Za več kot tisoč nastopajočih bo postavljena posebna tribuna. Za obiskovalce bo na voljo 4000 stolov, 11.000 naj bi bilo stojišč med drevesi v parku. Na spektakularnem koncertu naj bi bilo 15.000 poslušalcev in gledalcev. Glasbeni poznavalci imajo najrajši koncerte v dvoranah, kjer pride do veljave dvoranska zvočna odmevnost od sten prostora. Koncertov na prostem ne cenijo preveč, ker se na prostem zvok izgublja brez povratnih odmevov na vse strani. Zvok naj bi bil zadušen. Kako naj bi solisti in drugi izvajalci obvladali celoten Kongresni trg, mi ni jasno, najbrž bo potrebno ozvočenje. To pri izvajanju klasične glasbe ni zaželeno. Simfonija tisočev je verjetno najzahtevnejše klasično simfonično delo. Mahlerjeva ustvarjalnost in seveda tudi Simfonija tisočev je že dolgo uveljavljena in visoko cenjena. Je preizkusni kamen zmogljivosti posameznega kulturnega okolja. Nič ni narobe, če se zahtevnega dela lotevamo tudi na Slovenskem. Pa vendar, v okoliščinah na Kongresnem trgu bo šlo bolj za spektakel kot za prisluškovanje pretanjeni simfonični glasbi. No, ja, ljubitelji spektaklov bodo prišli na svoj račun, jaz se bom temu "svetovnemu glasbenemu dogodku" izognil.

Berem, da bo Simfonija tisočev zaigrana na Kongresnem trgu predvsem zato, ker je bil Gustav Mahler (1860-1911) pred sto tridesetimi leti nekaj časa šef dirigent Philharmonische Gesellschafta v Ljubljani (in Laibach). Skratka ne zaradi vrhunske glasbe, ampak zaradi Mahlerjevega bivanja v Ljubljani. In to je to, zaradi česar pišem tole pisanje.

Pred leti je bil objavljen v Delu daljši tekst o Mahlerjevem bivanju in delovanju v Ljubljani. Pišem po spominu. Mahler je prišel v Ljubljano za dirigenta po sili razmer, ker mu takrat ni bilo na voljo kaj uglednejšega. Odhod v Ljubljano je doživljal kot zoprnijo. V pismih na Dunaj se pritožuje in tarna nad ljubljanskim okoljem v vseh mogočih ozirih. Mesto doživlja kot zakotno provinco, dobesedno nobena stvar mu ni po godu. Ves čas si prizadeva, da bi mesto čim prej zapustil. In res, menda se je, še preden je bila glasbena sezona zaključena, preselil v Hamburg. Takratna filharmonija v Ljubljani je bila nemška kulturna ustanova z vsem, kar spada k temu pojmu. Mahler se je v Ljubljani počutil in deloval kot Nemec ali natančneje kot nemški Avstrijec. Gibal se je izključno med nemško govorečimi Ljubljančani. Posebej je drugoval z odvetniško družino Grossman. Mislim, da je v njihovi hiši tudi prebival. Kakšna slovenska glasbena ustvarjalnost ga ni čisto nič zanimala. Ni nobenega pričevanja o morebitnih Mahlerjevih stikih s slovensko glasbo in glasbeniki tistega časa. O kakšnem osebnem vplivu Mahlerja v času, ko je bil v Ljubljani, na slovensko kulturo ni mogoče govoriti. Kot že rečeno, Mahlerjevo bivanje v Ljubljani je bilo del nemškega kulturnega dogajanja v Ljubljani. Bivanje v Ljubljani je bilo zanj nepomembna in celo zoprna epizoda. Za slovensko glasbeno kulturo še toliko bolj. Hrup, ki ga zganjamo zaradi Mahlerjevega kratkotrajnega bivanja v Ljubljani, se mi zdi nepotreben. Pa kaj potem, prava reč, če je bil Mahler eno koncertno sezono v Ljubljani. Kdo vse je že dirigiral po vseh mogočih večjih evropskih mestih in tem mestom ne pride niti na misel, da bi proslavljali ne vem kakšne stoletnice in druge obletnice njihovega dirigiranja. Kam bi prišli, na primer, na Dunaju, če bi imeli ljubljanska merila za čaščenja in praznovanja svojih prejšnjih in kasnejših dirigentov? Svetovna glasbena prireditev na Kongresnem trgu je v svojem bistvu navadna, nepotrebna prispodoba ljubljanske provincialnosti. V bistvu gre za neresno početje. Mahler je že vedel, zakaj se mu je tako mudilo iz Ljubljane. Koncert na Kongresnem trgu ne bo poceni. Za te novce bi lahko, na primer, posadili na tisoče dreves. Kakšna cesta bi tako lahko pridobila lipov drevored. To bi bilo veliko kulturno dejanje. Drevesa bi lahko rasla in zelenela več kot sto let, ne samo tistih 80 minut, kot bo trajal koncert tisočev na Kongresnem trgu.

