Ko se je zgodil genocid, je imel sedemnajst let. Kaže, da je najmlajši med redkimi preživelimi, ki jim je uspelo pobegniti iz množičnih grobnic, v katerih je v nekaj julijskih dneh leta 1995 izginilo več kot osem tisoč Bošnjakov. Čakal je šestnajst let. V četrtek, ko je odjeknila vest o aretaciji, se je tudi zanj odprlo upanje v prihodnost. Ob koncu telefonskega pogovora iz Srebrenice, kjer živi, se je zahvalil. Rekel je, da je svetu treba sporočiti, kaj se je zgodilo.
Njegovo ime in ime osebe, ki nastopa v zgodbi, sta na njegovo željo okrajšani z inicialkami. N. ne želi, da bi ga v domačem okolju prepoznavali kot žrtev. Želi si živeti.
Enajstega julija 1995 je tedaj sedemnajstletni N.A. z očetom, materjo, tremi sestrami in strici zapustil begunski kamp pri Zelenem Jadru, v bližini Srebrenice. Tam je njegova družina živela po tem, ko je bila pregnana iz domače vasi ob Drini. Živeli so v bližini enote vojakov Združenih narodov (ZN), ki so nadzirali srebreniško enklavo, ki je bila razglašena za "varno območje ZN". Z vojaki so otroci velikokrat igrali nogomet, nikoli pa niso imeli občutka, da jih imajo pripadniki enot ZN za sebi enake.
Ko se je začelo granatiranje v napadu Mladićevih enot na Srebrenico, ki je prišel iz smeri Zelenega Jadra, so videli oklepno vozilo ZN, ki se umika proti Srebrenici. Mislili so si: če vojaki ZN še sebe ne morejo zaščititi, kako bodo zaščitili nas?
Sami so se preko gozdov začeli umikati proti Potočarom pri Srebrenici, v gozdu pa so se razšli - večina je odšla proti Potočarom, v bazo ZN, N. in njegov oče pa naprej proti svobodnemu ozemlju, po hribih nad cesto, skozi gozdove, desetine kilometrov proti Tuzli.
"Vedeli smo, kaj se je dogajalo v prejšnjih letih, ko se je začela vojna. V Srebrenici smo bili begunci, iz domače hiše smo bili pregnani leta 1992. Vedeli smo, da so ubili naše sosede muslimane, ki so ostali doma, in da bo zdaj enako, če nas dobijo v roke."
Očeta je po poti izgubil in ostal je sam. Hodil je v veliki skupini. Okoli njih so padale granate, ki so jih v gozd iz doline izstreljevali srbski vojaki. Verjetno so izstreljevali tudi živčni plin, saj so nekateri begunci ponoreli. Brezglavo so tekali po gozdu in vpili. N. je hodil in se skrival.
Naslednji dan so jih srbski vojaki, ki so bili spodaj na cesti, s klicanjem premamili, da so se spustili iz gozda. Odločil se je, da se jim bo predal. Ko je prišel do ceste, je videl vojake in policiste v maskirnih uniformah, ki so ljudi zbirali v kolono.
"Nas je bilo okoli tisoč, njih pa morda trideset. Vedeli smo, da bodo morda koga ubili, a nikakor si nismo mislili, da nas bodo pobili vse. Kaj takega je bilo nepredstavljivo. Lahko bi jih pregazili in zadavili z golimi rokami. Mnogo bi nas preživelo. A smo samo sklonili glavo in naredili, kot so nam ukazali."
Vojaki so jim rekli, da bo vse v redu in da jih bodo obravnavali v skladu z ženevsko konvencijo. V Bratuncu, nedaleč od Srebrenice, so jih zgnali na tovornjake. Vladala je poletna pripeka. Bili so brez vode in v tovornjaku so bili tako stisnjeni, da N. ni več čutil nog. Nekaj ljudi si jih je prišlo ogledat. Mimo njih so vozili oklepniki ZN. Prosili so vode.
"Ljudje so pili lastno vodo, urin, razumete?"
Potem so tovornjaki odpeljali. Mislili so, da jih peljejo na izmenjavo za srbske ujetnike. Vendar je tovornjak zapeljal z glavne ceste.
"Stal sem pri luknji v ponjavi, vdihaval svež zrak in gledal, kam nas peljejo." Prispeli so do neke vasi in ukazali so jim, naj sestopijo. Znašli so se pred šolskim poslopjem. Vanj so vstopali sklonjenih glav. "Zadrževal sem se bolj v ozadju, vsakokrat sem se skušal skriti v množici."
Vsakdo, ki je vstopil, je prejel udarce s puškinim kopitom. Že tri dni niso dobili niti požirka vode niti spali.
"Glasno smo morali vpiti: Ovo je zemlja srpska i uvek biće! Živeo kralj, živela Srbija!"
Pred njim je nekega moškega prepoznal eden od vojakov.
- Me poznaš? je vprašal srbski vojak. Bila sta soseda.
- Seveda te poznam, kako te ne bi, je odvrnil ujetnik.
- Koga ti poznaš!? Vojak se je razjezil in ga začel udrihati po hrbtu, po glavi. Medtem ko ga je pretepal, so drugi vstopali v šolo.
"Videl sem razrede, na tablah je še nekaj pisalo. V učilnicah smo bili povsem natrpani, smrdelo je, ljudje so opravljali potrebo."
Vsi so imeli zvezane roke. Nato je prišel eden od vojakov in rekel:
- Ven naj pride pet balij!
Balija je psovka za muslimane.
Klicali so jih v skupinah, po pet. Slišati je bilo krike, pretepanje in streljanje.
