Tam je na ogled zelo nevsiljivo postavila dve videodeli, ki se posvečata vizualni in zvočni raziskavi jezika ter njegovih kulturnih razsežnosti. V delu There Is no Is poskuša ženska azijskega rodu izgovoriti priimek avtorice, kar ji zaradi specifičnosti njenega priučenega govornega aparata nikakor ne uspeva. Takšno sizifovo delo, kjer se kamera osredotoča zgolj na njena usta, je postalo svojstvena metafora številnih dejavnikov, ki označujejo vpliv okolja na osnovno človekovo zmožnost verbalnega izražanja.
To je postala tudi osrednja točka zanimanja Katarine Zdjelar, ki se v celjski Galeriji sodobnih umetnosti prvič predstavlja tudi v Sloveniji. Na obsežni samostojni razstavi Stepping In - Out v svoji značilni maniri prikazuje videodela, ki služijo kot pomagalo za realizacijo izvorne ideje. Pravzaprav je medij gibljive slike, ki ga avtorica uporablja izjemno formalno premišljeno, tudi najprimernejši način reprezentacije njenih konceptov. Tako vizualna kompozicija vselej temelji na nenavadnih zornih kotih, ki v središče jemljejo izbrane detajle, ter je reducirana na povsem nevtralne prostore, s čimer preusmerja vso pozornost na izvedeno akcijo.
V luči raziskovanja jezika se kot najučinkovitejše izkaže delo Shoum, kjer si nastopajoča oseba brez vsakršnega znanja angleškega jezika prizadeva transkribirati in interpretirati besedilo pesmi Shout skupine Tears for Fears. Avtorica ob pomoči izbranih bližnjih kadrov v prvi vrsti izpostavi družbeni status protagonista, ki ga zaznamujejo nemanikirane roke, okoren rokopis in popolno neznanje dominantnega, njemu tujega jezika. Interpretacija besedila je seveda povsem napačna, a vendar izjemno zanimiva, saj izkazuje primarno željo po umestitvi nerazumljene vsebine v lasten pomenski sistem. Besedilo tako postane zgolj dekoracija oziroma dodaten glasbeni instrument in ne več nosilec določenega sporočila. Trud protagonista nato prerase v nelagodje poslušalca, ki se ob spremljanju končne izvedbe pesmi lahko zave lastnih načinov iskanja mašil in improvizacije pri petju. Tako avtorica učinkovito nakaže potencialno nepomembnost sporočila pri istovetenju z glasbo.
V podobno ambivalentno smer se obrača tudi video Everything Is Gonna Be, kjer skupina prebivalcev odročnih norveških otokov na zborovski način interpretira pesem Revolution skupine The Beatles. S tem je izražena svetovnonazorska oddaljenost zabeleženih protagonistov od osnovne ideje te pesmi, ki v duhu svojega časa - leta 1968 - poziva k spremembam nepravičnega sveta brez radikalnih akcij. Iz perspektive ljudi, ki jih življenjska situacija verjetno ni nikdar pripeljala do izražanja tovrstnih idej, postaja utopično sporočilo Johna Lennona zgolj nevtralna pop pesem, temu primerna pa je tudi njihova neprepričljiva interpretacija. Preostala tri dela na razstavi se od lokaliziranega univerzalnega vprašanja jezika in njegovega pomena pomikajo v posamezne osebne izpovedi migrantov, kjer je jezikovna bariera prisotna že sama po sebi. Video One or Two Song on Someone or Something, in Particular se poslužuje arbitrarne metafore prihoda v neko novo kulturno okolje, medtem ko deli Act I in Act II razkrivata različne težave in stereotipe o jugoslovanskih ali širše vzhodnoevropskih priseljencih. Katarina Zdjelar je tako nakazala prevladujoči formalni slog, s katerim na račun izčiščenosti v maniri "manj je več" ustvarja učinkovito ilustracijo vsebine, ki je vselej ključnega pomena. A kaj, ko vsebina večinskega dela razstave postaja neosredotočena in reducirana na politično korektno tematiziranje položaja priseljencev, kar je zgolj občasno in dokaj površno povezano s fenomenom jezika, ki jo kot umetnico najbolj zaznamuje.