Primitivna miselnost mojega mesta

Nekaj podobnega kot z Mahlerjem se gremo na Slovenskem z Almo Karlin (1889-1960). Bila je Celjanka slovenskega rodu, vendar se je imela za Nemko. Na svoj pisalni stroj erico je tipkala samo po nemško. Njeni potopisi so se tiskali in izhajali na Nemškem. Na svojem potovanju se je, na primer, za nekaj časa zaposlila na nemški ambasadi nekje v Južni Ameriki. Med potovanjem po tej celini se je v Evropi končala prva svetovna vojna in je postala, hočeš nočeš, državljanka nove kraljevine SHS. Zato so se je na ambasadi nekoliko branili, a so jo le zaposlili potem, ko je zatrjevala, da je z dušo in srcem Nemka. V enem od svojih potopisov po daljnih krajih sreča Hrvata, ki mu pomaga s prevodom neke listine. Ob tem s prezirom omenja svoje poznavanje južnoslovanskih jezikov. Ko se po osmih letih potovanj vrača v rodno Celje, se zelo nespoštljivo izraža o novi državi. Vesela je, ker zna sprevodnik na vlaku v Celje še nemško in se je z njim lahko pogovarja po nemško. Alma Karlin se je imela za Nemko, njen pisateljski opus pripada nemški kulturi. Tako se je odločila in v principu ni s tem nič narobe, taka je bila njena volja, vsakdo ima lahko svojo voljo. Nepotrebno pa se mi zdi, da jo skušamo zadnja leta na vso silo posaditi na slovenski literarni Parnas. Njeno pisanje naj bi bilo del slovenske literarne ustvarjalnosti. Alma Karlin je bila eventualno pisateljica na Slovenskem. Nikoli ni bila slovenska pisateljica. Nič ni narobe, če se njeni potopisi prevajajo v naš jezik, saj gre vendarle za pisateljsko kurioziteto. Sploh pa, njeno pisanje ni slabo. Vseeno pripominjam: če bi ji spomenik v Celju postavili (celjski?) Nemci, bi se mi zdelo to smiselno, čisto nič ne bi imel proti. Ne vem, zakaj bi ji morali postavljati spomenik Slovenci.

Irski pisatelj James Joyce (1882-1941) je po pomoti preživel na ljubljanski železniški postaji nekaj ur. Natančneje: s svojo ženo je noč prespal na klopi v bližnjem parku. Pojma nimam, zakaj naj bi bil ta dogodek tako veličasten, da je dobil Joyce na ljubljanski železniški postaji počastitev v obliki zlate kanalske mreže z nekoliko nedoločljivimi raki, polži, školjkami ali nečim podobnim na vrhu te mreže. Spet se sprašujem: kam bi prišli, če bi v velikih evropskih mestih zlatili kanalske mreže vsakemu pomembnežu, ki je nalašč ali pomotoma (!) zašel vanje? Zlata kanalska mreža na ljubljanski železniški postaji naj bi dokazovala urbi et orbi zgodovinsko vpletenost našega stolnega mesta v evropske kulturne tokove. V resnici razodeva primitivno miselnost mojega rodnega mesta.

Raje konjenika kot simfonijo

Ob svojem času si je ogledal Postojnsko jamo danski pravljičar Hans Christian Andersen (1805-1875). Že takrat slavni pisatelj z obiskom ni bil preveč zadovoljen. Vsaj dvakrat je takratno Kranjsko obiskal angleški naravoslovec in izumitelj Humphrey Davy (1778-1829). Bomo njima tudi postavljali spomenike? Dante naj bi pisal Božansko komedijo v votlinah blizu Tolmina, Leonardo da Vinci naj bi projektiral vodno pot med Sočo in Savo; so to prilike za kakšne spomenike?

Giovanni Battista Piranesi (1720-1787) ni bil rojen v Piranu, tako kot tisti, ki se pišejo Kranjc, Kranjec, Krajnc, Kranjčar…, niso iz Kranja. Smrekarji niso prišli iz Smrečja. Jaz se pišem Suhadolc in nisem rojen v Suhem Dolu, itn. Piranesi je bil rojen v kamnoseški družini v okolici Benetk. Svoje fantastične arhitekturne vizije je risal v Rimu. S Slovenci, slovensko kulturo in arhitekturo ni imel nikakršne zveze. Ampak pozor, slovenska arhitekturna revija se imenuje Piranesi! Ne imenuje se Plečnik, Fabiani ali Vurnik ali pa recimo Eda po Edvardu Ravnikarju, ki so bili, kot je dobro znano, prominentni slovenski arhitekti, ampak Piranesi, da bi bilo ja dovolj nobel in svetovljansko. Ni nobel in ni čisto nič svetovljansko, naslov razkazuje nepotrebno zakotno miselnost, celo zafrustriranost arhitekturne stroke na Slovenskem.

