»Res, med zadnjim delom sva se dogovorila, da mu pomagam nabirati sekunde prednosti pred preostalimi, meni pa pripada zmaga. Vendar. Contador je res veliki šampion. Želel sem zmagati že na Etni, a sem imel težave s kolesom. Želim zmagati tudi na Zoncolanu, zame in za ekipo. Moja kariera zasluži več zmag,« se je razgovoril le 48 kilogramov in 162 centimetrov visoki hribolazec.

Venezuelcu s pestro športno zgodbo, katere vrhunec je bilo končno tretje mesto na Giru 2005, je Contador res naredil veselje v vremensko neprijetnih gorah. Dolgo se je ubadal z osebnimi težavami, poškodbo glave, ključnice. Contador pa je bil zadovoljen, da je preostale glavne tekmece v Visokih Turah še enkrat pustil daleč za sabo. Matador Contador je v podobnem scenariju kot na Etni najprej pustil najbolj neučakane (Anton iz Euskatela, Scarponi iz Lampreja, Rujano), da so izstrelili prve slepe naboje. Osem kilometrov pod vrhom pa se je odpeljal in vzel s sabo le Rujana, tako kot na Etni. Tam v sprintu darila ni bilo. Scarponi, Nibali, Kreuziger, Menčov... so na času »kasirali« 1,35 minute, s čimer se je skupna razlika povečala na tri minute in več. »Etapna zmaga je bila sekundarnega pomena. Pomenila je dodatno prednost. Ob slabem dnevu gre lahko v nič 15 minut,« je bil samozavesten Alberto Contador, ki je pokvaril dan Italijanom.

Morda so se Contadorjevi tekmeci že tudi nekoliko sprijaznili, da se borijo za drugo mesto in čakajo na »ruleto« CAS, ki bo o Contadorjevem klenbuterolu odločal med 6. in 8. junijem. »To, kar je naredil Contador, je impresivno. Še vedno pa je pred nami veliko vzponov in to je treba še privoziti. Noge se vrtijo bolje kot na Etni, zato sem poskušal napasti Contadorja in še bom,« se Michele Scarponi, ob katerem je do ključnega dela vzpona tudi Simon Špilak, še ni vdal.

Kot Valentinu Staniču pred 211 leti se je tudi Rečanu Robertu Kišerlovskemu, ki je kar štiri leta preživel na kaljenju v Adria Mobil pri Milanu Erženu, obetal sanjski vrh kot samostojnemu prvopristopniku. Tik po odcepu ceste iz Lienza proti Grossglocknerju je skočil iz skupine 16 ubežnikov in ubiral sijajni ritem. Vendar se 24-letni kolesar Astane, ki je letos na dirki Pariz–Nica spektakularno padel pod tovornjak, v dolgi dolini proti Heiligenblutu, od koder je sledilo še skoraj 1000 višinskih metrov v 13 kilometrih vzpona, ni zmogel upreti hitrejši glavnini. Ko so začele padati prve kaplje, je Kiš utopil sanje. In ostal brez utehe, potem ko je po padcu v 11. etapi izgubil upanje na ponovitev lanskega sanjskega desetega mesta.
Proti koncu dneva je prišla še novica o odločitvi žirije, da vzpon in vratolomni spust čez Monte Crostis v Karnijskih Alpah odpadeta, etapa pa bo malce krajša.