Eden od ujetnikov je predlagal, da bi vsi naenkrat stekli iz razreda in napadli vojake, saj je bilo jasno, da bodo vsi pogubljeni. Vendar se niso zmogli organizirati. Nekateri so menili, da jih bodo tako in tako vse pobili, drugi so rekli, da njih ne bodo.
"Nihče noče verjeti, da se mu bliža smrt."
Srbski vojaki so ponovno prišli kasneje v noči in zahtevali denar. Nekateri ujetniki so jim dali, kar so imeli, ker so mislili, da se bodo s tem odkupili. Nato je prišel N. na vrsto, da gre po stopnicah. Na nogah je imel samo nogavice. Na tleh je bila kri in vse se je lepilo. Nogavice je moral sezuti in sleči srajco. Dobil je malo vode. Poslali so jih na tovornjak in odpeljali.
Tovornjak se je ustavil. Slišati je bilo strele.
"Po ponjavi tovornjaka je nekaj padalo. Slišati je bilo kot dež. Malo zatem sem ugotovil, da je bilo to kamenje, ki so ga razbijale krogle."
Zunaj je bila tema. Videl ni ničesar. Prišel je vojak in ukazoval, naj sestopijo zdaj trije, zdaj pet. Nihče ni hotel stopiti s tovornjaka.
- Nemoj ja da biram! Nikar me ne silite, da bi jaz izbiral, je rekel vojak. Eden od ujetnikov se je razjezil in vprašal, kaj počnejo, zakaj ubijajo nedolžne ljudi. A vojak pred tovornjakom je zgolj ponavljal: Nek izađe pet balija, nemoj ja da biram!
N. se je pomikal v ozadje tovornjaka, da bi še malo živel, da bi se morda pokazala kakšna možnost za preživetje. Eden od ujetnikov je skočil s tovornjaka, ker si mu je uspelo razvezati roke. Skočil je na vojake, enega je prevrnil in stekel po polju. Streljali so za njim in ga ubili. Ni se imel kam skriti, polje je bilo povsem odprto.
Potem je prišel N. na vrsto. Spustiti se je moral s tovornjaka. Tam je bilo že veliko trupel.
Potem so streljali. Padel je in čutil, da mu je krogla prebila roko in trebuh. Še so streljali in ga zadeli v nogo. Bolelo je, da je moral vpiti.
Trupla so padala drugo čez drugo. Eden od srbskih vojakov je rekel, da je treba preveriti, če je katero še toplo, če kdo še živi. Takšnega je treba še enkrat ustreliti v glavo, je rekel. Nekoga poleg N. so še enkrat ustrelili. Pri tem se je razpršilo kamenje in mu padalo na glavo.
Njega niso več ustrelili. Bil je žejen in hotel je umreti.
"Samo da bi se napil vode in umrl. Hotel sem poklicati vojaka, da me ubije. Mučil sem se. A vedel sem, da ne smem. Hotel sem, ampak ne smem."
Vojaki so odšli. Ležal je pod trupli in slišal, da se nekdo premika. "Si živ!?" je vprašal. "Sem!" Bil je ogromen možak, z velikimi rokami. Imel je srečo in sploh ni bil ranjen, le malo je krvavel po glavi. A imel je zvezane roke in ležal je pod trupli, zato ni mogel uteči.
N. se je priplazil do njega in veliki ga je vprašal, če mu lahko razveže roke. Vrv mu je pregrizel z zobmi. "Grizel sem nit za nitjo."
Zaslišala sta, da se vrača tovornjak. Veliki mu je rekel, naj nadaljuje. Roke mu je osvobodil, veliki je stekel, N. pa se je prek grmade trupel plazil za njim. Znašla sta se v gozdu. Veliki se je imenoval O. Povezal mu je nogo, roko, trebuh in N. je zaspal.
Kasneje sta krenila skozi gozd. Nista vedela, kje sta. Upala sta, da gresta proti Tuzli, proti svobodnemu ozemlju. O. ga je nosil in prosil, naj zdrži.
"Bil je tako pogumen! Prosil sem ga, da bi se premikala samo ponoči, podnevi pa bi se skrivala."
Vendar sta hodila tudi podnevi, saj je imel O. veliko voljo. Imela sta tudi srečo.
"Iz gozda sva prišla na travnato poljano in tam zagledala četnika. Bila sva oddaljena deset metrov, a naju ni videl. Stala sva povsem nepremično, on pa se je obrnil na drugo stran. Sreča."
Prišla sta do vasi. "Bile so srbske in druge opustošene vasi v okolici Zvornika." O. je šel naprej, N. pa se je plazil za njim.
"Nekajkrat sem mu rekel, naj me pusti in gre naprej, ker nisem mogel več. Ležal sem in umiral od bolečin. A on se je vračal in me prosil, naj grem z njim."
Rana na nogi je začela smrdeti in O. jo je oskrboval. N. je trpel, bil je brez srajce, vsaka bilka ga je bodla kot igla. Prišla sta do nekega kraja in iz gozda slišala moškega in žensko, ki sta se pogovarjala o vojski.
"Ženska je rekla, naj se jim Alah maščuje za to, kar so storili našemu narodu v Srebrenici, ali nekaj takega. Imenovala je Alaha in vedela sva, da sva na varnem, pri naših."
Stopila sta iz gozda. Moški se ju je ustrašil in začel bežati. "Bilo je grozno." Vendar se je moški kmalu obrnil in se vrnil. Potem ju je prišla iskat bosanska vojska in ju odpeljala v bolnišnico v Tuzlo.
Danes N. A. na vprašanje, kdo je odgovoren za genocid, odgovarja: "Radovan Karadžić, Ratko Mladić, Srbi, nizozemska enota Združenih narodov, ki ni zaščitila prebivalstva Srebrenice." Živi v Bosni in Hercegovini, v Srebrenici.