V ZDA, kjer ste na univerzi v Arkansasu študentka 3. letnika biologije, dosegate fantastične rezultate. Kakšna je formula za uspeh?

Formula je zelo preprosta. Treba je trdo trenirati. Vsak dan, naj bo zunaj sonce ali pada dež. Le tako si lahko obetaš dober rezultat. Zraven je treba uskladiti še šolanje. Če ti v šoli ne gre, ne moreš tekmovati. Hkrati moram poudariti, da sem zdrava, da mi telo omogoča dober trening. Ko se začnejo poškodbe, je vse le še težje.

Ali v ZDA sodelujete s trenerjem Slavkom Černetom?

Ne. Moj trener je Bryan Compton, ki je na naši univerzi zadolžen za palico in višino. S trenerjem sodelujeva zelo dobro. Njegov program mi ustreza in prinaša dobre rezultate. S Slavkom sva sicer na zvezi.

Ni veliko slovenskih športnikov, ki bi v ZDA tako napredovali kot vi. Torej vam ameriški način življenja ustreza?

Na začetku se je treba navadit na sistem. Takrat je najtežje. Ko sem pred dvema letoma in pol prišla v Fayetteville, nisem nikogar poznala. Kmalu sem se na vse skupaj privadila. Je pa res, da, vsaj kar zadeva trening, ni bilo težko iti na bolje. Razmere za vadbo so vrhunske. Če ima kdo zdravstvene težave, gre takoj na pregled, na magnetno resonanco greš lahko še isti dan. Vse plača univerza in nimaš nobenih stroškov. Če ti denimo ne gre v šoli, to trener natančno ve in se s teboj pogovori, lahko dobiš pomoč... Skratka, vse poteka kot po maslu.

Nepredstavljivo. Ne predstavljamo si namreč, da bi bilo v Sloveniji za športnike poskrbljeno vsaj polovično tako, kot je v ZDA. Kako pa zdaj, ko ste lastnica najboljšega dosežka na svetu, gledajo na vas drugi atleti?

Vzdušje je zelo sproščeno. Drug drugemu privoščimo le najboljše. Imamo veliko tekem. Letos smo jih imeli že enajst, do konca sezone me čakata le še dve.

Ste utrujeni?

Bolje bi bilo reči, da sem malce zmatrana. Toda po državnem univerzitetnem prvenstvu, ki bo pomenilo vrhunec tekmovanj, bom znova začela delati na baznem treningu.

Kdaj se vračate v Slovenijo?

Načrtujem, da pridem v Ljubljano 16. junija. Nazadnje sem bila doma decembra. Potem me čaka nastop na evropskem ekipnem prvenstvu v Izmirju in nekaj tekem v Sloveniji. Desetega avgusta bom odpotovala na univerzijado v Shenzen na Kitajskem, od tam pa naravnost na svetovno prvenstvo v Južno Korejo.

Nam lahko opišete, kako se počuti skakalka, ko preskoči 460 centimetrov?

To je težko opisati. Res je lepo. A si ne delam utvar z najboljšim dosežkom na svetu. Zavedam se, da najboljše skakalke v tej sezoni sploh še niso skakale.

Praviloma ste državne rekorde izboljšali za centimeter, največ pet, zdajšnjega pa ste premaknili kar za deset centimetrov. Kako to?

Ko sem na tekmi preskočila 431 cm, sem že zmagala. V nadaljevanju sta mi ostali dve možnosti. Da skačem 441, 451 in 461 cm ali pa 446 in potem 461 cm. S trenerjem sva se odločila za drugo možnost. Vse višine sem preskočila v prvem poskusu in občutek je bil res zelo dober. Zdaj čakam na nekoliko trše palice, s katerimi bi lahko skočila še više. Zdaj imam namreč težavo, da se palica s skoki mehča.

Imate še kaj rezerve?

Veliko. Precej malenkosti moram še popraviti. Tudi v palici je še rezerva.

Po pravilniku Atletske zveze Slovenije morate ob državnem rekordu v štirih urah opraviti dopinško kontrolo, da je rekord priznan. Imate v krajih, kjer tekmujete, sploh to možnost?

To je velika težava. Od Fayettevilla je najbližja kvalificirana točka za dopinško kontrolo oddaljena pet ur vožnje z avtomobilom, zato jo je v štirih urah nemogoče opraviti. Vendar se s tem ne obremenjujem. Če ne gre, pač ne gre. Drugod so lahko kontrole bližje dogajanju. Tako sem denimo v mestu Athens, kjer sem skočila državni rekord, kontrolo opravila v treh urah.