niti ni najhujše. Problem je prostor, kamor bi ta reforma morala vstopiti. Pregret, iracionalen, nabit z negativno energijo in do neke mere celo ambivalenten. Vse vpletene strani, vključno z vladno, so zasedle področje iracionalnega. Eni so grozili drugim in obratno, tretji so igrali vlogo kalimera, da se je lahko četrtim vse skupaj zdelo brez veze.

Ob analizi nastopov sem se vprašal, ali se ti gospodje sploh slišijo. Morda bi jim bilo treba nastaviti ogledalo. In smo jim ga, z Urško Čepin. Boleča izkušnja za vse vpletene, tako za nasprotnike kakor zagovornike, za komunikacijske stratege in za forumske fanatike. In seveda tudi za nas. Odziv je presegel pričakovanja. Vztrajati nekaj dni kot novica dneva na obeh televizijah hkrati je že kar strašljivo, predvsem pa utrudljivo.

Reakcija je razumljiva. Danes ni skoraj nikogar, ki se ne bi počutil prevaranega. Skoraj vsi so padli na formo in preslišali vsebino. Užalile so jih njihove lastne besede in pojava, ki nikakor ni ustrezala tisti, ki so jo zjutraj videli v ogledalu. Razumem jezo vseh, ki so bili zavedeni. Težko pričakovano uradno vladno kampanjo za referendum so do neskončnosti napihnili veliki mediji, jo opremili s podnapisi in svojim komentarjem ter jo poslali ljudem. Popačena informacija je tako užalila pol Slovenije. Miška je zrasla v slona v trgovini s porcelanom. Se globoko opravičujem.

Pomembnejši od vsega pa je nauk zgodbe: ne ubij tistega, ki ti drži ogledalo. Če obsodimo norčevanje vlade ali celo Urško Čepin, pomeni, da pristajamo na dvojna merila. To ni pošteno. To pomeni, da lahko obsodimo tudi mladostnika, ki v svoji norčavosti in za hec gre na ulico in zahteva "kri in meso", in to samo zato, ker je ironično povzel besede nekega političnega veljaka, ki je v svojih pozivih zahteval "kri in meso", čeprav v drugem političnem kontekstu. Tega ne smemo dovoliti.

Vesel sem, da pišem ta tekst več kot teden dni pred referendumom. Mi vsaj ni treba pametovati, zakaj je kampanja uspela ali ne. Ne verjamem, da bodo ti dogodki kakorkoli resno vplivali na rezultat. Uspeh bo že, če bodo odprli prostor za debato in razmislek.

Sicer priznam, da me je strah: veliko bolj kot izida referenduma, naše prihodnosti. Ni mi vseeno. Vzgojen sem bil v duhu, da sta solidarnost in humanost največji vrednoti. Te vrednote bi želel prenesti tudi na naslednje generacije. Ne želim, da kdorkoli odpira Pandorino skrinjico medgeneracijske solidarnosti in socialne države. Zato bom glasoval za in delal dlje. Sicer pa dedi Franček (82 let) pravi, da je delo edino zdravilo.

Nekatere stvari so tako enostavne. Pritisk na gumb in "jabček" izgine z ekrana. Vibriranje ugasne, tišina spet napolni prostor, še ptičem se ne da več peti.

Vital Verlič, solastnik in izvršni kreativni direktor agencije Futura