Po drugi svetovni vojni so do takrat večinski Italijani zapustili Piran. V novi Demokratični federativni Jugoslaviji se niso dobro počutili. Nova oblast jih je k temu diskretno - pa tudi precej manj diskretno - prisilila. Piran je postal mesto z večinskim slovenskim ali bolje južnoslovanskim prebivalstvom. Politični aktivisti so preseljevanje opravičevali, češ da je bilo okoliško prebivalstvo od nekdaj slovensko in zato tudi Piran, pa še Izola in Koper naravno pripadajo Slovencem, Sloveniji… itn. Kljub temu si prilaščamo in slavimo piranskega komponista Giuseppeja Tartinija (1692-1770), ki je bil seveda Italijan in pripada italijanski kulturni tradiciji. Enkrat sem nekje prebral neumnost, češ da je bila Tartinijeva mati domnevno Slovenka. Torej je Tartini le naš, vsi piranski staroselci pa so bili neke vrste tisočletni okupatorji naše lepe domovine. Zadeva je neokusna.

Do naših bivših bratskih južnoslovanskih narodov znamo biti zadržani, če se evfemistično izrazim. Življenje v njihovi družbi nam ni ustrezalo in smo se osamosvojili. Imamo svojo državo. Če se omenjeni bivši sodržavljani uveljavijo na Slovenskem kot športniki, umetniki, šahisti, politiki…, postanejo takoj "naši". Tudi to razumevam kot licemerstvo.

Admiral Wilhelm Tegetthoff (1827-1871) je bil rojen v Mariboru. V pomorski bitki pri Visu je premagal italijansko ladjevje. General Joseph Radetzky (1766-1858) je premagal Italijane pri Custozi, Mortari in Novari. Poročen je bil z Ljubljančanko in je posestvoval Tivolski grad. Oba sta bila za slovensko zgodovino usodna. Oba sta skoraj gotovo preprečila ekspanzijo Italije na zahodne slovenske pokrajine, pa čeprav je bila takrat Slovenja v celoti del avstrijskega imperija. Admiral je imel spomenik v Mariboru, Radetzky pa kar dva v Ljubljani. Vse tri smo odstranili oziroma podrli.

Na Kongresnem trgu je včasih stal konjeniški kip viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja (1888-1934). Odlično kiparsko delo Lojzeta Dolinarja so podrli Italijani ob okupaciji Ljubljane leta 1941. Če ga ne bi podrli Italijani, bi ga podrla povojna ljudska oblast. Aktualno zgodovinopisje za Aleksandra nima veliko dobrih besed, čeprav ga, na primer, hrvaški Ivan Meštrović opisuje v svojih Spominih kot razumnega kralja, ki si je iskreno prizadeval, če že ne za sožitje, pa vsaj za strpnost med južnoslovanskimi plemeni. Za časa Aleksandra smo Slovenci vendarle imeli, če že ne svoje države, pa vsaj precejšnjo avtonomijo. Za časa kraljevine in po Plečnikovih zamislih je bil Kongresni trg najlepši ljubljanski trg. V zadnjih desetletjih je bil Kongresni trg degradiran, postal je zanemarjeno parkirišče z razpadajočim tlakom, odstranjeni so bili prelepi kandelabri in godbeni paviljon, porušeni so bili Šumi, Wurzbachova hiša in Kozlerjeva palača, narejene so bile več kot nemarne in bolestne arkade ob Slovenski cesti. Tudi do novih podzemnih garaž pod trgom sem zadržan. Gromozanski uvoz v bodoče podzemlje Kongresnega trga na bivši Wolfovi ulici ne obeta nič dobrega. Ni mi vseeno, ali stojim in hodim z občutkom tisočletnih starodavnosti pod seboj ali pa to isto počnem na strehi večetažnih podzemnih parkirišč. To so občutki, ki jih je težko razlagati naprednim in zagnanim upraviteljem slovenskega stolnega mesta. Naj bo tako ali drugače, meni bi bilo mnogo bolj všeč, če bi namesto Simfonije tisočev na Kongresni trg vrnili omenjeni konjeniški kip. Nekaj zaradi zgodovine in še več zaradi lepe umetnine. Ne za 80 minut, ampak za zmeraj!